Jedro

Tožnik v času vročanja na naslovu ni več prebival, kar je bilo toženki znano, saj je pridobila ustrezne podatke iz uradnih evidenc. To pa pomeni, da se tožnik po eni strani ni mogel dejansko seznaniti z vsebino pisanja, po drugi strani pa ni bilo podlage niti za domnevo o tem (fikcijo vročitve), saj je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku na naslovu, kjer tožnik dejansko ne prebiva. Ker je bil omenjeni poziv edini način, na katerega bi se tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe lahko seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, so utemeljene tožbene navedbe, da do tega ni prišlo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 3300/2012 z dne 12. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo naložila tožniku, da mora povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 3300/2012 z dne 26. 11. 2012, v višini 117,00 EUR v roku 30 dni od prejema odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je določila pogoje oziroma način plačila ter navedla, da bo v primeru, če tožnik dolgovanega zneska ne bo prostovoljno plačal v roku, pričeta izvršba po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo s sodbo v zadevi, v kateri je bila tožniku s prej navedeno odločbo dodeljena BPP, odločeno, da je nasprotna stranka dolžna povrniti tožniku stroške pravdnega postopka v višini 130,80 EUR. Toženka se sklicuje na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki urejajo pravice Republike Slovenije do povračila stroškov postopka in navaja, da je tožnika pozvala, naj se v roku 8 dni izjasni glede prejema prej omenjenih stroškov pravdnega postopka. Poziv je bil vložen v tožnikov poštni predalčnik, tožnik pa se ne v postavljenem roku, ne do izdaje izpodbijane odločbe nanj ni odzval. Toženka ga je v pozivu opozorila, da bo v primeru, če se glede prejema omenjenega zneska ne bo izjasnil, štela, da se strinja z njenimi ugotovitvami, zato šteje, da je tožnik neupravičeno prejel povračilo stroškov v znesku 117,00 EUR, kolikor mu je bilo izplačano iz naslova BPP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da poziva o izjasnitvi glede prejema pravdnih stroškov ni nikoli prejel, saj je bil poslan na naslov A., ki ga je sporočil toženki v letu 2012. Toženka je pred vročanjem tega poziva sicer iz registra prebivalstva pridobila podatke o tem, da je njegov naslov za vročanje na B., kar pomeni, da je razpolagala s pravilnim naslovom. Poziva k izjasnitvi tako ni prejel, zato se ni mogel izreči glede dejstev, na katera je toženka oprla svojo odločitev, z njenimi ugotovitvami pa se ne strinja, saj povračila pravdnih stroškov ni nikoli prejel. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo njegovih stroškov upravnega spora.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, ni pa nanjo odgovorila po vsebini.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP v primerih, ko ta zakon ne določa drugače, organ za BPP ravna po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Po tem zakonu med temeljna načela upravnega postopka spada načelo zaslišanja stranke, po katerem je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

7. ZBPP ne določa, da bi organ za BPP o vračilu sredstev, izplačanih iz naslova BPP, lahko odločal, ne da bi se stranka lahko izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po mnenju sodišča sicer ni zadržkov, da bi toženka tožniku take izjave ne omogočila na podlagi pisnega poziva, vendar pa je v takem primeru bistvenega pomena vprašanje, ali je bil tak poziv pravilno vročen oziroma ali se je lahko tožnik dejansko seznanil z njegovo vsebino.

8. Tožnik navaja, da se je v času od dodelitve BPP preselil, ne iz njegovih navedb, ne iz navedb toženke v izpodbijani odločbi, ne iz upravnega spisa pa ne izhaja, da bi toženki ob tem sporočil svoj novi naslov (za kar niti ni imel razloga, saj je bil postopek za dodelitev BPP končan). Kot izhaja iz upravnega spisa, je toženka zato – pravilno – ravnala v skladu z 96. členom ZUP in pridobila tožnikov novi naslov iz uradnih evidenc. Kot prav tako izhaja iz upravnega spisa in kot trdi tudi tožnik, pa mu poziva k izjasnitvi o ugotovljenih dejstvih, pomembnih za odločitev, ni vročala na naslov, ki ga je pridobila iz uradnih evidenc, temveč na njegov stari naslov. Na tem naslovu vročitve ni bilo mogoče opraviti osebno, temveč je vročevalec v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP v hišnem predalčniku pustil sporočilo o pošiljki, po poteku petnajstdnevnega roka pa je v skladu s četrtim odstavkom istega člena v hišnem predalčniku pustil tudi pošiljko, ki se je s tem štela za vročeno. Gre za tako imenovano fikcijo vročitve, ki temelji na domnevi, da tožnik prebiva na naslovu, kjer je opravljena vročitev.

9. Kot je bilo že obrazloženo, pa tožnik v času vročanja na tem naslovu ni več prebival, kar je bilo toženki znano, saj je pridobila ustrezne podatke iz uradnih evidenc. To pa pomeni, da se tožnik po eni strani ni mogel dejansko seznaniti z vsebino pisanja, po drugi strani pa ni bilo podlage niti za domnevo o tem (fikcijo vročitve), saj je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku na naslovu, kjer tožnik dejansko ne prebiva. Ker je bil omenjeni poziv edini način, na katerega bi se tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe lahko seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, so utemeljene tožbene navedbe, da do tega ni prišlo.

10. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, se to po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal v ponoven postopek.

11. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).