Jedro

Tožeča stranka mora v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Ne glede na določbo prvega odstavka 108. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da od tožeče stranke zahteva dopolnitev tožbe v takem primeru, je določba drugega odstavka 108. člena ZPP povsem jasna – taka obveznost za sodišče ne velja v primeru, če nepopolno tožbo vloži odvetnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo. Obrazložilo je, da uveljavlja tožnica nedenarni zahtevek, v tožbi pa ni navedla vrednosti spornega premeta. Takšna tožba je nepopolna, ker pa je bila vložena po odvetniku, jo je zato zavrglo v skladu z drugim odstavkom 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v danem primeru za spor glede obstoja izvenzakonske skupnosti. Vrednost spora je glede na dejstvo, da ne gre za ocenljivo vrednost, nedoločljiva. Člen 19. Zakona o sodnih taksah (ZST) določa, da se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka, če je ta ocenljiv oz. od vrednosti, določene po tem zakonu. Tudi ZST vrednosti tovrstnih sporov ne določa. 30. člen tega zakona določa, da se vrednost spora v primeru, da je ni mogoče določiti v skladu z določbami 19. do 29. člena ZST, določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. Niti na podlagi te določbe vrednost obstoja izvenzakonske skupnosti ni ocenljiva, niti se je ne da določiti na podlagi 30. člena ZST. Zato pride v tem primeru v poštev le teleološka razlaga določb ZPP, ker vrednost spora v tem primeru ne služi le za odmero sodnih taks, temveč tudi za določitev pristojnosti sodišča. Tožnica je kot pristojno sodišče navedla Okrožno sodišče v Kopru. Trideseti odstavek 30. člena ZST določa, da v primeru, da se vrednost spora ne more določiti niti po prvem odstavku 30. člena, znaša pred okrajnimi sodišči 700,00 EUR, pred okrožnimi pa 3.500 EUR. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče glede na svojo pristojnost in glede na dejstvo, da vrednost niti po določbah ZST ni določljiva, šteti, da je vrednost spora 3.500 EUR, tudi če ta ni navedena. Če pa bi glede tega sodišče imelo pomisleke, bi moralo po uradni dolžnosti določiti pravo vrednost (prvi odstavek 31. člena ZST), ne pa tožbo kar zavreči. Taka odločitev je v neskladju s citiranimi določbami ZST in je neživljenjska.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta, če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek. Če tako ne ravna, ravna sodišče po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nepopolne vloge (tako določa 45. člen ZPP). V takem primeru zahteva od tožeče stranke, da tožbo dopolni (prvi odstavek 108. člena ZPP), razen v primeru, ko nepopolno tožbo vloži odvetnik. V takem primeru nepopolno tožbo zavrže brez poziva na dopolnitev (drugi odstavek 108. člena ZPP). S pritožbo grajano postopanje prvostopenjskega sodišča je bilo torej povsem pravilno in zakonito in zakonita je tudi izpodbijana odločitev. Pritožba namreč ne more uspeti s sklicevanjem na določbe ZST o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta (19. do 30. člen ZST) in na določbo 31. člena ZST o sodni določitvi vrednosti spornega predmeta. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ugotavljanja vrednosti spornega predmeta oziroma za preverjanje pravilnosti navedene vrednosti. Vrednost spornega predmeta sploh ni bila navedena, zato je nesmiselno izvajati „kontrolni postopek“. Treba je postopati po 108. členu ZPP, da tožeča stranka vrednost spornega predmeta sploh navede (če je ne, se tožba zavrže), in šele potem pride na vrsto kontrolna in korekturna dolžnost sodišča. Ločevati je torej treba postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP oziroma 31. člena ZST od postopka po 108. členu ZPP (na katerega napotuje 45. člen ZPP). Ne glede na določbo prvega odstavka 108. člena ZPP, ki nalaga sodišču, da od tožeče stranke zahteva dopolnitev tožbe v takem primeru, je določba drugega odstavka 108. člena ZPP povsem jasna – taka obveznost za sodišče ne velja v primeru, če nepopolno tožbo vloži odvetnik. V takem primeru sodišče nepopolno tožbo takoj zavrže. Ob vsem povedanem je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).