Jedro

Po oceni višjega sodišča za obravnavane davke - davek na dodano vrednost, davek od dohodka pravnih oseb in davek od drugih dohodkov - velja, da je narava odločbe le ugotovitvena, ne pa konstitutivna; davčna obveznost je namreč, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nastala s potekom obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar je bilo vse precej pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave.

Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je tako nastala pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato jo je bila tožena stranka dolžna vključiti v posodobljeni seznam terjatev.

Ne glede na to, da naj bi terjatev tega upnika predstavljala 42,80 % zgoraj navedene osnove, samo to še ne zadostuje za ugotovitev, da brez tega upnika poenostavljena prisilna poravnava ne bi bila izglasovana. Tožeča stranka v tej smeri ni navedla nobenih trditev, torej glede izračuna, kaj bi bilo brez glasov tega upnika, ob upoštevanju, da je za sprejetje glasovala tudi večina vseh upnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Novem mestu, St ... z dne 29. 7. 2016, in klavzule o njegovi pravnomočnosti z dne 17. 8. 2016 v delu, ki se nanaša na terjatev FURS v znesku 75.000,00 EUR, za naložitev plačila toženi stranki terjatve v znesku 75.000,00 EUR in povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, (II.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v višini 2.069,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev potrjene poenostavljene prisilne poravnave, ki naj bi bila sprejeta na goljufiv način.

6. Tožena stranka je namreč v posodobljeni seznam terjatev vključila tudi tožničino terjatev v višini 75.000,00 EUR, ki naj bi nastala iz naslova zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti s sklepom FURS št. DT ... z dne 11. 1. 2016. Vendar pa ta terjatev potrditvah tožnice na dan začetka postopka poenostavljene prisilne poravnave 4. 2. 2016 naj še ne bi obstajala, ker izvršilni naslov zanjo takrat še ni obstajal, zato posodobljeni seznam terjatev ne prikazuje resnično in pošteno stanja navadnih terjatev upnikov. Zato je bila po njenih trditvah prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način, tožnica pa naj bi bila oškodovana. Tožena stranka je temu nasprotovala, saj ta terjatev ni nastala šele po izdaji odločbe FURS z dne 26. 4. 2016, pri čemer je tožena stranka ta dolg priznavala in ga je bila dolžna vključiti v posodobljeni seznam terjatev.

7. Sodišče prve stopnje je v tem delu kot ključno izpostavilo vprašanje, ali je terjatev tožeče stranke v višini 75.000,00 EUR obstajala že na dan 4. 2. 2016 (v 14. točki obrazložitve je sicer pomotoma zapisano „2. 4. 2016“, kar pa na pravilnost obrazložitve ne vpliva). Ugotovilo je, da so davčne obveznosti (davek na dodano vrednost, davek od dohodka pravnih oseb in davek od drugih dohodkov) nastale v letih 2012, 2013 in 2014, kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja že iz izreka odločbe FURS (navedeni so datumi nastanka obveznosti), poleg tega pa so navedeni tudi datumi začetka teka zamudnih obresti, pri čemer zamudne obresti ne tečejo od nezapadlih terjatev.

8. Višje sodišče uvodoma izpostavlja, da se za obravnavano zadevo ne uporablja sedaj veljavni peti odstavek 221.b člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, saj je bil postopek poenostavljene prisilne poravnave uveden pred začetkom uporabe tega določila, kar v postopku ni bilo sporno.

9. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, da je terjatev tožeče stranke v višini 75.000,00 EUR nastala že v letih 2012, 2013 in 2014, ko so potekla časovna obdobja, za katera se navedeni davki ugotavljajo, ker vse je v skladu s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2. Razlaga, za katero se zavzema pritožba, tudi po presoji višjega sodišča ni pravilna. Tožeča stranka meni, da v primeru, ko davčni zavezanec svoje obveznosti po njenem nastanku ne izpolni in torej ne predloži davčne napovedi ali obračuna davka, davčna obveznost nastane šele z odmerno odločbo, ki jo davčni organ izda v inšpekcijskem postopku. Na to stališče je povsem pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pri tem pa se je pravilno sklicevalo tudi na stališča, izražena v sodbi VSRS X Ips 179/2013 z dne 27. 11. 2014. Tožeča stranka sicer meni, da navedena odločba v obravnavani zadevi ni uporabna, saj je bila izdana v zvezi z dohodnino, v obravnavani zadevi pa ne gre za tak davek. Vendar pri tem spregleda, da sicer res dohodnino odmeri davčni organ v skladu s podatki, s katerimi razpolaga, kljub temu pa je davčni zavezanec dolžan sam prijaviti dohodke, ki v odločbi davčnega organa niso vključeni, ker davčni organ zanje ni vedel ali je pri ugotavljanju višine dohodkov prišlo do pomote. Po oceni višjega sodišča tudi za obravnavane davke – davek na dodano vrednost, davek od dohodka pravnih oseb in davek od drugih dohodkov – velja, da je narava odločbe le ugotovitvena, ne pa konstitutivna; davčna obveznost je namreč, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, nastala s potekom obdobja, za katero se davek ugotavlja, kar je bilo vse precej pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave.

10. Glede na navedeno tudi ni pomembno, ali je sicer kot podlaga terjatve naveden sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Višje sodišče se strinja s tožečo stranko, da tak sklep ni podlaga za nastanek davčne obveznosti, kar pa ne pomeni, da bi davčna obveznost tožene stranke nastala šele z izdajo odločbe z dne 26. 4. 2016 ali celo z njeno pravnomočnostjo in izvršljivostjo.

11. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke je tako nastala pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave, zato jo je bila tožena stranka dolžna vključiti v posodobljeni seznam terjatev. Po četrtem odstavku 221.d člena ZFPPIPP mora namreč posodobljeni seznam terjatev prikazovati stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Tako ni pravilno stališče tožeče stranke, da bi bila poenostavljena prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način zaradi vključitve tožničine terjatve v višini 75.000,00 EUR. Ta pa bi bila sprejeta na goljufiv način v smislu 219. in 220. člena v zvezi z 19. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, če navedena terjatev v posodobljeni seznam ne bi bila vključena.

12. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj tožena stranka ne bi prerekala trditev tožeče stranke glede obstoja terjatev do upnika P. d.o.o. Pravilno opozarja tožena stranka, da je na te očitke odgovorila (že v 5. točki odgovora na tožbo, pa tudi v kasnejši vlogi), pri čemer so bile navedbe tožeče stranke nezadostne in niso bile podprte z dokazi, na kar je v zadostni meri opozorilo tudi sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem vsekakor ne drži, da bi lahko poenostavljeno prisilno poravnavo izglasoval že ta upnik. Za potrditev je namreč v skladu s tretjim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP potrebno, da za glasujejo ne le upniki, katerih skupni znesek terjatev je najmanj 6/10 zneska osnove, ki jo predstavlja vsota vseh zneskov navadnih terjatev upnikov, temveč je potrebno, da za sprejetje glasuje tudi več kot polovica vseh upnikov, katerih terjatve so navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Ne glede na to, da naj bi terjatev tega upnika predstavljala 42,80 % zgoraj navedene osnove, samo to še ne zadostuje za ugotovitev, da brez tega upnika poenostavljena prisilna poravnava ne bi bila izglasovana. Tožeča stranka v tej smeri ni navedla nobenih trditev, torej glede izračuna, kaj bi bilo brez glasov tega upnika, ob upoštevanju, da je za sprejetje glasovala tudi večina vseh upnikov (po številu). Zato sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov o dejanskem obstoju terjatve tega upnika. Ko je tožeča stranka upoštevala le višino terjatve tega upnika, nič pa ni povedala o ostalih terjatvah, ki so bile prav tako potrebne za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, že s trditvami ni mogla izkazati goljufivega namena oziroma goljufivega prikazovanja obstoja terjatve tega upnika, ki bi (kot edini) omogočil sprejetje poenostavljene prisilne poravnave.

13. Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker izrecno navedeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Na podlagi istega določila pa bo morala toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku, pri čemer je za materialne izdatke priznalo 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, skupaj torej 25 točk.