Jedro

Carinarnica v primeru, ko se je porok s poroštveno izjavo zavezal, da bo v primeru neprodaje carinskega blaga namembni carinarnici poravnal carinarnici carinske in druge dajatve, ni dolžna zahtevati obveznosti od prevoznika, ampak zahteva plačilo lahko takoj od poroka, tako, da mu izda odločbo o plačilu carine in drugih uvoznih davščin. Stranki sta se s poroštveno izjavo sporazumeli, da subsidiarnosti ni, za kar je pravna podlaga podana v 3. odstavku 1004. člena ZOR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožnika proti odločbam carinarnice ..., po katerih je bil tožnik kot garant dolžan plačati uvozne dajatve za uvoz in tranzit blaga po prijavah, ker blago ni bilo predano v roku namembnim carinarnicam. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da blago ni bilo predano namembnim carinarnicam v predvidenem roku, kar ni sporno, saj se tožnik v tej smeri ne pritožuje in, ker se je tožnik s svojimi izjavami k vsem navedenim prijavam zavezal, da bo za primer nepredaje blaga namembni carinarnici, po predložitvi izrecne zahteve, poravnal carinarnici ... vse carinske in druge dajatve in je bil zaradi te izjave vsakokratni prevoznik oproščen položitve varščine določene v 1. odstavku 200. člena carinskega zakona, je carinarnica ... v skladu z 2. odstavkom 249. člena carinskega zakona pravilno odločila, da je plačnik navedenih carinskih dajatev tožnik kot garant. Tožnik v tožbi navaja, da je prepričan, da so vsi komitenti po Up-jih izročili tranzitne listine namembnim carinarnicam, vendar tožena stranka ni pravočasno uspela, pred razpadom bivše Jugoslavije, pridobiti potrdila namembnih carinarnic, da je blago prispelo k njim. Vsi sporni Up-ji se nanašajo na obdobje april-junij 1991. Tožnik meni, da bi tožena stranka morala dokazati, da je blago ob tranzitu ostalo v Republiki Sloveniji in ne morda v Republiki Hrvatski ali drugih bivših Jugoslovanskih republikah. Meni, da se problem tranzita skozi bivši teritorij Republike Jugoslavije, sedaj ne more enačiti ter skrčiti na teritorij Republike Slovenije, zato sklicevanje stranke na 4. člen ustavnega zakona Republike Slovenije, ki določa, da se stari predpisi SFRJ uporabljajo le, če niso v nasprotju z novim pravnim redom, ni utemeljeno. Tožnik iz previdnosti tudi ugovarja pasivni legitimaciji tožeče stranke, ker so v času obstoja bivše SFRJ carinske dajatve odšle v proračun tedanje SFRJ, ki je bila edina tudi upravičena terjati take dolgove. Tožena stranka tudi meni, da se garancija lahko izterja šele, ko tožena stranka ugotovi, da je sporno blago prešlo oziroma ostalo na teritoriju Republike Slovenije, ni pa dovolj, da carinarnica vpraša, ali je sporno blago prešlo izven teritorija Republike Slovenije, saj v času tranzita tam ni bilo mejnih prehodov. Tožnik tudi trdi, da bi lahko tožena stranka vnovčila garancijo šele, ko bi predhodno izvedla in poskusila izterjati carinske dajatve od dejanskega zavezanca. Garancijo je dopustno vnovčiti šele, ko ostane izterjava do glavnega zavezanca, to je komitenta, ki opravi tranzit, v izvršilnem postopku neuspešna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dodaja pa še, da so carinske terjatve, ki so nastale pred osamosvojitvijo, postale po 2. odstavku 4. člena ustavnega zakona terjatve Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 200. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 23/85, 36/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot republiški predpis, mora prevoznik, če se blago pošilja prevzemni carinarnici s cestnimi prevoznimi sredstvi, predložiti vhodni carnarnici carinsko deklaracijo in kot varščino plačati znesek, enak obračunani carini in druge uvozne davščine, ki se zaračunajo pri uvozu takega blaga.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, tako kot to ugotavlja v izpodbijani odločbi tudi tožena stranka, da so po prijavi prevozniki podali pismene izjave, da bodo do roka predali tranzitno carinsko blago namembnim carinarnicam. Tožnik je ob uvozu navedenega carinskega blaga carinski izpostavi ... predložil izjave, s katerimi se je zavezal, da bo v primeru nepredaje carinskega blaga namembnim carinarnicam poravnal carinarnici ... po predložitvi izrecne zahteve vse pripadajoče carinske in druge dajatve. Na podlagi teh izjav so bili prevozniki oproščeni plačila varščine. Po mnenju sodišča je tožnik s tem samostojno sprejel rizik in z dano garancijo stopil v civilnopravno razmerje s prevozniki. Ker prevozniki do datumov, za katere so se v prijavi zavezali, niso predali tranzitnega carinskega blaga namembnim carinarnicam, so odmere uvoznih dajatev garantu utemeljene.

Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vprašanje prehoda carinskega blaga izven teritorija Slovenije, ker v času tranzita med jugoslovanskimi republikami ni bilo mejnih prehodov, so brez pravne podlage. Okoliščina, kje je blago ob tranzitu ostalo oziroma, ali je sploh prešlo teritorij Republike Slovenije ni pomembna, saj se je tožnik s poroštveno izjavo zavezal, da bo v primeru nepredaje carinskega blaga namembni carinarnici poravnal carinarnici ... vse carinske in druge dajatve. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja pristojnost tožene stranke. Po 2. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, so pristojnosti, ki so jih imeli po zveznih predpisih organi in organizacije SFRJ, prešle v skladu s tem zakonom na organe in organizacije Republike Slovenije. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi tožena stranka lahko vnovčila garancijo šele, ko bi predhodno poizkusila izterjati carinske obveznosti od dejanskega zavezanca. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) daje strankam na voljo, da se dogovorijo, da subsidiarnosti ni (1004/3) člen. Iz predloženih poroštvenih izjav izhaja, da se je tožnik zavezal, da bo v primeru nepredaje carinskega blaga namembni carinarnici, poravnal carinarnici ... po predložitvi izrecne zahteve vse pripadajoče carinske in druge dajatve. Po presoji sodišča iz navedene poroštvene izjave izhaja, da sta se stranki sporazumeli, da subsidiarnosti ni. Zato, tožena stranka v tem primeru ni dolžna zahtevati izpolnitve obveznosti od prevoznika, ampak zahteva plačilo lahko takoj od poroka, tako da mu izda odločbo o plačilu carine in drugih uvoznih davščin.

Izpodbijana odločba je zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.