Jedro

Protipravnost po 3. odstavku 169. člena KZ ni izključena, kadar so presežene meje iz navedene določbe. Praviloma je to takrat, ko zapisovalec ali govorec ne zasleduje le cilja, da z lastnimi pogledi in presojo seznanja javnost z ravnanji drugega, temveč ga s svojimi grobimi izjavami, ki vsebujejo negativno vrednostno oceno, predvsem žali.

Obsojenka je v konkretnem primeru uporabila svoje prepričanje, da je zasebni tožilec lažni diplomant zato, da je v zvezi s tem skušala kot moralno sporno prikazati drugo osebo, ker se povezuje z lažnim diplomantom. Zasebni tožilec je bil tako uporabljen kot sredstvo pri negativnem označevanju političnega nasprotnika, kar pa ni smisel izključitve protipravnosti po 3. odstavku 169. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. N.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 08.09.1997 je bila obs. N.D. spoznana za krivo kaznivega dejanja razžalitve po 1. in 2. odstavku 169. člena KZ in obsojena na 18 dnevnih zneskov, torej 105.480,00 SIT denarne kazni. Odločeno je bilo, da se po 179. členu KZ izrek in uvod sodbe na obsojenkine stroške objavita v rubriki "Prejeli smo" v D. v prvi številki časnika, ki bo izšel po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je bilo naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20.01.1998 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenkin zagovornik, odvetnik J.H. iz L., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil dne 29.04.1998 zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da jo vlaga na podlagi 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da obsojenko oprosti oziroma podrejeno, da sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

3. odstavek 169. člena KZ določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Pravnomočna sodba zaključuje, da je obsojenka storila kaznivo dejanje razžalitve pri izvrševanju politične dejavnosti in da protipravnost njenega ravnanja ni izključena, ker se iz načina izražanja in drugih okoliščin vidi, da je razžalitev bila storjena z namenom zaničevanja. Pri tem ugotavlja in ocenjuje okoliščine, na podlagi katerih sprejema zaključek o takšnem obsojenkinem namenu in istočasno izraža stališče, da nekaterih meril in kriterijev, ki jih je doslej sprejela sodna praksa v zvezi s presojo, kdaj je izpolnjen ta zakonski pogoj v primeru novinarskega poklica, ni mogoče uporabiti v konkretni zadevi, ko gre za svobodo izražanja v okviru politične dejavnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša s stališčem, da za politično udejstvovanje in politične stranke veljajo drugačna in druga, predvsem strožja merila kot za novinarje in novinarsko dejavnost. Sklicuje se na dikcijo določbe 3. odstavka 169. člena KZ, ki po stališču zahteve ne daje nikakršne podlage za uporabo različnih meril ali različnih kriterijev za posamezne kategorije dejavnosti, navedenih v tem odstavku.

Takšnemu stališču je načelno mogoče pritrditi, vendar je treba zaključke in izvajanja glede grajanih navedb razumeti drugače, kot jih razlaga zahteva za varstvo zakonitosti. Predvsem ni mogoče soglašati s trditvijo, da za ugotavljanje zaničevalnega namena veljajo za osebe, ki opravljajo časnikarski poklic, milejši kriteriji kakor za osebe, ki se žaljivo izrazijo o nekom pri izvrševanju politične dejavnosti. Te trditve tudi sicer pravnomočna sodba v razlogih ne vsebuje. Nasplošno velja pravilo, da gre pri ugotavljanju, ali je podan zaničevalni namen (animus iniuriandi), za dejansko vprašanje, ki se presoja glede na okoliščine dejanja. Okvir za ugotavljanje takšnega namena je opis razžalitve. Pri oceni, ali je namen zaničevanja podan, je treba upoštevati objektivne in subjektivne okoliščine, zlasti način izražanja in vse druge okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Te okoliščine ugotavlja in presoja sodišče v vsakem posameznem primeru in jih vnaprej ni mogoče natančneje opredeliti. Posebej še, ker je lahko ocena istih okoliščin glede na značilnosti posamezne zadeve, v kateri je bila razžalitev izrečena, različna.

Z določbo 3. odstavka 169. člena KZ je urejena kolizija med varovanjem časti in dobrega imena ter ustavno zajamčeno pravico do svobodnega izražanja. Z njo je dejansko postavljena meja, do katere so različne oblike izražanja vrednostnih ocen še dovoljene, kadar so izrečene ali zapisane v okoliščinah, navedenih v tej določbi.

Protipravnost ni izključena, kadar so te meje presežene. Praviloma je to takrat, ko zapisovalec ali govorec ne zasleduje le cilja, da z lastnimi pogledi in presojo seznanja javnost z ravnanji drugega, temveč ga s svojimi grobimi izjavami, ki vsebujejo negativno vrednostno oceno, predvsem žali.

V obravnavanem primeru je obsojenka v politično polemiko z B.P. vpletla zasebnega tožilca z navedbo, da gre za lažnega diplomanta neke kanadske univerze. To je storila, ker se ji zasebni tožilec zdi kot osebnost moralno sporen, kot je v zagovoru sama pojasnila.

Takšnega načina izražanja obsojenke ni mogoče šteti kot kritiko določenega ravnanja zasebnega tožilca (tudi ne v povezavi s kritiko političnega delovanja B.P.) ali navajanja stališč v zvezi z njegovim političnim ali kakšnim drugim javnim delovanjem, temveč ob odsotnosti teh okoliščin predvsem kot napad na njegovo osebnost, ki je povezan z negiranjem njegovih moralnih lastnosti. Obsojenka je v tem primeru uporabila svoje prepričanje, da je zasebni tožilec lažni diplomant zato, da je v zvezi s tem skušala kot moralno sporno prikazati drugo osebo, ker se povezuje z lažnim diplomantom. Zasebni tožilec je bil tako uporabljen kot sredstvo pri negativnem označevanju političnega nasprotnika. Smisel izključitve protipravnosti v pogojih iz 3. odstavka 169. člena KZ je zagotoviti uresničevanje ustavnih in drugih pravic, naštetih v navedeni določbi KZ, pri čemer pa ni mogoče pristati na stališče, da doseganje tega cilja opravičuje vsako sredstvo. Obsojenka je izjavila, da ni imela povoda in namena, da bi karkoli slabega rekla o zasebnem tožilcu. To potrjuje, da v zvezi z njim ni šlo za uresničevanje njenih političnih pravic, ampak ji je služil le za diskreditacijo B.P. Ni torej mogoče govoriti, da ni imela namena o njem reči kaj slabega.

Vse okoliščine obsojenkinega dejanja je zato pravnomočna sodba pravilno presodila in utemeljeno zaključila, da je ravnala z zaničevalnim namenom. Pri tem ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da bi obsojenka prekoračila v praksi uveljavljene kriterije o tem, kaj je v političnem spopadu dopustno in kaj ne, če bi vedela, da je zasebni tožilec diplomiral na neki kanadski univerzi, pa bi kljub temu zapisala drugače. Že zato ne, ker zavestna trditev neresničnega dejstva, ki lahko škoduje časti in dobremu imenu drugega, predstavlja kaznivo dejanje obrekovanja. V delu, v katerem se zahteva za varstvo zakonitosti zavzema za drugačno oceno ugotovljenih okoliščin, kot jo vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. N.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).