Jedro

Zlom veje na drevesu pri pobiranju sadja, pri čemer se je tožnica poškodovala, ne predstavlja višje sile. Gre za naključje, ki bremeni toženo stranko (delodajalca).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.100,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2008 naprej in pravdne stroške.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodba je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nima razlogov o odločilnih dejstvih, kako se pravilno obira sadje in kako se je obiralo kritičnega dne, ko se je tožnica kot sezonska delavka po pogodbi o delu poškodovala pri delu na plantaži zavarovanca tožene stranke. Sodišče si je izmislilo in protispisno ugotovilo, da se je tožnica opirala na vejo, ki se je zlomila in da bi morala pri obiranju uporabljati lestev. Dokazna ocena je nepopolna in enostranska (povzema le dele izpovedb zaslišanih prič). Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o tem, kako je tožnica obirala sadje (da se je opirala na vejo, ki se je pod njeno silo zlomila) in kako bi ga morala obirati (z uporabo lestev). Delodajalec njenega načina dela opravljanja dela ni označil kot napačnega ali nevarnega. Obira se z obema rokama. Z eno roko se vejo povleče k sebi zaradi dosega plodov, z drugo se plod odtrga. Ne gre za naslanjanje na vejo. Uporaba lestev se ne zahteva, kadar ni potrebno. Seveda lahko veja nepričakovano poči ali se zlomi, a se to običajno končna brez posledic za obiralca. S prestopom nog lahko ulovi ravnotežje. Tožnici to ni uspelo zaradi neurejenega delovišča: v visoki travi skritega štora, ki ga v času obiranja ni videla in mogla upoštevati. V njenem ravnanju ni bilo nobene protipravnosti. Delala je tako kot vsi drugi v skupini. Predpise iz varstva pri delu je kršil le delodajalec, ker delovnega mesta na terenu ni uredil za varno delo delavcev (odstranil štorov starih dreves, pokosil sadovnjaka), tako kot je to običajno zagotavljal in o čemer je povedala priča M. B.. Gre za delovno nezgodo. Velja obrnjeno dokazno breme. Tožena stranka bi morala dokazati, da je njen zavarovanec storil vse, da bi preprečil nezgodo, ali da je do nje prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja tožnice. Tega ni niti zatrjevala (razen pavšalne trditve, da je tožnica neprevidno stopila) niti dokazoval (npr. z izvedencem iz varstva pri delu, z oceno tveganja na tem delovnem mestu). S ponujenimi dokazi (zaslišanje tedanje direktorice) tega tudi ni dokazala. Tožeča stranka ni bila dolžna dokazovati, kdaj in kako pogosto se kosi trava, niti tega, ali bi moral zavarovanec odstraniti štor. Razbremeniti bi se morala tožena stranka. To ji ni uspelo. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi dokazanih opustitev njenega zavarovanca (opustitve odstranitve štora, opustitve košnje in opozoril na nevarnosti). Podana je njegova krivdna odgovornost. Če višje sodišče meni, da to ne drži, je odgovornost objektivna. Obiranje jabolk je postalo nevarno zaradi ugotovljenih delovnih pogojev, v katerih se kljub običajni skrbnosti obiralca ni bilo mogoče izogniti poškodbam. Vzrok škode ni bil izven stvari in njenega učinka. Zavarovanec tožene stranke bi ga lahko pričakoval in predvidel, škodni dogodek pa preprečil z ustrezno ureditvijo delovišča (pokosil travo ali obiralce opozoril na nevidnost v travi skritega štora). Ker ni storil ničesar, se ni ekskulpiral. Materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da je šlo za višji silo. Za uporabo lestev ni bilo potrebe, ker se ni obiralo na višini, temveč s tal. Ugotovitve o pretrganju vzročne zveze zaradi neuporabe lestev so zmotne. Zlom veje ni posledica višje sile ali malomarnega dejanja tožnice. Ugotovitve sodišča o tem so zmotne in protispisne. Sprejete so brez upoštevanja navedb strank v postopku. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala prijem pri obiranju veje kot dopustno ravnanje, torej tožnica ni ravnala malomarno. Sklicevanje na sodbo I Cp 3195/2011 je neutemeljeno, ker gre za dejansko različni zadevi.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica vtožuje odškodnino za škodo, nastalo zaradi telesne poškodbe, ki jo je utrpela 1.9.2008 pri padcu v okviru dela (sezonsko obiranje jabolk) in na delovišču (plantaže - sadovnjak) delodajalca, s katerim je sklenila pogodbo za opravljanje tega dela. Z direktno tožbo zahteva odškodnino od tožene stranke, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost (965. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Odškodninska odgovornost delodajalca temelji na 184. členu tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR; Ur. list RS, št. 42/2002 s spremembami), po katerem je delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava odgovarjal delavcu za škodo, povzročeno pri delu, ali v zvezi z delom. Za njegovo odgovornost morata biti izpolnjena dva pogoja: da je škoda nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva krivdna ali objektivna odgovornost za nastalo škodo (131. člen OZ). Po navedenih določilih OZ nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti pri obeh vrstah odgovornosti delodajalec. Na ta pravila je sodišče sicer pravilno opozorilo, pri odločanju pa jih je, kot pravilno opozarja pritožba, prezrlo.

6. Pritožbeno sodišče sprejema njegovo presojo, da niti obiranje jabolk samo po sebi niti v ugotovljenih okoliščinah (visoka, rosna, nepokošena trava v sadovnjaku, obstoj štorov v taki travi oziroma sadovnjaku, rahel terenski nagib, terenske neravnine), ne predstavlja nevarne dejavnosti. Zmotno pa je njegovo naziranje, da je zlom veje v obravnavanem primeru pomenil višjo silo (ki bi toženo stranko sicer razbremenila objektivne odgovornosti po prvem odstavku 153. člena OZ), in ki jo je treba zaradi prekinjene vzročne zveze (nepravilnega ravnanja tožnice same, ki naj bi se pri obiranju jabolk nepravilno opirala na vejo in naj ne bi uporabljala sicer zagotovljenih ji lestev s strani delodajalca), šteti v breme tožnice same in ne njenega delodajalca.

7. Višja sila je naravni dogodek, katerega bistvena značilnost je moč, ki se ji človek ne more uspešno zoperstaviti. Drži, da lomljenja vej pri obiranju sadnih dreves ni mogoče izključiti. Vendar gre za okoliščine oziroma naravne pojave, ki so pri opravljanju te dejavnosti pričakovani in predvidljivi. Ne gre za dogodek izven stvari same (drevo) in zunaj okvira dejavnosti (obiranje sadnega drevja). Z zlomom vej je treba pri obiranju sadnega drevja računati. Da se dogodek lahko šteje za višjo silo, pa mora biti zunanji: to je zunaj stvari in zunaj okvira dejavnosti, ki jo opravlja objektivno odgovorna oseba. Po presoji pritožbenega sodišča je ugotovljeni zlom veje mogoče pripisati kvečjemu naključju. Slednje pa bremeni toženko in ne tožeče stranke, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Če do škode pride zaradi naključja, ki se zgodi v okviru nevarne dejavnosti, se objektivno odgovorna oseba objektivne odgovornosti ne more oprostiti. Riziko nastanka škode zaradi naključja zadene objektivno odgovorno osebo (imetnika stvari ali obratovalca).

8. Nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravilnem ravnanju tožnice, s katerimi naj bi bila pretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom in (krivdnim) ravnanjem tožene stranke, nima podlage v trditveni in dokazni podlagi strank.

9. Tožeča stranka je trdila, da se je veja zlomila, ko je pravilno - tako kot drugi v skupini - z obema rokama obirala jabolka. Z eno roko je držala za vejo, z drugo pa odtrgala plod. Pri tem je izgubila ravnotežje in padla, z nogo udarila ob v visoki in rosni travi skrit rob štora in si zlomila petnico. Poškodovala se je zaradi neprimerno urejenega sadovnjaka. Sklicevala se je na krivdno odgovornost svojega delodajalca, ker ni poskrbel za varne delovne razmere (da bi bila v času obiranja jabolk trava na plantaži pokošena, štori izkopani ali vsaj vidni), kar bi ji omogočilo, da bi jih upoštevala in preprečilo njeno poškodbo. Opirala se je tudi na objektivno odgovornost, češ da je bilo delo v obravnavanih razmerah nevarno. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da v naravi ni mogoče zagotoviti idealnih delovnih pogojev (s košnjo trave in izruvanjem vseh štorov starih dreves), da je do nezgode prišlo zaradi višje sile (odlomljene veje), ki je delodajalec ni mogel predvideti ali preprečiti oziroma zaradi premajhne skrbnosti tožeče stranke same, ki je delovne pogoje poznala in bi morala bolj poskrbeti za svojo varnost. Ugovora tožene stranke o nepravilnem ravnanju tožnice pri načinu obiranja sadja, kot ga je po oceni izpovedb prič ugotovilo sodišče prve stopnje, ni bilo. Nasprotno. Kot pravilno opozarja pritožba, je v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da je pri obiranju sadja običajno, da se delavec prime za vejo. Dejstev v zvezi z obvezno (ali vsaj primernejšo) uporabo lestev in dejstev, ali so bila taka delovna sredstva tožnici zagotovljena, pa ni ne zatrjevala ne dokazovala.

10. Pri odločanju je sodišče vezano na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP). Ugotavlja lahko le dejstva, ki so bila predhodno zatrjevana. Mimo trditvene podlage strank jih ne sme ugotavljati tudi, če samo ocenjuje, da so pravno relevantna, niti jih upoštevati, če nanje samo slučajno naleti v dokaznem postopku. Tako se izkaže, da je procesna kršitev razpravnega načela (samoiniciativno ugotavljanje, (ne)pravilnega ravnanja tožnice, ki ni bilo sporno, niti zatrjevano in dokazovano) pripeljalo do zmotne ugotovitve o napačnem ravnanju tožnice in odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP). Morebitni nepravilni način obiranja jablane, ki ni bil niti zatrjevan niti dokazovan, tožene stranke ne more razbremeniti ne objektivne ne krivdne odgovornosti.

11. Pritožbi je treba nadalje pritrditi, da je sodišče v nasprotju z določilom prvega in drugega odstavka 131. člena OZ trditveno in dokazno breme za ekskulpacijo odgovornosti tožene stranke naprtilo tožnici. Ob ugotovitvi, da je bila trava v sadovnjaku v času obiranja visoka, v njej pa so se skrivali štori, je zmotno naziranje, da je bilo tditveno breme o ustreznosti oziroma zagotovljeni varnosti obravnavanega delovnega okolja (sadovnjak v času obiranja sadja) na tožeči stranki. Delodajalec in ne delavec je tisti, ki mora dokazati, da za škodo, ki je na delu utrpi delavec, sam ni ne krivdno ne objektivno odgovoren, in sicer ne glede na to, ali obstajajo posebni predpisi o načinu konkretnega dela. Dolžan je zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Izvajati mora potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, ki med drugim vključuje tudi preprečevanje nevarnosti pri delu, obveščanje in usposabljanje delavcev, ustrezno organiziranost in potrebna materialna sredstva. Skrbeti mora tudi za izvajanje preventivnih ukrepov, ki zagotavljajo večjo stopnjo varnosti in zdravja (prvi in drugi odstavek 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. list RS, št. 56/99, s spremembami). Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Delovno okolje mora biti urejeno tako, da mu zagotavlja varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja (8. člen ZVZD).

12. Zaradi napačnih materailnopravnih izhodišč, ko je menilo, da bi morala ustreznost delovnega okolja v sadovnjaku, ki ga omenjeni zakon nalaga delodajalcu, dokazovati tožnica, se nakazuje, da je nepravilno in zmotno ugotovilo dejansko stanje o zatrjevani krivdni odgovornosti tožene stranke. Izvedlo je sicer vse s strani tožene stranke ponujene dokaze – zaslišanje prič. Tudi tu pa ima pritožba prav, da jih je ocenilo enostransko in nepopolno. Ocenilo je le tiste dele njihovih izpovedb, na katere je oprlo svoje zmotne ugotovitve o nepravilnem ravnanju tožnice. V celoti pa je ostala neocenjena npr. izpovedba predstavnice zavarovanca tožene stranke v delu, ko je povedala, da je delodajalec preko vodje proizvodnje in skupinovodij skrbel za urejenost sadovnjaka (košnja in mulčenje trave med drevjem, odstranjevanje štorov starih dreves). Konkretno ugotovljenih okoliščin v zvezi s stanjem sadovnjaka (visoka oziroma nepokošena trava, v njej nevidni skriti štori), ni primerjalo s tem delom izpovedbe priče. Tako se izkaže, da ni kršilo le 8. člena ZPP, ki mu narekuje celovito in popolno oceno zbranega dokaznega gradiva, pač pa tudi, da je napačno ugotovilo dejansko stanje o zatrjevanih opustitvah dolžnega ravnanja tožene stranke in napačno materialnopravno odločilo o krivdni (ne)odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo.

13. Zato je bilo treba zaradi uveljavljanih in ugotovljenih procesnih kršitev ter zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen istega zakona).

14. V njem bo moralo navedene kršitve odpraviti. Ponovno bo moralo celovito in popolno oceniti zbrano procesno gradivo in pri tem upoštevati, da je bilo trditveno in dokazno breme za razbremenitev krivdne in objektivne odgovornosti na toženi stranki. Ugotoviti bo moralo, ali je delodajalec v konkretno ugotovljenih okoliščinah zagotavljal delavcem tako delovno okolje, ki jim je zagotavljalo varnost in ni ogrožalo njihovega zdravja (drugi odstavek 8. člena ZVND). Če bo ugotovilo, da je bilo njegovo ravnanje premalo skrbno, bo moralo tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi in odločati še o višini zatrjevane tožničine škode. Če pa bo ponovno ugotovilo, da delodajalcu očitanih opustitev ni mogoče očitati, bo moralo svojo odločitev utemeljiti z jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih ne bo moglo utemeljevati z nepravilnim načinom obiranja tožnice, ker slednji ni bil ne zatrjevan ne dokazovan.