Jedro

S tem je tožnici prisojena odškodnina v višini 18.000,00 EUR, kar predstavlja v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje 14 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, tako odmerjena odškodnina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: "I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 18.000,00 EUR (osemnajsttisoč EUR 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2019 dalje do plačila.

II. V presežku do zneska 24.000,00 EUR, to je za znesek 6.000,00 EUR (šesttisoč EUR 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2029 se tožbeni zahtevek zavrne

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč po odločbi Okrožnega sodišča na Ptuju, Bpp 586/2019 z dne 11. 12. 2019, povrniti 1.309,53 EUR (z besedo tisočtristodevet EUR 53/100) stroškov pravdnega postopka, na račun Okrožnega sodišča na Ptuju št. 01100-6370422459, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila."

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki v znesku 19.000,00 EUR, v presežku do zneska 24.000,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka) v III. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, katere terjatev preide na Republiko Slovenijo, ker ji je dodeljena brezplačna pravna pomoč, povrniti 1.582,38 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. V pravočasni pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, glede neugotovljenega soprispevka tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) k nastanku nezgode, saj je bila več let zaposlena v podjetju in je vedela kako poteka delo, kako je organizirano in kakšne so nevarnosti. Vsak zaposleni mora poskrbeti, da ne pride do nezgode. Tako sama stranka kot tudi priče so izpovedale, da se zaboji premikajo in da lahko pridejo na mesto na katerem ne bi smeli biti. Zavarovanec toženke ni ničesar opustil ali naredil. Do nezgode je prišlo, ker tožnica ni ravnala dovolj skrbno, zato je podana njena soodgovornost za nezgodo v višini 20 %. Sodišče je tudi prisodilo previsoko odškodnino za nematerialno škodo. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je utemeljeno grajala izvedensko mnenje izvedenca A. A. in predlagala, da se imenuje drugi izvedenec, tej zahtevi pa sodišče ni ugodilo, temveč je izvedenca zaslišalo na glavni obravnavi, kjer pa je samo branil svoja stališča, ki jih je navedel v izvedenskem mnenju, ni pa odgovoril na vprašanja toženke iz njene vloge z dne 29. 11. 2021, ampak je na splošno govoril o zamrznitvi ramena ter o tem na obravnavi držal predavanje ter ni zavzel stališča glede degenerativnih sprememb v ramenu, ki so bila dokazana pri operaciji. Ker ni bil določen drugi izvedenec, dejansko stanje glede poškodbe ni bilo pravilno ugotovljeno. Iz tega naslova pa je bilo tožnici za bolečine in nevšečnosti priznana odškodnina, ki ji ne gre, saj ni trpela takšnih bolečin in takšne intenzitete. Prav tako je prisojena odškodnina za strah zelo pretirana, saj primarni strah ni bil niti intenziven niti dolgotrajen, kasneje pa je bila le zaskrbljena za potek zdravljenja. Tožnici tudi ne gre tako visoka odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj so slednje posledica degenerativnih sprememb, ki jih izvedenec medicinske stroke ni hotel videti in ovrednotiti. Tožnica opravlja vsa dela kot pred nezgodo, omejena je le za določena dela, pa še ta dela ne more opravljati zaradi degenerativnih sprememb in ne zaradi poškodbe. Če bi sodišče dopustilo imenovanje drugega izvedenca, bi ugotovilo pravilno dejansko stanje glede poškodb in bi tudi drugače ovrednotilo nematerialno škodo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso za pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe toženke. Predlaga, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Med strankama ni sporno, da je toženka pasivno legitimirana v predmetnem postopku, prav tako ni sporno, da je prišlo do škodnega dogodka pri delu oziroma v zvezi z delom tožnice, pri zavarovanki toženke in se odgovornost toženke presoja na podlagi njene krivdne odgovornosti v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

7. Pritožba se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana sokrivda toženke, saj je na predmetnem delovnem mestu delala že vrsto let in je delovni proces poznala, prav tako je vedela, da se lahko zaboji premikajo ter s tem pridejo na mesto na katerem ne bi smeli biti. Sodišče prve stopnje ima o dejstvu, da ni podana sokrivda tožnice za predmetni škodni dogodek, obsežne razloge v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da se zaboj, ob katerega se je spotaknila tožnica, lahko premika na obe strani ne predstavlja argumenta, ki ga je mogoče šteti v škodo tožnice. Tožnica, kot tudi priče so izpovedale, da se podoben primer, ko bi se rdeči zaboj nahajal na njihovi strani dela, še ni zgodil, saj se slednji prazni z druge strani delovne površine, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni mogla pričakovati, da se bo zaboj, ob katerega se je spotaknila, nahajal na mestu za njo, s tem pa ni podana njena soodgovornost za škodni dogodek. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dejstvo, da se rdeči zaboji lahko premikajo v obe smeri, čeprav poteka njihovo odstranjevanje z druge strani tekočega traka, kvečjemu potrebno šteti v škodo delodajalca, ki ni sprejel ustreznih ukrepov za preprečitev takšnih primerov. Zato je v celoti podana odškodninska odgovornost toženke, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. V predmetnem postopku je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode, sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca A. A., dr. med, ki je izdelal izvedensko mnenje z dne 12. 11. 2021, na katerega je toženka podala pripombe in predlagala imenovanje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je za tem izvedenca povabilo na narok, na katerem sta obe stranki imeli možnost postavljanja vprašanj izvedencu. Izvedenec je na vprašanja toženke na naroku dne 18. 5. 2022 odgovoril, toženka pa je uveljavljala kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z drugim izvedencem medicinske stroke.

9. Pritožba primarno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo izvedbo dokaza s pritegnitvijo drugega izvedenca medicinske stroke, saj se toženka z zaključki izvedenca ni strinjala. Njegovo izvedensko mnenje je ocenila kot pavšalno, izvedenec pa naj ne bi odgovoril na njena dodatno postavljena vprašanja in je zgolj branil svoje izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke, ki je bil tudi neposredno zaslišan, zavrnilo, saj je zaključilo, da je bilo izvedensko delo izvedenca A. A. dr. med., nazorno, strokovno, izvedenec je ob neposrednem zaslišanju pojasnil obseg poškodb tožnice, mehanizem nastanka poškodb ter razmejil poškodbe od degenerativnih sprememb.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem izvedlo v celoti in v skladu z zakonom. Pisno mnenje izvedenca je posredovalo pravdnima strankama, ki sta imeli možnost nanj podati pripombe. Po prejemu pripomb je sodišče izvedenca zaslišalo na naroku. ZPP restriktivno pristopa k možnosti imenovanja novega izvedenca. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je namreč ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem (tretji odstavek 245. člena ZPP). Stranka nima apriori pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. V primeru, ko je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno, je razlog za postavitev novega izvedenca iste stroke in glede iste dokazne teme podan šele, ko je podano realno znanstveno tveganje za napako.1 Dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja toženka s pritožbo ne uspe izpodbiti. Izvedenec je na vsa vprašanja toženke, ki jih je slednja postavila na naroku, odgovoril. Njegove obrazložitve nikakor ni mogoče šteti kot "predavanje o zamrznitvi ramena". Prav tako se je izvedenec izjasnil glede degenerativnih sprememb v ramenu tožnice, ki so bile ugotovljene pri sami operaciji ter pri tem pojasnil, da je bila vzrok za poškodbo zamrznjenega ramena pri tožnici in posledično operacija ramena v vzročni zvezi z nezgodo, saj tožnica pred tem ni imela nobenih težav, slednje pa je pojasnil tudi v samem izvedenskem mnenju. Izvedenec je tudi ustrezno pojasnil na katerih strokovni literaturi temeljijo njegovi zaključki o diagnozi zamrznjenega ramena ter da se s tovrstnimi poškodbami ukvarja že 29 let, prav tako opravlja operacije na tem področju in ima iz tega področja ustrezne izkušnje. Opravil je pregled tožnice ter analiziral celotno dostopno radiološko dokumentacijo tožnice ter magnetno resonanco njenega levega ramena. Glede na obrazloženo, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo predlogu toženke po postavitvi novega izvedenca.

11. Sodišče druge stopnje se je nadalje ukvarjalo z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo.

12. Sodišče prve stopnje je iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožnici priznalo 8.000,00 EUR, iz naslova pretrpljenega strahu 2.000,00 EUR in iz naslova splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 9.000,00 EUR, skupaj 19.000,00 EUR.

13. V zvezi z odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pritožba očita sodišču prve stopnje, da je odškodnina za bolečine in nevšečnosti previsoko odmerjena, saj tožnica ni trpela bolečin v takšni intenziteti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna. Tožnica je ob zaslišanju pojasnila katere posege je v zvezi z poškodbo imela, v posledici udarnine levega ramena ter da je do operacije, na katero je čakala slabo leto in pol, imela neprestane bolečine, ki so šele po operaciji izzvenele. Izvedenec pa je njene bolečine do operacije ocenil, izmenjaje od srednje hudih do lahkih in nazaj, saj tožnica do operacije tako rekoč ni imela dneva brez bolečin. Tekom zdravljenja je bila deležna rentgenskega slikanja, magnetne resonance, 4 dni je bila hospitalizirana, roko je imela mobilizirano, imela je fizioterapijo, ki je bila neprijetna ter bila napotena v zdravilišče. Bolečine so bile toliko večje, ker protibolečinskih zdravil ni mogla jemati, zaradi neugodnih stranskih učinkov. V bolniškem staležu je bila leto in pol, ko ni bila sposobna za nobeno delo. 5 krat je bila v kirurški ambulanti, 8 krat pri ortopedu ter 6 krat pri fiziatru. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje iz 16. in 17. točke obrazložitve, da je zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.000,00 EUR primerna odškodnina.

14. Nadalje sodišče druge stopnje zaključuje, da je tudi odškodnina odmerjena iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.000,00 EUR, pravilno odmerjena. Tožnica je izpovedala, da ji je ostala trajno zavrta gibljivost levega ramena, omejeno ima gibljivost, slabšo moč v levi roki, še vedno ima prisotne bolečine v predelu levega ramena in posledično celi levi roki, težave ima pri prenašanju in dvigovanju bremen z levo roko nad višino levega ramena, dela nad višino levega ramena pa več ne zmore, zato je ovirana pri delih na delovnem mestu, osebnih opravilih, zlasti pri oblačenju, slačenju, urejanju ter gospodinjskih delih ter rekreativnih dejavnosti. Izvedenec je ugotovil, da so pri tožnici ostale trajne posledice, nenazadnje ji je bila priznana tretja kategorija invalidnosti, njene posledice pa kvalificira kot lažje do zmerne stopnje in jih po mednarodni kvalifikaciji razvršča v stopnjo prizadetosti od 5 % do 24 %, saj je pri tožnici ostala za 25 % zmanjšana gibljivost levega ramena. Slednje pa se kaže predvsem v zmanjšani mišični moči leve roke ter njeni vzdržljivosti ter omejeni gibljivosti. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo degenerativnih sprememb pri tožnici. Slednje so bile "neme" ter so se manifestirale šele na podlagi škodnega dogodka in ne predstavljajo podlage za znižanje odškodnine iz tega naslova, kot tudi ne iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.2 Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke ter tožnici iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino v višini 9.000,00 EUR (22. do 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Pravilno pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje pri dosoji odškodnine za strah, zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ, saj je v primerjavi z malimi, velikimi in katastrofalnimi škodami odškodnina zanjo odmerjena previsoko.

16. Tožnica je glede prestanega primarnega in sekundarnega strahu zgolj navedla, da se je v zvezi z škodnim dogodkom ustrašila, tekom zdravljenja pa je bila zaskrbljena za izid zdravljenja, zaradi trajnih posledic, katere so ji ostale v hudi obliki, zaradi česar ji je tudi priznana invalidnost tretje kategorije. Prav tako je zaskrbljena za poslabšanje zdravstvenega stanja in posledično hujše invalidnosti. Njen strah je bil posledica dejstva, da za opravljanje dela pri zavarovanki toženke, potrebuje popolno gibljivost in moč rok. Tako jo je skrbelo, kako bo v bodoče z njeno delovno sposobnostjo. Izvedenec je zaključil, da je tožnica utrpela zmerno intenziven kratkotrajni primarni strah v času nastanka škodnega dogodka, ki je trajal do pol minute in je izzvenel, saj je tožnica po dogodku vstala in videla, da je pokretna. Bolečina v levem ramenu se je pričela stopnjevati šele drugi dan po poškodbi, ko ni bila več delovno sposobna, zato se je takrat razvil sekundarni strah, srednje intenzitete, oziroma po končani diagnostiki lažje intenzitete. Izvedenec je tudi ocenil, da je bil sekundarni strah različne intenzitete prisoten do rehabilitacije oziroma do pregleda na komisiji ZPIZ. Glede na navedeno, da je pri tožnici šlo za kratkotrajni primarni strah ter za lažji sekundarni strah za izid zdravljenja, ki se je odražal v zaskrbljenosti, sodišče druge stopnje te okoliščine ocenjuje kot takšne, da tožnici pripada odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu, ob pravilni uporabi materialnega prava (5. točka 358. člena ZPP), odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za prestani strah ustrezno spremenilo.

17. S tem je tožnici prisojena odškodnina v višini 18.000,00 EUR, kar predstavlja v času odmere odškodnine ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje 14 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji3, tako odmerjena odškodnina pa je tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi4. 18. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških, in sicer je glede na celoten uspeh tožnice v predmetnem postopku (od vtoževanih 24.000,00 EUR je uspela z zahtevkom v višini 18.000,00 EUR), kar predstavlja 75 % uspeh (sodišče prve stopnje je neutemeljeno odločalo o uspehu tožnice v postopku ločeno po temelju in višini, saj gre za enoten postopek) ter toženka v 25%.

19. Upoštevaje odmerjene stroške in nagrado tožnici, s strani sodišče prve stopnje v znesku 1.777,37 EUR in toženki v znesku 94,00 EUR, ter njun uspeh v postopku, je po medsebojnem pobotu toženka dolžna tožnici oz. Republiki Sloveniji, na katero preide terjatev iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči, povrniti 1.309,53 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

20. Toženka je s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, prav tako tožnica z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi z 154. členom in 155. členom ZPP).

1 VSL sodba I Cp 2309/2019 z dne 15. 4. 2020. 2 VSL II Cp 4711/2008 z dne 20. 5. 2009 3 V mesecu maju 2022 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.297,39 EUR 4 II Ips 330/2009, II Dor 265/2015, II Ips 117/2009.