Jedro

Prvi odstavek 460. člena OZ določa, da prodajalec ne odgovarja za napako po 1. točki 459. člena OZ (t.j. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet), če je bila ta ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana. Smisel te določbe je, da prodajalec za napako ne odgovarja, če je kupec vanjo privolil oziroma drugače, če je kupec ob sklenitvi pogodbe privolil, da kupi stvar s takšnimi lastnostmi, ne gre za napako in posledično ni podana odgovornost prodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 130651/2010 z dne 22. 09. 2010 v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči znesek 2.947,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 02. 2010 do plačila in izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07. 10. 2010 do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je v roku 15 dni naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 668,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. alineji prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da „pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko“.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka po računu št. 1-2010 z dne 20. 01. 2010 (A2) vtožuje izdobavo štirih enokrilnih lesenih vratnih kril Ei30, za objekt Z. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: - da je tožena stranka dne 12. 01. 2010 sprejela ponudbo tožeče stranke št. 259-09 z dne 11. 12. 2009 (A3, v nadaljevanju ponudba); - da je bilo v ponudbi navedeno, da ima tožeča stranka testirana brazdana vrata, nima pa še tehničnega poročila glede možnosti RO in da je v fazi pridobivanja slovenskega tehničnega soglasja (STS); - da je bilo toženi stranki ob naročilu vrat znano, da tožeča stranka nima veljavnega STS in certifikata; - da je tožeča stranka vrata dne 19. 01. 2010 dobavila, tožena jih je prevzela; - da je tožena stranka vrata montirala v objekt in s strani glavnega izvajalca zanje tudi prejela plačilo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev zaključilo, da sta stranki sklenili kupoprodajno pogodbo, po kateri plačilo izdobavljenih vrat ni bilo pogojeno s pridobitvijo ustreznih soglasij in certifikatov zanje ter da je poleg tega bila tožena stranka seznanjena s pomanjkljivostmi vrat, pa je slednje kljub temu naročila.

9. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker da ni upoštevalo določb Obligacijskega zakonika (2. točka prvega odstavka 468. člena v zvezi z drugim odstavkom 480. člena OZ), ki opredeljujejo ugovore kupca v primeru, ko mu prodajalec proda stvar s stvarno napako. Navaja, da je pridobitev certifikata o skladnosti pogoj za dajanje vrat v promet. Ker tožeča stranka tudi po pozivu tožene ni odpravila napake (ni predložila veljavnega certifikata o skladnosti), njena terjatev za plačilo vrat še ni zapadla.

10. Očitek pritožbe ni utemeljen, saj pritožba ob sklicevanju na stvarne napake kupljenega blaga/vrat spregleda določbo prvega odstavka 460. člena OZ. Ta določa, da prodajalec ne odgovarja za napako po 1. točki 459. člena OZ (t.j. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet), če je bila ta ob sklenitvi pogodbe kupcu znana ali mu ni mogla ostati neznana. Smisel te določbe je, da prodajalec za napako ne odgovarja, če je kupec vanjo privolil oziroma drugače, če je kupec ob sklenitvi pogodbe privolil, da kupi stvar s takšnimi lastnostmi, ne gre za napako (1) in posledično ni podana odgovornost prodajalca. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s ponudbo tožeče seznanjena, da vrata nimajo ustreznih soglasij/certifikata, pa je slednje vseeno naročila, je v celoti izpolnjen zakonski stan po prvem odstavku 460. člena OZ in zato je ugovor tožene stranke po drugem odstavku 480. člena OZ neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa materialno pravno pravilna.

11. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, str. 144.