Jedro

Plačila DDV je oproščen promet storitev, ki so neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga v skladu z drugim odstavkom 16. člena oziroma 1. točko prvega odstavka 32. člena ZDDV.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS tožbi v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti, delno ugodilo, v preostalem delu pa na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Davčnega urada Koper z dne 16. 10. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo davka na dodano vrednost, posebnega davka na določene prejemke ter plačilo zamudnih obresti.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da tožeča stranka ni dokazala, da so storitve skladiščenja, ki so bile zaračunane tuji osebi, neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga. Zato je treba od teh storitev obračunati DDV. Tudi glede posebnega davka na določene prejemke sodišče prve stopnje ugotavlja, da pri spornem izplačilu ne gre za prejemek, izplačan za opravljanje funkcije, ampak gre za plačilo opravljene storitve po pogodbi o delu.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je blago v skladišče prišlo pod pariteto FCA – franco kamion. Že iz same paritete je mogoče ugotoviti, kaj se bo z blagom zgodilo in kako bodo obravnavani morebiti dodatni stroški v zvezi z uvozom oziroma izvozom blaga. Po mnenju tožeče stranke od stroškov, vključno s skladiščnino, DDV-ja ni treba obračunati. Glede obračunavanja in plačila posebnega davka na določene prejemke tožeča stranka navaja, da je razmerje nastalo med strankama iz različnih držav. Po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP bi za razmerje moralo veljati pravo Italije, zato je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Te zadeve označi Vrhovno sodišče kot pritožbe po 107. členu ZUS-1 in jih rešuje pred vsemi drugimi zadevami. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo je v tem primeru prvostopna sodba postala pravnomočna s 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek); revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v tej zadevi.

8. Tožeča stranka opravlja storitve špedicije, odpreme blaga, organizacije transporta in podobne storitve, ki so potrebne pri odpremi blaga iz skladišč. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka izdajala račune za skladiščenje, ne da bi obračunala DDV.

9. Ne drži revizijska (prej pritožbena) navedba, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo svojega mnenja o tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je storitev skladiščenja neposredno povezana z izvozom oziroma uvozom. V postopku pred upravnimi organi je bilo namreč ugotovljeno, da blago ni bilo sproščeno v prost promet oziroma zanj ni bil uveden carinski postopek, da tožeča stranka nima dokumentacije, ki bi dokazovala, da je storitev povezana z izvozom oziroma uvozom blaga, in da se blago še vedno nahaja v skladišču. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da so storitve skladiščenja neposredno povezane z izvozom oziroma izvozom blaga.

10. Skladno z 2. točko prvega odstavka 31. člena ZDDV je plačila DDV oproščen promet storitev, ki so neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga v skladu z drugim odstavkom 16. člena oziroma 1. točko prvega odstavka 32. člena ZDDV. Ker je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku na ugotovljeno dejansko stanje vezano, je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Ne glede na trditve, da je blago prišlo v skladišče pod pariteto FCA in da je že iz tega dejstva mogoče ugotoviti, kaj se bo zgodilo s skladiščenim blagom, ki sicer predstavlja revizijsko (prej pritožbeno) novoto, Vrhovno sodišče še pripominja, da so s citirano določbo 2. točke prvega odstavka 31. člena ZDDV mišljene tiste storitve, ki so neposredno povezane z izvozom blaga in ki bodo obdavčene v namembni državi. To pa posledično pomeni, da bodo storitve, povezane z izvozom blaga, lahko v namembni državi obdavčene le prek vključitve v davčno osnovo za uvoženo blago (torej tiste storitve, ki so praviloma vključene v končno ceno blaga). V obravnavanem primeru so predmet presoje računi za skladiščenje blaga, ki jih je tožeča stranka izdajala v trenutku, ko se je blago nahajalo v skladišču, in se je v skladišču nahajalo tudi v času inšpekcijskega pregleda.

12. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na ZMZPP glede plačila posebnega davka na določene prejemke. Ob ugotovitvi, da je tuja fizična oseba, članica uprave tožeče stranke, po naročilu tožeče stranke opravila vpogled v knjigovodsko dokumentacijo in svetovala glede prilagoditve podatkov iz slovenskih bilanc za italijanskega ustanovitelja, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre za takšne storitve, ki jih ni mogoče uvrstiti v delokrog funkcij, ki jih opravlja član uprave. Ob navedbah tožeče stranke, da sta se tožeča stranka in tuja fizična oseba sporazumeli o ceni in o vsebini storitve, je po presoji Vrhovnega sodišča temelj za to razmerje pogodba o delu. Skladno s 3. členom Zakona o posebnem davku na določene prejemke - ZPDDP je namreč osnova za obračun in plačilo davka vsako posamezno bruto izplačilo fizični osebi za opravljeno storitev na podlagi pogodbe o delu po Zakonu o delovnih razmerjih in Zakonu o obligacijskih razmerjih. Po 2. členu ZPDDP davek plačujejo pravne osebe, ki opravljajo dejavnost in izplačujejo s tem zakonom določene prejemke. V obravnavanem primeru je torej zavezanec za plačilo posebnega davka slovenska pravna oseba. Sklicevanje tožeče stranke na ZMZPP je neutemeljeno, saj navedeni zakon vsebuje pravila o uporabi prava za civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, med katera pa vprašanja o obračunu in plačilu davkov ne spadajo.

13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.