Jedro

Revizija je dovoljena, če je izpolnjen eden od pogojev, določenih z zakonom.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6.11.2006 (1. točka izreka) ter zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Z odločbo tožene stranke je bilo ugodeno pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravljena dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 9.2.2006 (1. točka izreka); zavrnjena tožničina pritožba (2. točka izreka); zavrnjena tožničina zahteva za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 1374, 1856, del parc. št. 1407, del parc. št. 1282, del parc. št. 1265/2, del parc. št. 1359, del parc. št. 1370/2 in del parc. št. 1371/1 vse k.o. A., sedaj k.o. B. (3. točka izreka) ter odločeno, da se s to odločbo nadomesti delna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 26.6.2002 v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1370/7, 1370/8 in 1371/3, vse k.o. B., ki predstavljajo del podržavljenih parcel št. 1370/2 in 1371/1 k.o. A., sedaj k.o. B. (4. točka izreka). Z izpodbijano dopolnilno odločbo upravnega organa prve stopnje pa je bilo odločeno, da tožnici pripada odškodnina v obveznicah SOD v višini 18.193,61 DEM kot odškodnina za podržavljena zemljišča parc. št. 1374, 1856, del parc. št. 1407, 1282, 1265/2, 1359, 1370/2 in 1371/1 vse k.o. A., sedaj k.o. B. (1. točka izreka); z omenjeno odločbo pa je bila nadomeščena tudi delna odločba istega upravnega organa prve stopnje z dne 26.6.2002 v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1370/7, 1370/8 in 1371/3 vse k.o. B., ki predstavljajo del podržavljenih parcel št. 1370/2 in 1371/1 iste k.o..

Tožnica je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s pogojem po 1. in 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da naj bi vrednost premoženja, ki je bilo podržavljeno tožničinem pravnem predniku, ob podržavljenju presegala znesek 500.000 EUR, kar naj bi bilo ugotovljeno s cenitvijo v upravnem postopku. Odločitev v upravnem sporu pomeni zanjo izgubo velike premoženjske koristi, kar zanjo predstavlja hude materialne posledice.

Revizija ni dovoljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena: če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR; če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu zelo hude posledice za stranko.

V obravnavanem primeru iz upravnih spisov izhaja, da je tožničina pravica do denacionalizacije vrednostno izražena, saj naj bi bila po podatkih dopolnilne odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku sicer odpravljena, upravičena do odškodnine v obveznicah SOD v višini 18.193,61 DEM. Omenjeni znesek ne presega v 1. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 predpisanega limita 20.000 EUR, zato vrednostni pogoj v tem primeru ne pride v poštev. Revidentka v reviziji ne navaja nobenih konkretnih okoliščin in dejstev, s katerimi bi konkretno utemeljila zelo hude posledice (kar je revizijski razlog po 3. točki navedene določbe ZUS-1). Z zatrjevanjem, da zanjo neuspeh v upravnem sporu predstavlja izgubo velike premoženjske koristi, še ni izkazala zelo hudih posledic zase.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjenosti pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta. Revizije po uradni dolžnosti ni mogoče niti uvesti niti voditi. Ker revidentka v reviziji ni izkazala obstoja nobenega izmed pogojev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, ki bi lahko bili podlaga za dovolitev revizije, v tem primeru revizije ni mogoče dovoliti.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot revizijsko sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe 89. člena ZUS-1.