Jedro

Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da je tožnik vlagal (z lastnimi sredstvi in delom ter ob pomoči sorodnikov in prijateljev) v nepremičnino toženca, in sicer v prepričanju, da je nepremičnina v lasti njegove matere in da jo bo podedoval. V nepremičnini je živel in vse do materine smrti ni vedel, da je dejanski lastnik nepremičnine postal toženec in da je slednji nepremičnino dal materi v najem. Toženec je vedel, da tožnik živi v nepremičnini. V obdobju od 1. aprila 2007 do konca aprila 2011, ko je izgubil posest nepremičnine, je tožnik (med drugimi) izvedel dela (prizidek z WC-jem, dokončanje podstrešne sobe, mejno ogrado in žičnico za vinsko trto), ki so povečala vrednost toženčeve nepremičnine skupno za 2.260,00 EUR. Na podlagi predmetnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ tožniku prisodilo predmetni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) tožeči stranki (tožniku) v roku 15 dni prisodilo 2.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2012 dalje do plačila, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek do zneska 4.240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, (III.) toženi stranki (tožencu) naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 526,70 EUR v roku 15 dni na račun za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Celju; (IV.) tožencu naložilo plačilo 102,90 EUR v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, (V.) tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 115,38 EUR v roku 15 dni in (VI.) zavrglo pobotni ugovor toženca.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I., III., IV. in VI. točko izreka sodbe je toženec, ki v pravdi nastopa sam, vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podredno tožbo zavrže. Pritožbeno sodišče obširne, laične in ponekod izredno nejasne pritožbe na tem mestu posebej ne povzema, se pa v nadaljevanju te obrazložitve opredeli do vseh pravno relevantnih pritožbenih očitkov.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so (pavšalno) uveljavljani očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni nedovoljeno razpolagal s toženčevo nepremičnino in odločba ni oprta na nedovoljena razpolaganja pravdnih strank (tretji odstavek 3. člena ZPP). Tožencu sodišče prve stopnje ni z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, prav tako pa v izpodbijani sodbi ni najti formalnih pomanjkljivosti iz 14. točke in tako imenovane protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikova dobrovernost je obrazložena v točkah 17. in od 22. do 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni zmogel zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu in da naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in tožnikovo trditveno podlago. Iz spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločalo preko postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnikova trditvena podlaga je razvidna iz 1., 3., 5. in 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (toženčeva pa iz 2., 4., 6. in 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer je tožnik konkretno opisal vlaganja v nepremičnino in (laično) ocenil njihovo vrednost oziroma toženčevo korist. Tožnik ni navajal, da je storitve opravil za svojo mater, ampak, da je vlaganja opravil v dobri veri, da je ona lastnik nepremičnine. Zatrjeval je tudi, da je izdelal estrihe na podstrešju in dodatno sobo na podstrešju pozidal in dokončal, kar je dovolj konkretizirano in zadošča za ugotavljanje dejstev v tej smeri. Tožnik je predlagal za izkazovanje svojih trditev izvedbo listinskih dokazov, lastnega zaslišanja in zaslišanja prič (R. Z., A. M., J. Š. in J. K.) ter dokaz z izvedencem gradbene stroke, številne dokaze pa je predlagal tudi toženec. Na podlagi navedenega je imelo sodišče prve stopnje na voljo zadostno in dovolj konkretizirano trditveno in dokazno podlago, da je izvedlo dokazni postopek in ugotovilo pravno relevantna dejstva ter odločilo o predmetnem sporu. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi ali sodišče ali izvedenec gradbene stroke prekoračila trditveno podlago pravdnih strank. Prekoračitev trditvene podlage je podana v primerih ugotavljanja dejstev, ki jih stranka sploh ni zatrjevala, in ni podana v situaciji, ko stranka dejstvo zatrjuje z nekoliko bolj splošnim, a še vedno zadostnim, opisom (npr. da je na podstrešju izdelala estrihe in dokončala ter pozidala sobo v izmeri 4 x 8 metrov), nato pa izvedenec sobo izmeri in zavoljo izračuna vrednosti del konkretneje pojasni, da so bili izdelani estrihi, ometi, pleskanje, ladijski opaž in PVC pod. Pritožba zmotno meni, da je tožba nesklepčna, ker bi tožnik moral zatrjevati konkretne in povsem določne izračune, cene in datume oprave del ter za vse navedeno predložiti še račune, ipd. Trditveno in dokazno breme sta namreč prilagojena konkretnim okoliščinam primera in dolžni procesni skrbnosti pravdne stranke. Tožnik je dela opravljal v dobri veri in daljše časovno obdobje ter ni izvedenec gradbene stroke, zato je na mestu zaključek, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

7. Neutemeljeni so tudi obširni pritožbeni očitki, da naj bi tožnik in priče krivo izpovedovale in da naj bi bilo izvedeniško mnenje neverodostojno, pristransko in krivo. Gre za lastno dokazno oceno oziroma za lastno toženčevo mnenje, za katero v spisu ni podlage in mu pritožbeno sodišče ne sledi. Izvedenec gradbene stroke je po ogledu izdelal izvedensko ekspertizo in jo po pripombah toženca dopolnil, nato pa je bil po dodatnih pripombah toženca na naroku tudi zaslišan. Izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke in njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v točkah od 30. do 40. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. ZPP ne določa, da je treba pravdni stranki v primeru nestrinjanja z izvedenskim mnenjem omogočiti dokazovanje z novim izvedencem (K. oziroma drugim izvedencem). Sprva nepopolna izvedenska ekspertiza sodnega izvedenca M. je bila pisno in nato še ustno dopolnjena. Ker nato v izvedenski ekspertizi ni bilo več nejasnosti, nepopolnosti in nasprotij s seboj ali z raziskanimi okoliščinami, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 254. člena ZPP in zavrnilo toženčev predlog za izvedbo dokaza z novim izvedencem. Pri tem velja poudariti, da je bil angažiran sodni izvedenec, ki je deloval kot pomočnik sodišča, in da toženec nima pravice do nekakšnega ″svojega izvedenca″, pa čeprav je zanj plačal predujem. Izvedenec je pojasnil končne vrednosti del in amortizacijske stopnje, kar je jasno in razumljivo vsakomur, zato pritožba neutemeljeno vztraja pri nekakšnih izračunih. Nenazadnje toženec po zaslišanju izvedenca ni imel nobenih dodatnih vprašanj in pripomb na njegovo delo, temveč je le vztrajal pri novem izvedencu. Sodišče tudi sicer ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči s pavšalnim očitkom, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda. Dokaz z ogledom je bil zavrnjen iz razloga neprimernosti dokaznega predloga, to je, ker je ogled opravil izvedenec in ker sodišče nima strokovnega znanja, da bi samo z ogledom ugotavljalo sporna pravno relevantna dejstva, kar je pravilen in nenazadnje pritožbeno neizpodbijani razlog za zavrnitev izvedbe dokaza.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z negativnim delovanjem tožnika in s povzročeno škodo na nepremičnini, saj je toženec v tej smeri postavil nekonkretiziran procesni pobotni ugovor (glej 18. in 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ga je sodišče prve stopnje posledično pravilno zavrglo (VI. točka izreka izpodbijane sodbe). Upoštevaje zavrženje se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem dejstev o povzročitvi škode na nepremičnini. Podobno velja za pritožbeni očitek, da je tožnik nepremičnino uporabljal, ki se evidentno nanaša na uporabnino, saj je bil v zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 926/2013 toženčev zahtevek za uporabnino pravnomočno zavrnjen.

9. Pritožbeni očitek o nerazumno dolgem sojenju (11. člen ZPP) je prav tako neutemeljen, saj ne more vplivati na odločitev v tej pravdi.

10. Tudi obširni pritožbeni očitki, ki merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja niso utemeljeni. Izvedenec gradbene stroke M. je dela razdelil v tri skupine, in čeprav je zapisal, da se ne da točno ugotoviti, kdaj so bila dela opravljena, je na podlagi ogleda, izkušenj in strokovnega znanja glede pritožbeno spornih del z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovil, da so bila ta dela izvedena v obdobju od 1.4.2007 do 2011. Gre torej za dokaz, ki je z zadostno stopnje verjetnosti izkazal relevantni časovni okvir oprave del, kar je zadoščalo za odločitev v tej pravdi. Tega tudi ne spremeni dejstvo, da bi za točni datum oprave del bili potrebni gradbeni dnevniki, računi ali fotografije v času gradnje. Hkrati je nesporno, da tudi forenzične preiskave ne bi doprinesle k morebitnim drugačnim zaključkom od zaključkov angažiranega izvedenca, saj z njimi ne bi bilo mogoče natančno in verodostojno ugotoviti datuma oprave storitev. Če je izvedenec za vsa dela, tudi za tista, za katera je ocenil, da niso bila izvedena v omenjenem časovnem okviru, amortizacijo ocenil upoštevaje omenjeni časovni okvir, izvedenska ekspertiza še ni ″nična″ in je zato ni mogoče uporabiti v tej pravdi. Takšno ravnanje izvedenca je povsem pravilno in nenazadnje celo zaželjeno. Izvedenec je namreč odgovoril na vprašanja sodišča in že upošteval, da kot strokovni pomočnik sodišča s svojim strokovnim znanjem le prispeva k ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja. Ker sodišče dejansko stanje ugotavlja samo, je izvedenec torej ravnal ekonomično, saj bi sodišče lahko tudi v nasprotju z oceno izvedenca (npr. na podlagi drugih dokazov) za kakšno delo ugotovilo, da je bilo opravljeno v izpostavljenem času. V ZPP (z izjemo domneve o vsebini javne listine) ne obstojijo formalna dokazna pravila, zato se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja lahko oprlo na izvedensko ekspertizo, na tožnikovo zaslišanje in na izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik. V navedbah tožnika iz tožbe, ki se nanašajo na zamenjavo cevi v (starem) WC-ju, na dokončanje sobe na podstrešju in na (novi) WC, ni nasprotij, ki bi kazale na to, da sta bila (novi) WC in soba na podstrešju zgrajena v celoti že pred letom 2004. V zadevi P 926/2013 je bil tožnik zaslišan glede škode (glede stvari, ki naj bi jih odnesel), zato njegove tudi sicer pritožbeno izredno parcialno povzete izjave ne omajejo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je bil toženec dejanski lastnik nepremičnine vse od leta 2006 dalje med pravdnima strankama ni bilo sporno, pri čemer je celo sam toženec navajal, da je svojo lastnino (nepremičnino) dal v letu 2006 v najem tožničini materi. Glede na povedano niso relevantne pritožbene navedbe o vknjižbi toženca na ½ nepremičnine v letu 2008. Tudi sicer se lastninska pravica ne pridobi šele z vknjižbo v zemljiški knjigi, kar je dejstvo, ki ga je tožnik še pravočasno in s tem upoštevno zatrjeval v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje namreč iz razlogov prekluzije, ki je obširno pojasnjena v 9. in 10. točki izpodbijane sodbe pravilno ni upoštevalo prepoznih toženčevih trditev in dokazov, ki jih je podal po prvem naroku za glavno obravnavo in brez izkazanega pogoja nekrivde. Ni sporno, da je tožnikova mati vedela, da ona ni lastnik nepremičnine in da po najemni pogodbi ni smela spreminjati nepremičnine, vendar navedeno ne spremeni dejstev, da tega tožnik ni vedel, da je v nepremičnino zato vlagal in da je nepremičnino obiskoval tudi toženec. Zamenjana odtočna cev za WC v vrednosti 650,00 EUR se nanaša na del tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen.

11. Pritožba tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča ni uspela izpodbiti pravilnih razlogov sodišča prve stopnje in ugotovljenih dejstev iz 16. do 42. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnik ni imel interesa prenoviti sobe na podstrešju, saj gre za nerelevantno okoliščino. WC na terasi je nov in je bil po ugotovitvah izvedenca z veliko verjetnostjo zgrajen v letih 2007 do 2011, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre pri WC-ju za upoštevno tožnikovo vlaganje. Pritožbeno problematiziranje glede žičnice oziroma glede stebrov je neutemeljeno, saj je tožniku prisojena le toženčeva korist glede same žičnice. Prav tako je o žičnici na kovinskih stebrih navajal v pripombah zoper prvotno pisno izvedensko ekspertizo celo sam toženec, medtem ko je tožnik v tožbi govoril le o postavitvi žičnice na vrtu. Sodišču prve stopnje dokazni postopek ni ušel izpod nadzora. V izpodbijani sodbi povzeta tožnikova izjava, da njegov oče, ko je bil še živ, ni pustil ničesar delati, ne pomeni prekoračitve trditvene podlage, temveč gre za povzetek tožnikove izpovedbe, ki je namenjen dokazni oceni zaslišanja. Toženec se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na kopijo potrdila Občine Celje z dne 11.3.1993, saj gre za neizvedeni dokaz, ki je bil kot prepozen zavrnjen na naroku dne 1.6.2016. Zavrnitve dokaznega predloga toženec na naroku ni grajal, zato tudi s pritožbo v tej smeri ne more biti uspešen (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da naj bi betonsko oblogo in ograjo izdelala pokojna tožnikova mater, saj nasprotujejo izvedenim dokazom (npr. zaslišanju tožnika in prič R. Z., A. M., J. Š. in J. K.). Ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbije z izpostavljanjem razlik v tožnikovih navedbah in v ugotovitvah izvedenca (npr. glede vgradnje armaturnih mrež). Enako velja tudi za ostale lastne dokazne ocene, ki jih toženec še uveljavlja v pritožbi (npr. lastna dokazna ocena fotografij izvedenca M., tožnikove izpovedbe, ipd.).

12. Povedano sklepno, pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje s sklicevanjem na minuciozne nedoslednosti v trditvah in izvedenih dokazih, medtem ko je sodišče prve stopnje ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP dejansko stanje ugotovilo pravilno. Pritožbeno sodišče ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe na tem mestu ne bo podrobneje ponavljajo. Bistveno za presojo v konkretni zadevi je, da je tožnik vlagal (z lastnimi sredstvi in delom ter ob pomoči sorodnikov in prijateljev) v nepremičnino toženca, in sicer v prepričanju, da je nepremičnina v lasti njegove matere in da jo bo podedoval. V nepremičnini je živel in vse do materine smrti ni vedel, da je dejanski lastnik nepremičnine postal toženec in da je slednji nepremičnino dal materi v najem. Toženec je vedel, da tožnik živi v nepremičnini. V obdobju od 1. aprila 2007 do konca aprila 2011, ko je izgubil posest nepremičnine, je tožnik (med drugimi) izvedel dela (prizidek z WC-jem, dokončanje podstrešne sobe, mejno ogrado in žičnico za vinsko trto), ki so povečala vrednost toženčeve nepremičnine skupno za 2.260,00 EUR. Na podlagi predmetnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in na podlagi 190. člena OZ v zvezi s 193. členom OZ tožniku prisodilo predmetni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

13. Tožnikova vlaganja so, kot je razvidno že iz samega opisa vlaganj, zaradi samodejne prirasti (54. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)) postala del toženčeve nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in tožniku prisodilo vrednost dosežene koristi. Ob tem je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za vrnitev ograje, betonske obloge in žičnice za brajdo v naravi, saj toženec trditev o tem (o možnosti in o svoji pripravljenosti za vrnitev v naravi) ni podal pravočasno in s tem upoštevno (glej v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno pojasnjeno prekluzijo toženčevih prepoznih navedb ter povzetek toženčevih upoštevnih navedb iz 2., 4., 6. in 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Ni sporno, da tožnikova mati ni bila lastnik nepremičnine, vendar pa je zaključek o tožnikovi dobrovernosti pravilen, saj mu je (tudi) mati zatrjevala, da bo nepremičnina po njeni smrti postala njegova in mu je prikrivala okoliščine v zvezi s prehodom lastninske pravice na nepremičnini ter najemom. Pritožbene špekulacije, da bi lahko mati z nepremičnino razpolagala drugače, ki so se nenazadnje celo uresničile, zaključka o tožnikovi dobrovernosti v času vlaganj ne morejo spremeniti. Enako zaključka o tožnikovi dobrovernosti ne more spremeniti okoliščina, da ni predložil toženčevega soglasja za vlaganja v nepremičnino.

15. Sodišče prve stopnje je skladno s 190. členom OZ ugotovilo povečanje vrednosti toženčeve nepremičnine in s tem višino toženčeve obogatitve. Če toženec meni, da se z vlaganji ni obogatil, gre za njegovo lastno in neutemeljeno mnenje. Ker ne gre za zahtevek po SPZ, ki tudi sicer ne rešuje vseh situacij v zvezi z neupravičeno obogatitvijo zaradi vlaganj, so nerelevantne okoliščine, da tožnik ni predložil toženčevega soglasja za poseg v nepremičnino in da toženec ni dovolil spreminjanja nepremičnine.

16. Pritožbeno zavzemanje za izračun toženčeve koristi na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje je pravno zmotno. Toženec je korist od tožnikovih vlaganj prejel najkasneje v času, ko je tožnik izgubil posest, to je v letu 2011, zato bi bilo treba izračun prehoda koristi opraviti celo za leto 2011. Tako izračun izvedenca iz leta 2014 tožencu, ki edini vlaga pritožbo, upoštevaje amortizacijo ni v škodo. Na tem mestu velja še dodati, da so tudi zakonske zamudne obresti pravilno prisojene od vložitve tožbe dalje (193. člen OZ) in da terjatev iz naslova vlaganj od 1.4.2007 do leta 2011, ker gre za neupravičeno obogatitev (190. člen OZ), za katero velja splošni 5-letni zastaralni rok, v času vložite tožbe (30.3.2012) še ni zastarala.

17. Po drugem odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje se je odločilo za drugo možnost, kar je bilo v konkretnem primeru pravilno postopanje, saj tožnikov uspeh ni zanemarljiv (uspeh tožnika je 35%, toženca pa 65%).

18. Ker drugih pritožbenih trditev zoper sodbo toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

19. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.