Jedro

V primeru izpodbijanja ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe na kaznivo dejanje po 7. odstavku 88. člena ZObr direktno sodno varstvo ni dovoljeno, saj mora po 100. a členu ZObr delavec predhodno vložiti ugovor pri delodajalcu (t.i. notranja pot). Če z odločitvijo ni zadovoljen oziroma v primeru molka, pa lahko v 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožba, vložena direktno na sodišče, ne da bi delavec predhodno uveljavljal varstvo pravic pri delodajalcu, ni dopustna in se zavrže zaradi pomanjkanja procesne predpostavke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in tožba zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, sklep tožene stranke št. 1000-101/2006-4 z dne 01.03.2006 razveljavilo kot nezakonit in ugotovilo, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki oziroma da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 13.03.2006, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnika, mu za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače dalje do plačila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 87.516,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04) pravočasno pritožuje tožena stranka ter predlaga njeno spremembo oziroma podredno razveljavitev. Ne oporeka ugotovitvi sodišča, da je v izpodbijanem sklepu napačen pravni pouk, vendar meni, da dani pravni pouk ni vplival na zakonitost sklepa. Tožniku je bila namreč dana možnost pravnega sredstva z vložitvijo tožbe. Navaja, da v primeru ugotovitve dejstev iz sedmega odstavka 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 - 40/2004) tožena stranka ne more izbirati med različnimi sankcijami, ko prejme sodbo kazenskega sodišča in tudi njena odločitev po vloženem ugovoru ne bi mogla biti drugačna. Tako tudi ni bila dolžna pridobiti mnenja reprezentativnega sindikata, saj ga je na podlagi petega odstavka 100.a člena ZObr potrebno zahtevati le pred odločitvijo o ugovoru delavca, o katerem pa ni bilo odločano. Po njenem mnenju je že pravnomočna sodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, resen in utemeljen razlog za prenehanje, ker to okoliščino za prenehanje delovnega razmerja predvideva že sam ZObr, pri čemer na to dejstvo po njenem mnenju ne more vplivati niti naknaden izbris sodbe iz kazenske evidence. Poudarja, da posledice kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, bolj posegajo v sistem družbenih vrednot, saj se kazenski pregon vodi v javnem interesu in ne le v interesu oškodovanca.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je izpodbijani sklep v izrecnem nasprotju z drugim odstavkom 99. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994, 23/1999, 40/2004), saj bi tožena stranka lahko tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja le pod pogojem, da bi bila tožniku izrečena kazen zapora, pri čemer je bila tožniku izrečena le denarna kazen v višini 123.570,00 SIT. To pa po njegovem mnenju ne more predstavljati razloga za prenehanje delovnega razmerja po ZObr, zlasti ob upoštevanju podobne določbe 67. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 do 113/2005), ki predvideva enako posledico le v primeru obsodbe zaradi naklepnega uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Za prenehanje delovnega razmerja tako ni bilo resnega in utemeljenega razloga v smislu Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Konvencija MOD št. 158, Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS - MP, št. 15/92), zlasti ob upoštevanju, da je bila sodba, na kateri sporno prenehanje delovnega razmerja temelji, predčasno izbrisana iz kazenske evidence. Poleg tega pa je tožena stranka s pravnim poukom, ki ni upošteval določb 100.a člena ZObr, tožniku tudi odvzela pravico do pravnega sredstva v postopku pred organi delodajalca. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno spustilo v vsebinsko presojo spora in tožbenemu zahtevku ugodilo, čeprav za meritorno odločanje niso bile izpolnjene procesne predpostavke.

Tožnik je s tožbo z dne 24.3.2006 zahteval razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1000-101/2006-4 z dne 01.03.2006 (priloga A5) o prenehanju delovnega razmerja na podlagi sedmega odstavka 88. člena ZObr, torej zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Tožnik je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. K 164/2003 z dne 31.05.2004 (priloga A6) spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ in mu je bila izrečena denarna kazen, zato je tožena stranka izdala ugotovitveni sklep, da mu delovno razmerje preneha. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika v celoti ugodilo, ker se je postavilo na stališče, da napačen pravni pouk pomeni takšno bistveno kršitev postopka, ki je pred sodiščem ni mogoče konvalidirati in je v posledici kršitve postopka po 100.a členu ZObr izpodbijani sklep nezakonit. Podredno pa je ugotovilo tudi, da za prenehanje delovnega razmerja ni obstajal resen in utemeljen razlog v smislu 4. člena Konvencije MOD št. 158. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je potrebno v okviru pravilne uporabe materialnega prava tožbo zavreči. V obravnavani zadevi namreč tožnik zoper sporni sklep primarno ni uveljavljal pravnega varstva pri delodajalcu, kar predstavlja procesno predpostavko za sodno uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja tako po določilih Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05) kot po ZObr kot specialnem predpisu, ki velja za stranki postopka. ZObr v drugem odstavku 100.a člena med drugim namreč določa, da ima delavec pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Glede uveljavljanja varstva v zvezi z določilom 7. odstavka 88. člena ZObr s tem zakonom ni predvideno postopanje po citiranih pravilih. Skladno s 3. odstavkom 100.a člena ZObr se ugovor vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, ki je odločila o delavčevih pravicah, obveznostih in odgovornostih, v roku 15 dni od dneva vročitve akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali odgovornosti. O ugovoru odloči minister oziroma pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata, ki ni obvezujoče za odločitev (5. odstavek 100.a člena ZObr). Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v nadaljnjih 60 dneh od njegove vložitve, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču (8. odstavek 100.a člena ZObr).

Med strankama je nesporno, da tožnik varstva svojih pravic ni uveljavljal v postopku, predpisanem po 100.a členu ZObr. Po neprerekanih zatrjevanjih je sklep, ki je bil izdan dne 01.03.2006, prejel 13.03.2006. Tožnik nato ni vložil ugovora, ampak je s tožbo uveljavljal neposredno varstvo pred sodiščem. Zato skladno z določbo 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja procesne predpostavke (t.i. notranja pot) sodno varstvo ni dopustno. Navedenega zaključka ne spremeni dejstvo, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu z dne 01.03.2006 navedla napačen pravni pouk ("zoper ta sklep lahko delavec vloži, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, tožbo pri pristojnem sodišču"). Niti ZObr, niti ZJU, ki za delavce na obrambnem področju velja na podlagi 1. odstavka 88. člena ZObr, niti Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) namreč ne vsebujejo določb o tem, da odločitev (delodajalca) brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca, kot je bilo določeno v prejšnjih predpisih (102a. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90; Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zato je lahko posledica pomanjkljivega ali napačnega pravnega pouka oziroma opozorila na pravno varstvo (2. odstavek 86. člena ZDR) le morebitna odškodninska odgovornost delodajalca. Ob tem je potrebno tudi upoštevati, da je tožnik tožbo vložil po pooblaščencu odvetniku, ki je prava vešča stranka.

Ker morajo biti procesne predpostavke za dopustnost sojenja podane ves čas postopka in glede na to, da na njihov obstoj pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti, je skladno z določilom drugega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. Takšna odločitev je skladna z dosedanjo sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 85/2005 z dne 2.3.2006, opr. št. Pdp 412/2004 z dne 7.4.2006 in opr. št. Pdp 20/2007 z dne 13.07.2007), saj bi nasprotno stališče pomenilo neupoštevanje kogentnih zakonskih določb o dopustnosti sodnega varstva.

Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo. Glede na to, da se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, so ob ugotovitvi, da v zadevi procesne predpostavke za tožnikovo sodno varstvo niso bile izpolnjene, za drugačno odločitev povsem brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, zato je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških celotnega postopka. Po določilu 154. člena ZPP je povračilo stroškov postopka odvisno od uspeha v postopku. Tožnik v postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. Tožena stranka pa svojih stroškov (pravdnih in pritožbenih) ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Ker odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.