Jedro

Če je bila trošarino dolžna plačati tožeča stranka in jo je po odločbah CURS tudi plačala za vnos trošarinskega blaga v Slovenijo, to še ne pomeni, da nima zahtevka do svojih pogodbenih partnerjev, da ji vrneta znesek, ki jima ga je že plačala za trošarino, kot pravno priznano škodo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka.

2. Pritožnici sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 1. tožena stranka 110.543,26 EUR z zamudnimi obrestmi ( I. točka izreka), 2. tožena stranka pa 63.133,40 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo, da tožeči stranki povrneta 6.297,19 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženi stranki sta se zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe pritožili. Uveljavljali sta bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper 1. in 2. toženo stranko zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena 9. 1. 2012, na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je odškodnina, ki sta jo dolžni toženi stranka plačati tožeči stranki za škodo, ki sta ji jo povzročili zaradi nepravilne izpolnitve pogodbe. Škodo predstavlja znesek plačane trošarine, ki ga je plačala tožeča stranka dvakrat, enkrat toženima strankama v ceni na podlagi kupoprodajnih pogodb o nakupu naftnih derivatov, nato pa še neposredno državi na podlagi pravnomočnih odločb CURS. Tožena stranka neutemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru ni sporno, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bilo blago v Slovenijo vneseno nezakonito ter da s strani končnih kupcev F. d.o.o. in P. d.o.o. niso bili izpolnjeni pogoji za odlog plačila trošarine pri vnosu trošarinskega blaga, čeprav sta toženi stranki menili, da gre za blago v „režimu odloga plačila trošarine po 7. členu ZTro“. Bistveni razlog za odločitev sodišča je zaključek, da se toženi stranki s trditvami, da nista vedeli, da pri prodanem blagu ni šlo za nezakonit vnos blaga, razmerju do tožeče stranke nista razbremenili odškodninske odgovornosti za škodo v smislu določbe 240. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da subjektivni odnos tožencev do kršitve ni pomemben. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje, lahko na podlagi določb ZTro in določb Zakona o davčnem postopku, tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo.

6. Toženi stranki ne izpodbijata ugotovljenega dejstva, da končna kupca F. d.o.o. in P. d.o.o. nista imela veljavnih dokumentov za odloženo plačilo trošarine. Trdita le, da v času dobave blaga nista mogli preveriti, ali prejemnik trošarinskega blaga tega vnaša v Slovenijo zakonito ali ne in se pri tem sklicujeta tudi na dejstvo, da sta se zanesli na zakonitost vnosa blaga, ker so carinski organi potrdili izdane trošarinske dokumente. Vprašanje, ali bi po sklenitvi pogodb s tožečo stranko, toženi stranki lahko odpravili posledice škode, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno rešilo. Če sta toženi stranki končnima kupcema F. d.o.o. in P. d.o.o. plačali v ceni tudi znesek, ki ustreza višini trošarine, ki sta ga bili dolžni odvesti državi takoj, ker (se je izkazalo da) niso bili izpolnjeni pogoji za odloženo plačilo trošarine, bi lahko toženi stranki od njiju tudi zahtevali, da ji vrneta znesek, ki ustreza višini trošarine in ga vrnili tožeči stranki, kateri sta naftne derivate prodali, česar pa nista storili. S tem se izkaže, da nista odpravili posledic škode, ki je nastala tožeči stranki.

7. Tožeča stranka je plačala blago z vključeno trošarino, zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo kot odločilnega dejstva, da je bilo tožeči stranki od prevzema naftnih derivatov znano, da za njih še ni bila plačana trošarina, ni utemeljen. Toženi stranki s trditvami, da gre za poslovno odločitev tožeče stranke, da kupi naftne derivate, kljub neplačani trošarini, ne moreta uspeti, ker je tožeča stranka znesek, ki ustreza višini trošarine toženima strankama v skladu z dogovorom in sklenjeno pogodbo tudi plačala. Toženi stranki, ki sta ji naftne derivate prodali, pa sta tisti, ki nista pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali v skladu z načelom prepovedi povzročanja škode (10. člen OZ). V pritožbi smiselno izraženo stališče o vezanosti sodišča na pravnomočno odločbo CURS, po kateri je dolžna plačati trošarino tožeča stranka in ne toženi stranki, ni pravilno, ker je bila predmet spora v tem sporu odškodninska odgovornost na podlagi kršitve pogodbe, ne pa obveznost plačila trošarine. Zato je neutemeljeno vztrajanje pritožnikov pri tem, da naj bi sodišče prve stopnje tožnika obravnavalo v tem sporu po dvojnih merilih oziroma v nasprotju z materialnimi predpisi.

8. Toženi stranki neuspešno poskušata svojo posredniško vlogo pri poslu, glede katere menita, da če nima posledic v razmerju do države, ne more imeti nobenih posledic niti v razmerju do druge pogodbene stranke, nevtralizirati tudi s trditvami, da sta sodelovali pri poslu tako, kot se posluje v sodobnem poslovnem svetu in da sta imeli vso pravico, da verjameta trošarinskim dokumentom o odloženem plačilu trošarine. V konkretnem primeru gre za vprašanje, kdo naj nosi riziko posledic, ker trošarina dejansko ni bila odložena in je bilo blago v Slovenijo vneseno nezakonito. Če je bila trošarino dolžna plačati tožeča stranka in jo je po odločbah CURS tudi plačala za vnos trošarinskega blaga v Slovenijo, to še ne pomeni, da nima zahtevka do svojih pogodbenih partnerjev, da ji vrneta znesek, ki jima ga je že plačala za trošarino, kot pravno priznano škodo. Zato neutemeljeno vztrajata pri stališču, da je s tem, ko je tožnik plačal v ceni tudi trošarino, pri tem pa sprejel naftne derivate v režimu odloga plačila trošarine, sam prevzel tudi tveganje, da bo morebiti moral še enkrat plačati trošarino. Tako zastopano stališče je v nasprotju s pravilom, da je dolžnik dolžan izpolniti svojo obveznost pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ), zato mu pritožbeno sodišče ne more slediti.

9. Glede na navedeno se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami nosita svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).