Jedro

Prosti preudarek ne opravičuje samovoljnosti, ampak mora sodišče pri njegovi uporabi upoštevati vse okoliščine, ki so odločilne za odločitev o višini zahtevka. Navedeno pomeni, da se mora sodišče opreti na razpoložljivo procesno gradivo, vrzel med le-tem in končno pravno relevantno dejansko ugotovitvijo pa lahko premosti z uporabo prostega preudarka, ki pa mora biti obrazložena.

Izrek

1. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 2., 3. in 4. točki izreka in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 749/23 k.o. Z. P. in da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 55%, delež toženke pa 45%. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in glede na uspeh pravdnih strank tožniku naložilo plačilo 1.490,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP

(1)

in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se določi višji delež tožnika na skupnem premoženju, pravdne stroške pa naj v celoti krije tožnica. Navaja, da je v postopku dokazal, da je v skupno nepremičnino vložil denar, ki mu ga je izplačala sestra in več finančnih sredstev, saj je zaslužil 25-30% več kot tožnica, ter da so pri gradnji hiše pomagali njegovi bratje in oče z nakupom materiala, kar je bilo namenjeno izključno njemu, imel pa je tudi več prevzetih kreditov kot tožnica. Višji delež tožnika tako znaša najmanj 15% in ne le 5%, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Pri izračunu deležev pravdnih strank na skupnem premoženju bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednotenja posameznih del in materialov v izvedenskem mnenju, ne pa odločiti kar po prostem preudarku. Napačna pa je tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede izvedenskega mnenja. Izvedenčeva projekcija tržne cene zemljišča je previsoka, saj primerljivih podatkov o prodajah zemljišč iz leta 2009 ni imel, zato je za tržno vrednost vzel kar oglaševane cene. Splošno znano pa je, da so bile dejanske transakcije v letu 2009 v povprečju 10-30% nižje od oglaševanih cen, kar priznava tudi izvedenec.

V enakem delu se zoper sodbo pritožuje tudi tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, plačilo pravdnih stroškov pa naloži tožniku. Napačna je dejanska ugotovitev sodišča, da so bili prispevki tožnikovih sorodnikov namenjeni samo njemu. Vse priče, katerim je sodišče sledilo, so pristranske priče in so očitno pričale v tožnikovo korist. Tožnikovima bratoma je sodišče sledilo, ker nista pokazala negativnega odnosa do toženke in nista želela razvrednotiti njenega prispevka. Tudi toženka in njeni priči niso poskušale razvrednotiti prispevka tožnika, pa jim sodišče ni sledilo. Vsi, ki so pomagali pri gradnji hiše, so gotovo pomagali obema pravdnima strankama, saj je bil interes vseh, da se pravdni stranki čim prej vselita v hišo. Sodišče ni v celoti ocenilo izpovedi priče V. S. R., ki je edina priča, ki ni v nobenem razmerju s strankama, in izpovedi toženkine matere I. M., ki sta izpovedali, koliko je pri gradnji dejansko pomagala toženka in tudi njeni sorodniki. Prispevek njenih staršev ni bil nič manjši od prispevka tožnikovih bratov in očeta. Če bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo zaključiti, da je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

ZZZDR

(2) vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena). Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbije. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se pomoč sorodnikov in prijateljev šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Če pa zakonec dokaže, da je bilo darilo oziroma pomoč v času naklonitve namenjena le njemu, je to njegovo posebno premoženje. Vložitev tega posebnega premoženja v skupno vpliva na višji delež zakonca na skupnem premoženju.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik uspel dokazati, da so bili prispevki njegovih sorodnikov namenjeni samo njemu. Verjelo je izpovedbam tožnikovih bratov I. Z. in M. Z., da sta skupaj z očetom pomagala samo tožniku, ker nista pokazala negativnega odnosa do toženke in nista poskušala razvrednotiti toženkinega prispevka pri gradnji hiše in siceršnjega prispevka v zakonski zvezi. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v celoti ocenilo izpovedi priče (sosede) V. S. R. (glej zapisnik o izpovedbi na l.št. 69), ki je edina priča, ki ni v nobenem razmerju s strankama, in izpovedi toženkine matere I. M. (glej zapisnik o njeni izpovedbi na l.št. 58). Obe sta izpovedali, koliko je pri gradnji dejansko pomagala toženka in tudi njeni sorodniki. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložiti zapisalo le to, da tema dvema pričama ne more v celoti slediti, saj je upoštevalo skladne izpovedi prič I. Z., M. Z. in tožnika glede prispevka I. Z. pri gradnji hiše, ne da bi navedlo kakšen prepričljiv argument, zakaj njunih izpovedi ni štelo za verodostojne. Poleg tega se do pretežnega dela njunih izpovedb niti ni opredelilo, čeprav sta izpovedali o odločilnih dejstvih o tem, kdo je pomagal pri gradnji hiše pravdnih strank. Sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje teh metodoloških napotkov za dokazno oceno ni upoštevalo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je glede tega, komu so bili namenjeni prispevki tožnikovih sorodnikov, površna in nelogična. Ker gre za pomanjkljivost, ki jo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je moralo izpodbijano sodbo že iz tega razloga razveljaviti.

Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugotavljalo deleže pravdnih strank na skupnem premoženju, ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče se je sicer lotilo ugotavljanja vrednosti prispevkov in pomoči sorodnikov, ki naj bi bila namenjena samo tožniku, in je v ta namen tudi postavilo izvedenca za gradbeništvo, vendar pa je zaključilo, da bi bilo dokazovanje višine vrednosti vloženega materiala pravdnih strank in s strani tožnikovega očeta, kot tudi opravljenih del na hiši, ki jih je prispeval tožnikov brat, pretirano zamudno in povezano z nesorazmernimi stroški. Zato je na podlagi 216. člena ZPP po prostem preudarku ocenilo, da je zaradi prispevkov tožnikovih sorodnikov pri gradnji hiše, tožnikov delež višji za 5%, kar pomeni, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 55%.

Ugotavljanje po prostem preudarku ne opravičuje samovoljnosti, ampak mora sodišče pri njegovi uporabi upoštevati vse okoliščine, ki so odločilne za odločitev o višini zahtevka (3). Navedeno pomeni, da se mora sodišče opreti na razpoložljive dokaze in na podlagi njih ugotovljena dejstva, morebitno vrzel med njimi ter končno pravnorelevatno dejansko ugotovitvijo pa premostiti z uporabo pravila o prostem preudarku. Pri tem velja, da mora sodišče dokazno oceno, v kateri s pomočjo prostega preudarka premošča prej opisano vrzel, ustrezno obrazložiti. To pomeni tako, da je odločitev mogoče preizkusiti. V obravnavani zadevi pa je med dokaznim gradivom in zaključkom o deležih tak razkorak (obrazložitvena praznina), da sodbe ni mogoče preizkusiti. Deleža obeh strank sta ob razlogih izpodbijane sodbe lahko takšna, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje, prav enako mogoče pa je, da sta tudi višja ali nižja. Preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe bi bil tako povsem arbitraren.

Ob upoštevanju izračunov izvedenca bi moralo sodišče prve stopnje skupno premoženje (vrednost celotne nepremičnine) najprej zmanjšati za vrednost posebnega premoženja tožnika (prispevki oziroma pomoč sorodnikov, v kolikor tožniku uspe dokazati, da so bili namenjeni samo njemu). Vrednost posameznih prispevkov, pomoči in naklonitev sorodnikov bi moralo ustrezno ovrednotiti (t.j. oceniti, kolikšen je finančni vložek tožnikovega očeta, če je res financiral gradnjo v vrednosti stanovanja v T., predvsem pa tudi, kaj pomeni takratnih 1.000.000,00 Din (4), ki naj bi jih tožniku podarila sestra, itd.). Razlika predstavlja »čisto« skupno premoženje, ki ga je potrebno razdeliti v skladu s prispevki zakoncev k nastajanju skupnega premoženja. Pri tem mora sodišče upoštevati kriterije iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ki sodišču nalaga, da v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pri tistem od zakoncev, ki je vložil posebno premoženje, je potrebno deležu na čistem skupnem premoženju prišteti delež posebnega premoženja, nato pa izračunati delež vsakega od zakoncev na celotnem skupnem premoženju.

Ker iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti. Gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato je izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo do končne sodbe, ko bo znan uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl.)

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS 69/04 in nasl.)

(3) Prim. J. Juhart, Zakon o pravdnem postopku s pojasnili, Ljubljana 1963, str. 245. (4) Iz sodbe je mogoče razbrati le to, da navedeni znesek ni bil zanemarljiv. Realna vrednost tega denarnega zneska pa je popolna uganka. Slednjo bi bilo treba ugotoviti tako, da bi bila dana na skupni imenovalec z ostalimi ugotovljenimi prispevki. Šele to bi omogočilo njihovo medsebojno primerjavo in nazadnje ugotavljanje, ali in v kolikšni meri so podani razlogi za odstop od domneve enakih deležev. Pri tem si sodišče nazadnje lahko pomaga tudi z uporabo pravila o prostem preudarku, pritožbeno sodišče pa še poudarja, da bo končna ocena (glede na številne nematerialne prispevke v zakonski skupnosti) tako ali tako vrednotna in ne matematična.