Jedro

Glede na to, da je obdolženi obe dejanji storil v razmaku enega meseca, proti istemu oškodovancu, na podoben način ter je bil že enkrat obsojen za kaznivo dejanje tatvine po II. in I. odst. 211. čl. KZ, ni mogoče govoriti o nizki stopnji storilčeve kazenske odgovornosti ali kakšnih posebnih osebnih okoliščinah obdolženca, zato ni podano subjektivno merilo.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega B. K. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 6. točke II. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. K. B. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po II. in I. odst. 211. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen dva meseca zapora, pod točko 2 izreka kazen enega meseca zapora in mu nato po določilih o steku določilo enotno kazen dveh mesecev in petnajstih dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe".

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) katerega je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da dejanji obdolženca nista kaznivi dejanji, ker bi sodišče prve stopnje, glede na to da so bile škodljive posledice neznatne oziroma jih sploh ni bilo, ker je bila škoda takoj po storitvi kaznivega dejanja povrnjena, moralo uporabiti določbo 14. člena KZ (dejanje majhnega pomena) in zato obdolženca oprostiti obtožbe. Dejanje majhnega pomena določata dva kriterija, ki morata biti podana kumulativno: a) nevarnost dejanja, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, mora biti objektivno neznatna (objektivno merilo) in b) o majhnem pomenu dejanja mora pričati tudi nizka stopnja storilčeve kazenske odgovornosti ali njegove osebne okoliščine (subjektivno merilo).

Pojem neznatne nevarnosti dejanja kot objektivni kriterij za presojo vprašanja o majhnem pomenu dejanja ima po zakonu tri merila: a) naravo in težo dejanja, b) neznatnost ali odsotnost škodljivih posledic in c) okoliščine, v katerih je dejanje storjeno. Presojo po subjektivnem kriteriju opravi sodišče potem, ko ugotovi neznatnost nevarnosti dejanja po objektivnem kriteriju. Res je sicer, kot navaja pritožnik, da je obdolženi storil dve "bagatelni" kaznivi dejanji, saj je obakrat izpolnil znake po II. in I. odst. 211. člena KZ (t.i. mala tatvina), da je bila skupna škoda obeh kaznivih dejanj samo

2.509,00 SIT in da škodljivih posledic kaznivega dejanja ni bilo, ker sta bili takoj po storitvi obeh kaznivih dejanj ukradeni steklenici oškodovancu vrnjeni. Vendar pa kljub temu, da je podano objektivno merilo, ker škodljivih posledic ni bilo, ni podano subjektivno merilo, ki ga tudi pritožnik v pritožbi niti ne zatrjuje. Glede na to, da je obdolženi obe dejanji storil v razmaku enega meseca, proti istemu oškodovancu, na podoben način ter je bil že enkrat obsojen za kaznivo dejanje tatvine po II. in I. odst. 211. člena KZ, ni mogoče govoriti o nizki stopnji storilčeve kazenske odgovornosti ali kakšnih posebnih osebnih okoliščinah obdolženca. Glede na navedeno ni podano subjektivno merilo, zato ni pogojev za uporabo instituta dejanja majhnega pomena po 14. členu KZ in je pritožba obdolženčevega zagovornika neutemeljena.

Pritožba, vložena v obdolženčevo korist, zaradi pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. čl. ZKP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za odločitev, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko sankcijo, v kateri je obdolžencu, ob upoštevanju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin storitve kaznivih dejanj v za obe kaznivi dejanji določilo primerni zaporni kazni in nato določilo primerno enotno kazen ter ustrezno preizkusno dobo za utrditev pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja obdolženca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odst. 383. čl. KZ).

Ker je obdolženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje brez premoženja in nima dohodkov (razen socialne podpore), ga je pritožbeno sodišče po določbi I. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s IV. odst. 95. čl. ZKP oprostilo plačila povprečnine ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.