Jedro

Za ugoditev zahtevku po 631. člen mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, da (ista) terjatev (podizvajalca do izvajalca) obstoji tudi v razmerju med naročnikom in izvajalcem, saj naročnik zaradi tega, ker je dela namesto izvajalca opravil podizvajalec, ne more biti v slabšem položaju glede možnosti ugovorov in varstva svojih pravic. Izvajalec odgovarja naročniku za svoje podizvajalce, kot, če bi dela opravil sam.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23937/2014 z dne 27. 2. 2014 v 1. odstavku izreka v delu, ki se nanaša na račun št. 36 z dne 10. 6. 2013 razveljavi za znesek 1.154,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 18.228,03 EUR od 11. 7. 2012 do 10. 7. 2013 in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu 1. točke izreka, ki se nanaša na 1. odstavek citiranega sklepa o izvršbi (v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača znesek po računu št. 36 v višini 18.228,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 do plačila) in na 3. odstavek izreka tega sklepa ter v 2. točki izreka sodbe, potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 699,25 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 23937/2014 z dne 27. 2. 2014 v 1. in 3. odstavku izreka. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 3.074,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu 1. točke izreka in zoper 2. točko izreka pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom terjala plačilo 48.104,54 EUR spp po dveh računih (računa št. 92 v znesku 28.722,00 in računa št. 36 v znesku 19.382,54 EUR) za opravljena podizvajalska dela na skakalnici X. Utemeljevala ga je na pravni podlagi iz 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je bila investitor oziroma naročnik del za izgradnjo X s spremljevalnimi objekti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, pritožba pa odločitev prvostopnega sodišča izpodbija le v delu, ki se nanaša na račun št. 36 z dne 10. 6. 2013 v znesku 19.382,54 EUR (A6). Pritožbeno sodišče že uvodoma opozarja, da je v sklepu o izvršbi napačno navedena letnica izdaje in zapadlosti tega računa (...2012 namesto pravilno ...2013) in da je bila iz tega razloga napačna tudi odločitev o teku zamudnih obresti od tega dela zahtevka v izpodbijani sodbi.

5. Pritožba neutemeljeno napada zaključke prvostopnega sodišča, ki je toženo stranko štelo kot naročnika, družbo A.A. kot glavnega izvajalca; tožečo stranko pa kot nominiranega podizvajalca v smislu določil Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo razmerja med udeleženci in jih tudi pravilno interpretiralo. Pritožbeni ugovori, ki se upirajo stvarni legitimaciji tožene stranke kot naročnika v razmerju do tožeče stranke kot podizvajalca tudi v smislu 631. člena OZ, so neprepričljivi že iz razloga, ker pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bila stvarna legitimacija pravdnih strank sporna le pri enem od vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kot naročnik gradbeno pogodbo za izgradnjo skakalnice X (B1) sklenila s B.B. kot glavnim izvajalcem, medtem ko je podizvajalsko pogodbo s tožečo stranko sklenil A.A. d.d.. B.B in A.A. sta bila konzorcijska partnerja na podlagi konzorcijskega sporazuma in aneksa (B2, B3). Navedeni sporazum je z vidika elementarnega načela obligacijskega prava, da pogodba zavezuje le pogodbeni stranki (125. člen OZ), nenavaden, saj B.B. in A.A. v sporazumu urejata tudi odnose z naročnikom-toženo stranko, ki ni stranka tega sporazuma. Tako sta se v 2. členu konzorcijskega sporazuma dogovorila, da bosta oddala skupno ponudbo (naročniku), v 4. čl., da bosta naročniku izstavljala ločene „vsak za svoja dela“ usklajene situacije in da bo tudi naročnik plačila izvršil „vsakemu partnerju ločeno“ na njegov TRR, v 6. členu, da sta (naročniku) neomejeno solidarno odgovorna za izvedbo naročila, v 10. členu pa, da bosta spoštovala določila ZJN-2, ki govorijo o neposrednem plačilu podizvajalcev tudi za partnerja. Stranki konzorcijskega sporazuma sta se torej zavezovali tretjemu in obvezovali tretjega, ki ni bil stranka tega sporazuma. Takšne zaveze (tako pravice kot obveznosti) imajo za tretjega pravni učinek le, če jih sprejme. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot naročnik te pravice in obveznosti (do A.A.) sprejela z vključitvijo konzorcijskega sporazuma v gradbeno pogodbo, kot izhaja iz 2. odstavka 1. člena gradbene pogodbe (B1) in s vključitvijo tožeče stranke kot svojega podizvajalca v gradbeno pogodbo z aneksom (B4). Sprejela pa jih je tudi s konkludentnimi dejanji, saj tožena stranka niti v času izvajanja projekta niti po njegovem dokončanju, in še celo v pretežnem delu tega postopka ni problematizirala vloge A.A. kot izvajalca, in je tožeči stranki po izdaji prvostopne sodbe račun št. 92 tudi plačala. Zaključek prvostopnega sodišča, da sta bila B.B. in A.A. enakovredna v razmerju do podizvajalcev, je bil zato pravilen. Dopolniti ga je treba le v smeri, da sta bila B.B. in A.A. enakovredna tudi v razmerju do naročnika, v katerem sta oba imela položaj glavnega izvajalca.

6. Po določilu 631. člena OZ ima podizvajalec pravico neposredno od naročnika, čeprav ta ni njegov sopogodbenik, zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je opravil po pogodbi z izvajalcem. Za ugoditev takšnemu neposrednemu zahtevku podizvajalca do naročnika morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke; 1/ da izvajalec pripozna obstoj podizvajalčeve terjatve do izvajalca, ter 2/ da ima tudi izvajalec v času, ko podizvajalec zahteva plačilo od naročnika, dospelo istovrstno terjatev do naročnika. Podana mora biti torej koneksnost podizvajalčeve terjatve do glavnega izvajalca in terjatve glavnega izvajalca do naročnika. Nima prav pritožba, da prvi od navedenih pogojev ni bil izpolnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz zapisnika o končnem obračunu z dne 10. 9. 2013 (A7) izhaja, da je A.A. tožeči stranki potrdil dela v višini 48.104,54 EUR po pogodbi št. 563/11-P024-14 z dne 15. 2. 2012 in aneksu I. z dne 28. 5. 2013. Da vrsta in obseg del v končnem obračunu nista razvidna, je nerelevantno, saj je povsem jasno, da je A.A. d.d. potrdil prav dela, katerih plačilo je tožeča stranka zahtevala v tem postopku.

7. Prav pa ima pritožba, da ni izkazano, da bi tožena stranka komurkoli (tožeči stranki ali A.A.) potrdila dela in priznala terjatev po računu št. 36. Zmotno je namreč stališče prvostopnega sodišča, da priznanje istih del, t,j. del v obsegu, kvaliteti in vrednosti, kot jih je priznal izvajalec podizvajalcu, s strani naročnika ni potrebno. Za ugoditev zahtevku po 631. člen mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj, da (ista) terjatev (podizvajalca do izvajalca) obstoji tudi v razmerju med naročnikom in izvajalcem. Kar je razumljivo, saj naročnik zaradi tega, ker je dela namesto izvajalca opravil podizvajalec, ne more biti v slabšem položaju glede možnosti ugovorov in varstva svojih pravic. Izvajalec odgovarja naročniku za svoje podizvajalce, kot, če bi dela opravil sam (630. čl. OZ). Določilo 16. člena gradbene pogodbe, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, ki določa, da se opravljena dela podizvajalca potrdijo s strani naročnikovega strokovnega nadzora v primeru, ko glavni izvajalec ne potrdi situacije oz. računa podizvajalca, rešuje le specifičen (pat) položaj, v kateri bi se znašel podizvajalec, če mu njegov sopogodbenik – glavni izvajalec ne bi potrdil situacije. Gre torej le za modaliteto osnovnega pravila iz 7. člena pogodbe, ki določa redni postopek potrditve in plačila opravljenih del tako, da glavni izvajalec (potem, ko je potrdil situacijo podizvajalcu) opravljena dela vključi v svojo situacijo in jo predloži naročniku v potrditev. Za neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ torej ne zadostuje, da je podizvajalčeva dela priznal glavni izvajalec, pač pa tudi, da jih je (posredno preko potrditve del glavnemu izvajalcu ali pa neposredno po 16. členu gradbene pogodbe) priznal naročnik, oziroma, da ni imel utemeljenih razlogov za njihovo nepriznanje.

8. V konkretnem primeru je izvajalec na izpolnitev navedenega pogoja (da mora račun št. 36 potrditi tudi naročnik) tudi izrecno opozoril tožečo stranko ob podpisu zapisnika o končnem obračunu (A7). Tožeča stranka trditve, da je tožena stranka komurkoli (tožeči stranki ali A.A.) potrdila dela v spornem računu, ni dokazala. Tožena stranka je navajala, da je strokovni nadzor tožene stranke račun št. 92 potrdil, računa št. 36 pa ne, ker ni bilo mogoče ugotoviti, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi tožeča stranka opravila po tem računu (prva pripravljalna vloga tožene stranke na list. št. 63). Pri tem se je sklicevala na ugotovitveni zapisnik z dne 17. 12. 2013 (B6), ki navedeno trditev tožene stranke potrjuje, saj je v njem zapisano, da iz računa št. 36 ni razvidno, katera vrsta del je bila opravljena in da naročnik ne poseduje aneksa št. 1. 9. Za odločitev o zahtevku na podlagi računa št. 36 je bilo torej treba v tem postopku ugotoviti, ali obstoji istovrstna terjatev A.A. do tožene stranke. Tožena stranka je plačilu računa št. 36 z dne 10. 6. 2013 nasprotovala zato, ker je bil po njenih trditvah nepreizkusljiv, in ker naj bi tožeča stranka teh del ne opravila. Zato je treba najprej preizkusiti, ali je zahtevek, ki se nanaša na plačilo rn 36, sklepčen, t.j. ali je tožeča stranka podala dovolj trditev in dokazov, da ga je mogoče preizkusiti po vsebini in višini, v nadaljevanju pa, ali je tožeča stranka, dela, ki jih po tem računu vtožuje, opravila. Četudi je v obrazložitvi sodbe zmotno zapisano, da je račun št. 36 z dne 10. 6. 2012 specificiran, pa se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je specifikacija vseh del razvidna iz aneksa št. 1 z dne 28. 5. 2013 (A4), na katerega se je tožeča stranka tudi sklicevala. Prilogo k aneksu št. 1 je zato upoštevati kot del njene trditvene podlage. Ne gre za nedopusten informativni dokaz, kot trdi pritožba. Prepoved informativnih dokazov v našem procesnem pravu ni absolutna, poleg tega pa v nobenem primeru ne pomeni zahteve po popolni skladnosti trditev s predlaganimi dokazi v smislu, da mora, če gre za listinske dokaze, stranka vsebino vseh listin prepisovati med trditve. Poleg tega se račun št. 36 le v delu, ki presega vrednost iz osnovne pogodbe, ki glede obsega in vrednosti del med strankama ni bila sporna, nanaša na aneks št. 1. 10. Zahtevek, ki se nanaša na rn št. 36, je bil po oceni pritožbenega sodišča dovolj določen, da bi ga lahko tožena stranka preizkusila v tem postopku, če tega že ni mogla v celoti storiti v času izdelave ugotovitvenega zapisnika (B6). Da je dela opravila, je tožeča stranka dokazala s potrditvijo del s strani svojega pogodbenega partnerja A.A. predložila pa je tudi liste obračunskih izmer. Tožena stranka pa, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, zoper obseg, količino, vrednost in kvaliteto opravljenih del, ni podala nobenih konkretnih ugovorov. Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi morala tožeča stranka opravo del dokazovati (še) z izvedencem. Dokazna ocena je prosta, kar pomeni, da je kakršno koli dejstvo mogoče dokazovati s kakršnimkoli dokazom, ki je za dokazovanje tega dejstva primeren. V načelu pa velja, da se obremenitev stranke z trditvenim in dokaznim bremenom (in sodišča z izvajanjem dokaznega postopka) zvišuje sorazmerno s tehtnostjo trditev in dokazov nasprotne stranke, s katerimi slednja uspe zasejati razumen dvom v trditve in dokaze prve. Ker tožena stranka zoper številne predložene dokaze tožeče stranke (račun, aneks s specifikacijo vseh del, zapisnik o končnem prevzemu, knjiga obračunskih izmer), ni zmogla nobenega konkretnega ugovora, je bilo nadaljnje dokazovanje odveč. Končno tudi pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila z glavnim izvajalcem (B1), izvajalcu ne nalaga večjega „dokaznega“ bremena. Tako izvajalec (kot podizvajalec) opravo del dokazujeta s predložitvijo situacije oz. računa, na podlagi prejete situacije oz. računa pa strokovni nadzor naročnika opravi kvalitativni pregled vseh izvedenih del. Ker je bil glavni izvajalec dolžan tudi voditi gradbeno knjigo, je imela torej tožena stranka preko svojega gradbenega nadzora vse možnosti, da opravi preizkus, ali so bila vtoževana dela opravljena.

11. Zaključek prvostopnega sodišča, da plačilo naročnika podizvajalcu v primeru stečaja glavnega izvajalca nima znakov neenakopravnega obravnavanja upnikov in posledično tudi ne znakov izpodbojnosti iz 271. člena ZFPPIPP, je morda res neobrazložen, vendar pa je bil v enaki meri neobrazložen tudi zadevni ugovor tožene stranke. Iz trditev tožene stranke ni mogoče ugotoviti, katero dejanje stečajnega dolžnika (A.A.) naj bi imelo znake izpodbojnosti oz. neenakega obravnavanja upnikov. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na pravni podlagi iz 631. člena OZ, ki določa pogoje za neposredno zahtevo podjemnikovih sodelavcev do naročnika. Če so ti izpolnjeni, nastopi zahteva po samem zakonu (in ne na podlagi kakršnega koli podjemnikovega dejanja, ki bi lahko bilo izpodbojno).

12. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je prvostopno sodišča napačno štelo za prepozno trditev tožene stranke, da je tožeča stranka od A.A. že prejela plačilo 1.154,51 EUR. Tožena stranka je navedeno trditev postavila že v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2015 (in ne šele v četrti, kot navaja sodišče). Tudi ima prav pritožba, da je v zapisniku o končnem obračunu (A7) jasno navedeno, da je bil znesek 1.154,51 EUR tožeči stranki že plačan in da znaša po končnem obračunu neplačana terjatev tožeče stranke le še 46.950,03 EUR, zato je protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča, da zapisnik ne dokazuje tega, kar v njem piše. Ne nazadnje pa tožeča stranka trditve tožene stranke o prejetem plačilu zneska v višini 1.154,51 EUR ni prerekala, zato tega dejstva na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP niti ni treba dokazovati, saj se šteje za priznano.

13. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na znesek v višini 1.154,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od preostalega dela zahtevka, saj je terjatev po računu št. 36 zapadla dne 10. 7. 2013 in ne 10. 7. 2012. Zapadlost terjatve tožeče stranke bi sicer lahko bila v razmerju do tožene stranke drugačna kot v razmerju do izvajalca, vendar pa tožena stranka ni navedla relevantnih konkretnih dejstev o tem, kdaj je pogodbena dela prevzela s strani A.A. 14. Kljub spremembi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče štelo, da je tožeča stranka zmagala v pretežnem delu zahtevka, zato ni spremenilo odločitve o pravdnih stroških, ki je po oceni pritožbenega sodišča tudi primerno obrazložena. Po uveljavljeni sodni praksi v gospodarskih sporih se namreč obrazložitev odmere pravdnih stroškov s sklicevanjem na specificirani stroškovnik v spisu, iz katerega je odmera razvidna, šteje za zadostno obrazložitev odločitve o stroških. Preizkus odmere zlasti profesionalnim pooblaščencem-odvetnikom praviloma ne bi smela povzročati večjih težav, celo brez vpogleda v spis. Tako je npr. tožena stranka, ki se pritožuje zaradi neobrazloženosti odločitve o stroških, priglasila svoje stroške v enaki višini in po isti tarifi kot tožeča stranka, edina razlika v priznanih stroških se nanaša na sodno takso, katere višina 961,00 EUR je tudi enostavno preverljiva.

15. Pri odmeri pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je uspeh tožene stranke s pritožbo 6 %. Priznalo ji je nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v višini 670,40 EUR, z 22 % DDV 817,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tarifni št. 6002 in sodno takso v višini 621,00 EUR. Skupaj torej znašajo priznani pritožbeni stroški tožene stranke 1.458,89 EUR, glede na 6 % uspeh je upravičena do povrnitve zneska 87,53 EUR. Dolžna pa je povrniti 94 % priznanih pritožbenih stroškov tožeče stranke, ki jih je sodišče odmerilo v višini 817,00 EUR po tarifni št. 3210 (z vključenim DDV), 20,00 EUR po tarifni št. 6002, skupaj 837,00 EUR x 94 % je 786,80 EUR. Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 699,25 EUR pritožbenih stroškov.