Jedro

Presoja, katera ravnanja, ki se očitajo obsojenki, predstavljajo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 60440/2011 z dne 4. 7. 2012 M. Č. spoznalo za krivo kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenki je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, ter ji naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 60440/2011 z dne 13. 11. 2012 pritožbi okrajne državne tožilke in zagovornika zavrnilo, obsojenki pa je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo natančneje predstavljene v nadaljevanju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko obtožbe oprosti in ji prizna pravico do povračila stroškov, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po njenem mnenju ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa je ustrezno odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Zavrača tudi zatrjevano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da drugačen naziv dopisa v izreku in obrazložitvi sodbe na zakonitost sodbe ni vplival ter da iz izreka sodbe nedvomno izhaja očitek, da obsojenka pred odločanjem sveta ni pridobila mnenja ministra.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Iz izreka pravnomočne sodne izhaja, da je obsojenka kaznivo dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 izvršila s tem, da kot predsednica sveta zavoda Dijaški dom C. pred odločanjem sveta o razrešitvi N. K. z mesta ravnateljice na seji dne 1. 7. 2010, ministru za šolstvo in šport v mnenje ni posredovala obrazloženega predloga za razrešitev ravnateljice, kot to zahteva 59. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), kar je imelo za posledico, da je svet zavoda odločal o njeni razrešitvi brez predhodno pridobljenega mnenja ministra oziroma pred potekom zakonsko določenega 30-dnevnega roka, po katerem lahko svet odloči o razrešitvi ravnatelja tudi brez ministrovega mnenja, in je bil tako sprejet nezakonit sklep o razrešitvi N. K. z mesta ravnateljice. Nato pa je obsojenka, v nasprotju s pogoji, ki so določeni za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v 75., 86. in 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), dne 5. 7. 2010 N. K. izdala obvestilo, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi preneha tudi pogodba o zaposlitvi z dne 9. 4. 2008. Vse navedeno pa je imelo za posledico, da je N. K. z dnem 4. 9. 2010 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ki ga je imela sklenjenega z Dijaškim domom C. za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 4. 2009. 6. Po stališču zagovornika bi ob pravilni uporabi materialnega prava za očitana dejanja lahko odgovarjal le svet zavoda Dijaški dom C., nikakor pa ne obsojenka kot njegova takratna predsednica. Vse očitane odločitve je namreč sprejel svet zavoda, ki mu je obsojenka zgolj predsedovala. Zagovornik poudarja, da mora po 59. členu ZOFVI obrazložen predlog za razrešitev ravnateljice ministru za šolstvo in šport posredovati svet zavoda in ne njegov predsednik. Tudi obvestilo z dne 5. 7. 2010 je izdal svet zavoda, obsojenka pa se je nanj le podpisala v svojstvu predsednice sveta zavoda. S temi navedbami zagovornik smiselno uveljavlja, da ravnanja, ki se očitajo obsojenki, ne izpolnjujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 (kršitev kazenskega zakona).

7. Po oceni Vrhovnega sodišča se je do navedenih stališč zagovornika pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. V zvezi z nezakonito razrešitvijo oškodovanke z mesta ravnateljice je pojasnilo, da se obsojenki ne očita, da bi sama sprejela sklep o razrešitvi ravnateljice, temveč, da je sprejem takšnega sklepa dosegla s tem, da predhodno ministru v mnenje ni posredovala obrazloženega predloga za razrešitev (10. in 15. točka prvostopne sodbe). Sodišče je obrazložilo, da je bila pridobitev mnenja dolžnost obsojenke, saj bi kot predsednica sveta zavoda v skladu s četrtim odstavkom 25. člena Poslovnika o delu sveta zavoda Dijaški dom C. (v nadaljevanju Poslovnik) na dnevni red smela uvrstiti zgolj tiste predloge in pobude, ki so obrazložene in opremljene s potrebnim gradivom. Poleg tega pa je bila obsojenka tudi sama predlagateljica sklepa o razrešitvi oškodovanke s funkcije ravnateljice in bi zato po določbi 24. člena Poslovnika morala pripraviti pisno gradivo za obravnavo na seji sveta. Navedeni razlogi niso v nasprotju z 59. členom ZOFVI, po katerem mora svet obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja posredovati v mnenje ministru. Ta člen določa pridobitev mnenja kot pogoj za zakonito razrešitev ravnatelja, ne ureja pa, kdo mora v imenu sveta predlog ministru posredovati oziroma ga pridobiti. Slednje izhaja iz citiranih določb Poslovnika.

8. Nadalje je potrebno zavrniti stališče zagovornika, da naj bi sodišče zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da je v obrazložitvi sodbe navedlo, da obsojenka od ministra ni pridobila mnenja, medtem ko se ji v izreku očita, da ministru ni posredovala predloga v mnenje. V kontekstu obravnavanega očitka med besednima zvezama poslati predlog v mnenje in pridobiti mnenje ni pomenske razlike. Zagovornik pa neutemeljeno uveljavlja tudi prekoračitev obtožbe (kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), ker naj bi sodišče „obogatilo“ razloge sodbe z očitki, da obsojenka ni pridobila mnenja ministra, da na dnevni red ne bi smela uvrstiti svojega nepopolnega predloga ter da ne bi smela predlagati glasovanja o sprejetju sklepa. Prekoračitev obtožbe se nanaša na izrek sodbe in je ni mogoče storiti s „preširoko obrazložitvijo“. Z vključitvijo navedenih argumentov v obrazložitev sodbe ni prišlo niti do kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za okoliščine, ki bi bile v nasprotju z odločilnimi dejstvi v izreku sodbe, temveč za okoliščine, ki obstoj teh dejstev utemeljujejo. V delu obrazložitve, ko sodišče navaja, da je obsojenka razrešitev ravnateljice predlagala pred potekom 30-dnevnega roka, v katerem mora minister mnenje podati, pa gre zgolj za obiter dictum, ki ne vpliva na predhodno ugotovitev sodišča, da dopisa, ki ga je obsojenka naslovila na ministra, sploh ni mogoče šteti za zaprosilo za mnenje. Nenazadnje je potrebno zavrniti tudi trditev zagovornika, da se obsojenki ne očita, da bi karkoli storila v svojstvu predsednice sveta zavoda, ampak da je dejanja izvedla izključno v svojem imenu in za svoj račun. V izreku sodbe je namreč izrecno navedeno, da je obsojenka očitana dejanja izvršila kot predsednice Sveta zavoda Dijaški dom C. 9. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do obsojenkine zavesti o protipravnosti ter na podlagi konkretnih okoliščin (izjava obsojenke na seji dne 1. 7. 2010, da bo potrebno poslati sklep zavoda na ministrstvo, da se pridobi mnenje k razrešitvi; delovno področje obsojenke; opozorilo pooblaščenca oškodovanke na seji zavoda dne 23. 6. 2010; zagovor obsojenke, da pozna določbe ZOFVI) zaključilo, da je obsojenka vedela, da je potrebno pred odločanjem o razrešitvi ravnateljice pridobiti mnenje ministra, vendar za mnenje zavestno in hote ni zaprosila.

10. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa to ravnanje samo zase še ne predstavlja izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, saj ne gre za poseg v delovnopravni položaj. Do kršitve oškodovankinih pravic iz delovnega razmerja je prišlo šele z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2010. Na tem mestu Vrhovno sodišče opozarja, da navedba v izreku sodbe, da je obsojenka oškodovanki dne 5. 7. 2010 izdala obvestilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ter ugotovitev sodišča, da je bilo to obvestilo naslovljeno „odpravek sklepa 10. redne seje sveta zavoda“ nista med seboj v nasprotju, kot to zmotno meni zagovornik. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre za isti dopis. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila z navedenim dopisom oškodovanki pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, saj odpoved temelji na nezakonitem sklepu o razrešitvi s funkcije ravnateljice, njena vsebina pa je v nasprotju tudi z določbami 75., 86. in 88. člena ZDR, ker ne vsebuje načina prenehanja delovnega razmerja, obrazložitve odpovednega razloga ter opozorila oškodovanke na pravno varstvo in na njene pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je odgovornost za navedene kršitve določb ZDR v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi moč pripisati obsojenki (13. točka prvostopne sodbe). S tem, ko je svet zavoda na seji sklenil, da se oškodovanko „razreši z mesta ravnateljice iz krivdnih razlogov s prekinitvijo pogodbe o zaposlitvi“, je le sprejel odločitev o njeni razrešitvi s funkcije ravnateljice in prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep še ne predstavlja odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti s tem sklepom niso bile kršene v izreku navedene določbe ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi (tj. enostransko izjavo volje, ki povzroči prenehanje pogodbe) je sestavila in podpisala obsojenka. Obsojenka z dopisom z dne 5. 7. 2010 oškodovanki ni zgolj vročila odpravka zapisnika sveta zavoda, temveč je v dopisu dodatno navedla, da obsojenki v roku 30 dni od prejema odpravka sklepa preneha pogodba o zaposlitvi. Po vsebini ta dopis torej predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa ne zadosti zahtevam citiranih določb ZDR. Sodišče pa je pojasnilo tudi, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojenka te določbe poznala, vendar je zavestno ravnala v nasprotju z njimi. Obravnavana obsodilna sodba zato ne pomeni vzpostavitev obsojenkine odgovornosti za odločitev sveta zavoda, temveč obsojenka odgovarja za lastne opustitve dolžnosti, ki jih je imela na podlagi Poslovnika, ZOFVI in ZDR in s katerimi je povzročila nezakonito prenehanje delovnega razmerja oškodovanki.

12. Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe zagovornika, da se sodišče druge stopnje ni argumentirano opredelilo do pritožbenih očitkov oziroma da je nekatere očitke celo prezrlo. Iz obrazložitve drugostopne sodbe izhaja, da se je sodišče z vsemi pritožbenimi navedbami seznanilo, vendar je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je med drugim opredelilo do zatrjevane prekoračitve obtožbe (12. točka drugostopne sodbe), obširno pa je odgovorilo tudi na tiste pritožbene očitke, ki jih je opredelilo kot izpodbijanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (str. 5 – 10 drugostopne sodbe), pri čemer pa ni potrebno, da bi argumente, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, ponavljalo.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14.

Glede na izid postopka je obsojenka na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.