Jedro

Poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ je naklepno kaznivo dejanje, zato zadošča, da iz opisa dejanja jasno izhaja, da je obsojenec naklepoma poskusil vzeti življenje drugemu na način, opisan v nadaljevanju izreka in da je le zaradi pravočasne zdravniške intervencije dejanje obsojenca ostalo pri poskusu, ter naklepa ni potrebno posebej opisovati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega N.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine, kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega N.P. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ ter mu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen enega leta zapora. V izrečeno zaporno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu. Obsojencu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov (noža) ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen zvišalo na tri leta zapora; obsojenca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenčevi zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 7.11.2006 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje ob izreku kazni uporabilo omilitvena določila in pri tem kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je bil obsojenec napaden s strani oškodovanca, da je v pretepu prejel udarce, da je med pretepom pozival oškodovanca naj preneha, da je bila obsojenčeva prištevnost med dejanjem nekoliko zmanjšana, da je obsojenec sam poklical policijo in izrazil obžalovanje glede dogodka, po dejanju zamenjal bivališče ter časovno oddaljenost dogodka. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, ki je obsojencu kazen zvišala pa izhaja, da naj bi obsojenec po umiritvi spora šestkrat zabodel oškodovanca v predel prsnega koša, da obsojenec nima zaslug za to, da je dejanje ostalo pri poskusu. Vložniki menijo, da so navedbe sodišča druge stopnje povsem zmotne, saj niso v skladu z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi, ker ni mogoče trditi, da je obsojenec povzročil vbodne rane oškodovancu po umiritvi spora, ker iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je pretep med obsojencem in oškodovancem prenehal šele, ko se je obsojenec otresel napadalca in pobegnil proti svojemu domu. Zato je po navedbah vložnikov obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v popolnem nasprotju z listinami, ki so v spisu. Kršitev kazenskega zakona vložniki uveljavljajo z navedbo, da je opis dejanskega stanja iz obtožbe, ki je privzet v sodbo, v nasprotju s pravno kvalifikacijo, po kateri je bil obsojenec obsojen. Iz izreka sodbe ni razviden naklep obsojenca za storitev kaznivega dejanja umora, temveč opis dejanskega stanja napotuje na kaznovanje v okviru določil 134. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 30.11.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, pri tem pa ne konkretizirajo katere zakonske določbe naj bi sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je opis dejanja v izreku sodbe v nasprotju s pravno kvalifikacijo po kateri je bil obsojenec obsojen ter da iz izreka sodbe ni razviden naklep za storitev kaznivega dejanja umora, temveč je opis dejanskega stanja tak, da napotuje na kaznovanje po 134. členu KZ, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe kazenskega zakona na način iz 4. točke 372. člena ZKP.

6. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti ni uporabilo. Zaradi kršitve kazenskega zakona se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi izhajajo vsi zakoniti znaki poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Zato Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača pomisleke zagovornikov v pravilnost pravne opredelitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi kot poskus kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Gre za naklepno kaznivo dejanje, pri katerem ni potrebno naklepa posebej opisovati, saj že navedba v opisu dejanja, da je obsojenec drugemu poskusil vzeti življenje in za tem opis načina obsojenčevega ravnanja, kot izhaja iz konkretnega dela opisa dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ne dopuščata dvoma o obsojenčevem naklepu pri storitvi kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja, da je obsojenec drugemu poskusil vzeti življenje s tem, ko je oškodovanca kritičnega dne z nožem zabodel v predel glave in šestkrat v predel prsnega koša, zaradi povzročenih vbodnih ran (dvakrat pod levo prsnico, štirih v predelu pod levo pazduho in vbodno vrezno rano v višini levega sklepa čeljustnice) pa bi bilo lahko v nevarnosti življenje oškodovanca, zaradi pravočasne kirurške pomoči pa je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, jasno izhaja, da je obsojenec naklepoma poskusil vzeti življenje drugemu na način opisan v nadaljevanju izreka ter, da je le zaradi pravočasne zdravniške intervencije dejanje obsojenca ostalo pri poskusu.

8. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP uveljavljajo z navedbo, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v popolnem nasprotju z listinami, ki so v spisu.

9. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa (1. odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve ne le navesti zakonske razloge zaradi katerih vlaga zahtevo, temveč mora konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona, saj v nasprotnem sodišče utemeljenosti trditev ne more preizkusiti. Tega pa zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso storili, saj v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno niso navedli nobene listine ali dokaza, katerega vsebina naj bi bila v nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Zato tako nedoločnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče prve stopnje, ki je obsojencu izreklo kazen z uporabo omilitvenih določil, pri tem upoštevalo, da je bil obsojenec napaden s strani oškodovanca, da je v pretepu prejel udarce, da je med pretepom pozival oškodovanca naj preneha ter da je bila obsojenčeva prištevnost med dejanjem nekoliko zmanjšana; medtem ko je sodišče druge stopnje, ki je obsojencu kazen zvišalo, v razlogih sodbe navedlo, da naj bi obsojenec po umiritvi spora šestkrat zabodel oškodovanca v predel prsnega koša ter da obsojenec nima nobenih zaslug za to, da je dejanje ostalo pri poskusu. Takšne navedbe sodišča druge stopnje so po mnenju vložnikov povsem zmotne, saj da niso v skladu z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi, ker je iz vseh dokazov razvidno, da je pretep med obsojencem in oškodovancem prenehal šele takrat, ko se je obsojenec napadalca (oškodovanca) otresel in pobegnil proti svojemu domu.

11. S takšnimi navedbami zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo tako olajševalne okoliščine, ki so jih zagovorniki povzeli v zahtevi za varstvo zakonitosti, kot tudi obteževalno okoliščino, da je potem, ko se je situacija nekoliko umirila in je A. že zgladil medsebojni spor, obsojenec zabodel oškodovanca. Enake okoliščine je pri odmeri kazni upoštevalo tudi sodišče druge stopnje (stran 2), ki je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke obsojencu kazen zvišalo. Pri tem pa ocenilo ter v razlogih sodbe tudi obrazložilo, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam (da je prepir izzval oškodovanec, da je tudi obsojenec prejel nekaj udarcev, preselitev obsojenca v drug kraj, nekoliko zmanjšana prištevnost obsojenca in njegova nekaznovanost), ni pa upoštevalo tudi nadaljnjih obteževalnih okoliščin, ki jih je v pritožbi utemeljeno izpostavila državna tožilka (število vbodov obsojenca v vitalne dele oškodovančevega telesa ter da obsojenec nima zaslug za to, da je oškodovanec ostal živ, saj je to pripisati prisebnosti tretje osebe, ki je oškodovanca odpeljala v bolnico, kjer mu je bila nudena pravočasna kirurška pomoč). Sodišče druge stopnje se je tako obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih navedb državne tožilke v pritožbi v zvezi z obsojencu izrečeno kaznijo. Zato v zahtevi obsojenčevih zagovornikov nakazovana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Po vsebini namreč navedbe zagovornikov v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo nestrinjanje obrambe z dokazno oceno, ki jo je v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

12. Zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 420. člena ZKP niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je poleg tega vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi člena 98. a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja ter je oče dveh otrok, oprostilo plačila stroškov (povprečnine) v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi bilo lahko zaradi plačila stroškov ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegovih otrok.