Jedro

Predsednik senata ne more stranki oziroma njenemu pooblaščencu prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči oz. odrediti zaključka snemanja (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka od tožnika na podlagi zavezujočega Odloka utemeljeno zahtevala, da izkaže izpolnjevanje pogoja PCT, kar je tožnik zavrnil. Tožnik glede na ZNB in Odlok dela ni smel opravljati, če ni izpolnjeval pogoja PCT. Ukrepi so bili sprejeti prav z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja vseh delavcev pri delodajalcu, zato je tožnik s kršenjem navodila o izpolnjevanju pogoja PCT nedvomno kršil svoje pogodbene in zakonske delovne obveznosti.

Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan delo opravljati na sedežu delodajalca, občasno omogočila opravljanje dela od doma, še ne predpostavlja njene obveznosti, da mu delo na takšen način omogoči kadarkoli in ne glede na potrebe delovnega procesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 8. 10. 2021; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo, temveč mu je na delovnem mestu „Vodilni inštruktor vzdrževanja“ na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2008 trajalo brez prekinitve in se nadaljuje tudi po izdaji sodbe, tako da delavcu pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 5. 2008; da mu je tožena stranka dolžna za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mesečno obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 5. 2008 v višini 1.532,56 EUR ter od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu na njegov račun izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (razen v delu odločitve, po kateri tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik navaja, da je na naroku dne 1. 3. 2022 podal dokazni predlog zaslišanja nasprotne stranke. Sodišče o tem predlogu ni odločilo niti pojasnilo, zakaj mu ni ugodilo. Na ta način je bila tožniku onemogočena pridobitev ključnih informacij s strani tožene stranke, na podlagi katerih bi bila mogoča ustrezna presoja zakonitosti odpovedi. Če sodišče že razumno oceni, da nekaterih predlaganih dokazov ne bo izvedlo, mora zavrnitev ustrezno obrazložiti. Sodišče je storilo še več procesnih napak, in sicer na naroku dne 5. 7. 2022 pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj priči A. A., čeprav je to pričo pooblaščenec želel spraševati zgolj glede trditvene podlage, ki jo je tožena stranka podala v točki V prve pripravljalne vloge. Tožniku je bila tako kršena pravica do izjave in izvedbe dokazov v postopku, ustavna pravica do poštenega sojenja in enakega varstva pravic. Neutemeljena je tudi zavrnitev dokaznega predloga, da sodišče od tožene stranke pridobi plačilne liste za zadnje tri mesece pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišča ni zanimala višina tožnikovih plač in je očitno, da se je že vnaprej odločilo, da bo tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je zgolj pavšalno ugotovilo zakonitost in pravilnost uvedbe zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT, ni pa pojasnilo, zakaj ne sledi tožnikovi argumentaciji, da navodilo ne prestavlja ustreznega internega akta za uvedbo takšnih pogojev dela. Glavno vprašanje postopka je namreč bilo, ali je tožena stranka PCT pogoj uvedla zakonito in na pravilen način. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih glavnih argumentov o nezakonitosti postopka, s katerim je toženka uvedla PCT pogoj. Niti ni pojasnilo, zakaj meni, da je vladni odlok ustrezna in zakonita podlaga. Odlok, s katerim je bil uveden pogoj PCT, tožnika kot delavca ne more neposredno zavezovati. Določba 35. člena ZDR-1 se nanaša zgolj na akte delodajalca, ki jih le-ta sprejme skladno s svojimi internimi postopki. Država s podzakonskim aktom ne more neposredno posegati v delovnopravno razmerje med delavcem in delodajalcem. Tudi Ocena tveganja z dne 24. 3. 2020 ne more predstavljati ustrezne podlage za uvedbo pogoja PCT, saj v tem smislu ni bila revidirana. Sodišče se ni opredelilo niti do dejstva, da tožena stranka ukrepov ni uvedla skladno z Načrtom ukrepov za primer epidemije (NUPEP). Sodišče sicer navede, da naj bi bila za spremljanje stanja in ukrepe ustrezno določena posebna delovna skupina, spregleda pa, na kakšen način je bilo delovanje te skupine predvideno, to pa je s sprejemanjem ustreznih sklepov s strani uprave B. V NUPEP je določeno, da delovna skupina predlaga ukrepe upravi B., le ta pa s sklepi uvede ali ukine določene ukrepe. Takšen sklep ni bil sprejet. Toženka je pogoj PCT uvedla zgolj z obvestilom, ki pa ni ustrezen (interni) akt delodajalca, s katerim bi slednji lahko spreminjal pogoje dela in delavcem nalagal nove obveznosti, ki v pogodbi o zaposlitvi niso bili predvideni. Sodišče prve stopnje se ni ustrezno opredelilo do navedb tožnika, da bi lahko delo opravljal tudi od doma. Po marcu 2021 je več kot polovica delavcev delala od doma, tudi tožnik, kar dokazuje, da je bilo njegovo delo mogoče vsaj za določen čas opravljati izven prostorov delodajalca. S tem v zvezi je sodišče povsem nekritično sledilo izpovedbi priče C. C., ki je tožnikovo delo označila kot neustrezno zaradi enega neodgovorjenega elektronskega sporočila, do tožnikovih protiargumentov pa se ni opredelilo. Obrazložitev sodišča, da testiranja ne smatra kot medicinski poseg zgolj zato, ker se je tožnik lahko testiral sam, je nesmiselna, saj je bil tožnik v to (vsaj posredno) prisiljen, sicer bi mu bilo onemogočeno opravljanje dela. Nesprejemljivo je, da lahko delodajalec na podlagi navadnega obvestila delavcem določi obvezno in ponavljajoče se samotestiranje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi, prepričljivimi in neprotislovnimi razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožnikovih navedb, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so npr. navedbe o primernosti testiranja z odvzemom nosne sluznice) niti ni bilo dolžno opredeljevati, saj delovni spor ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga vprašanja medicinske stroke. V tem sporu je bilo tako bistveno ugotoviti le, ali je tožnik z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja oziroma nepodpisom izjave, s katero bi izkazal, da izpolnjuje PCT pogoj, kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kot razlog za odpoved opredelila tožena stranka.

6. Tožnik v pritožbi neresnično navaja, da je na naroku dne 1. 3. 2022 podal dokazni predlog zaslišanja nasprotne stranke, zato sodišču prve stopnje povsem neutemeljeno očita, da o tem predlogu ni odločilo niti pojasnilo, zakaj mu ni ugodilo. Tožnik predloga za zaslišanje nasprotne stranke (pri čemer niti ni jasno, koga konkretno ima pri tem v mislih, saj tožnik niti ne navede imena zakonitega zastopnika tožene stranke) ni podal niti v vlogah niti na naroku dne 1. 3. 2022. Predlog za zaslišanje obeh strank je namreč podala tožena stranka v odgovoru na tožbo, tožnik pa je na naroku dne 1. 3. 2022 predlagal zgolj, da mu sodišče dodeli rok za preučitev in odgovor na naroku prejete vloge, ter šele nato izvede zaslišanje obeh strank. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 3. 2022 tako niti smiselno ni mogoče povzeti, da je tožnik podal predlog za zaslišanje nasprotne stranke. Nasprotne pritožbene navedbe so zato protispisne.

7. Tožnik v pritožbi nadalje navaja, da sodišče njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj priči tožene stranke A. A. in s tem v zvezi uveljavlja kršitev ustavne pravice do izjave v postopku in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana med drugim takrat, ko stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5. 7. 2022, na katerem je bil kot priča zaslišan tudi A. A., je razvidno, da je sicer sodišče prve stopnje tožniku (oziroma njegovemu pooblaščencu) dopustilo postavljati priči določeno število vprašanj (na katere je priča tudi odgovarjala), in sicer v zvezi s sprejetimi ukrepi delodajalca glede virusa SARS-CoV-2 oziroma vpeljave pogoja PCT. Se je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju odločilo, da nekaterih oz. drugih vprašanj za pričo s strani pooblaščenca tožnika ne bo dovolilo in je odredilo zaključek snemanja. Po tretjem odstavku 289. člena ZPP lahko predsednik senata prepove stranki določena vprašanja ali prepove priči odgovor na posamezna vprašanja, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. To pomeni, da predsednik senata ne dovoli sugestivnih ali kapcioznih vprašanj, pa tudi ne vprašanj, ki bodisi niso pravno relevantna bodisi se sploh ne nanašajo na zadevo. Predsednik senata pa lahko oceni, da gre za tovrstna vprašanja, šele, ko jih stranka postavi. Šele v takšnem primeru lahko uporabi možnost, ki mu jo daje tretji odstavek 289. člena ZPP. Predsednik senata ne more stranki oziroma njenemu pooblaščencu prepovedati vseh nadaljnjih vprašanj, ki jih ta namerava postaviti priči oz. odrediti zaključka snemanja (ne da bi sploh vedel, kaj stranka še namerava vprašati pričo), saj takšno ravnanje dejansko pomeni kršitev načela kontradiktornosti, ki se odraža v tem, da je stranki nepravilno odvzeta možnost sodelovanja v postopku. Vendar pa v zvezi z uveljavljanjem te kršitve niso podane procesne predpostavke, saj je tožnik ni pravočasno uveljavljal. Skladno z 286.b členom ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, v konkretnem primeru že na naroku samem. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Na kršitev določb 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP se tožnik tako v pritožbi ne more sklicevati, saj ni izkazal, da so za kasnejše uveljavljanje podani pogoji iz citirane določbe.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja kršitev postopka v zvezi z neizvedbo dokaza pridobitve plačilnih list s strani tožene stranke. Sodišče ima procesno možnost, da si odločitev o izvedbi določenih dokazov pridrži za poznejši narok, saj se glede na potek dokaznega postopka lahko izkaže, da izvedba določenega dokaza ne bo potrebna. Ker se je izvedba tega dokaza nanašala na reparacijski zahtevek oziroma njegovo višino, sodišče prve stopnje pa je glede na izveden dokazni postopek, zahtevek v celoti zavrnilo, ni bilo nobene potrebe po pridobivanju tožnikovih plačilnih list, zato ta dokazni predlog utemeljeno ni bil izveden.

9. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je bila tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „Vodilni inštruktor vzdrževanja“, odpovedana iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR‑11). Iz obrazložitve odpovedi med drugim izhaja, da tožnik kljub pisnemu opozorilu na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ni spoštoval in izvajal predpisov o varnosti in zdravju pri delu ter navodil delodajalca s tem v zvezi, delovne obveznosti je kršil v času od 20. 9. 2021 do 30. 9. 2021. Za vstop v B. in opravljanje dela namreč ni izkazal izpolnjevanja enega od treh pogojev - PCT (prebolevnost, cepljenje ali testiranje), ni podpisal izjave o izpolnjevanju PCT pogoja, niti izpolnil obrazca „Evidenčni list“, s katerim bi izkazal, da se je samotestiral. Navodila delodajalca so temeljila na Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 146/2021 in nadalj., v nadaljevanju Odlok 146/21), ki je v 5. členu določal, da morajo pogoj PCT za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost oziroma vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prejšnjega odstavka. Z očitanimi ravnanji je po stališču toženke kršil določbe 33., 34. in 35. člena ZDR-1 ter 12. člena ZVZD-1. Sodišče prve stopnje je štelo navedeno za dokazano in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša. 10. V postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno, da je bil tožnik seznanjen z navodili tožene stranke, ki so se nanašala na izpolnjevanje pogoja PCT, nobenega dvoma tudi ni, da pogoja PCT ni izpolnjeval oziroma dokazil o tem, da ga izpolnjuje, ni predložil, nadalje ni bilo sporno, da ni podpisal izjave o izpolnjevanju PCT pogoja, niti izpolnil obrazca „Evidenčni list“, s katerim bi izkazal, da se je samotestiral. Sporno je bilo, ali je tožena stranka pogoj PCT uvedla zakonito in na pravilen način in ga je bil posledično tožnik dolžan spoštovati.

11. Sodišče se je dolžno opredeliti do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna, pri tem pa ni dolžno posebej odgovarjati na vsak (pravni) argument stranke in tudi ni nujno, da je odgovor sodišča na navedbo stranke vedno izrecen, ampak zadostuje, da smiselno izhaja iz obrazložitve. V obravnavanem primeru se je sodišče prve stopnje v točkah 9 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo do ključnih tožnikovih pravnih naziranj, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost uvedbe zahteve delodajalca po izpolnjevanju PCT pogoja in nanje obrazloženo odgovorilo, zato nasprotna pritožbena trditev ne drži. Iz obrazložitve je razvidno, da se je sodišče z vsemi argumenti stranke seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče se je povsem pravilno sklicevalo tako na 45. člen ZDR-1 kot 5. člen ZVZD-1, ki smiselno enako določata, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, kot tudi na Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2, ki je bil podlaga za zahtevo delodajalca. Citirani Odlok 146/21 in nadaljnji so določali obveznost izpolnjevanja PCT pogoja za vse delavce in urejali preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja. V tem delu Odlok 146/21 ni v neskladju z Ustavo RS in je tudi imel ustrezno zakonsko podlago v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB)2. Ustavno sodišče se je namreč v zadevah U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022 izreklo o ustavnosti zelo podobnega določila, ko je presojalo ustavnost drugega odstavka 3. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS št. 174/2021, v nadaljevanju Odlok 174/20213), ki je določal, da morajo pogoj PCT izpolnjevati vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka 3. člena. Pri tem je prvi odstavek 3. člena določal, da morajo pogoj PCT za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost, izjema je bila le za delavce v času opravljanja dela na domu. Tudi s strani Ustavnega sodišča presojani odlok je opravljanje storitev (in s tem tudi delo, ki ga opravi delavec, ki je zaposlen za opravljanje storitev) in uporabo storitev pogojeval z izpolnjevanjem pogoja PCT. Iz odločitve Ustavnega sodišča izhaja, da je drugi odstavek 3. člena Odloka 174/2021 skladen z Ustavo, pri čemer so razlogi Ustavnega sodišča uporabni tudi v primeru 5. člena Odloka 146/2021. Toženka je bila na podlagi splošne ureditve zavezana k temu, da od delavcev zahteva izpolnitev pogoja PCT oziroma, da v primeru, če delavci pogoja PCT ne izpolnjujejo, od njih zahteva, da se samotestirajo enkrat na teden (6. člen Odloka 146/2021). Ker je morala na podlagi obveznega predpisa pogoj PCT za svoje delavce toženka upoštevati, je morala izpolnjevanje slednjega zahtevati tudi od svojih delavcev, saj jim sicer ni smela dopustiti opravljanja dela.

12. Tožnik je bil na podlagi 33. člena ZDR-1 dolžan delo vestno opravljati. Na podlagi 34. člena ZDR-1 je moral upoštevati zahteve in navodila tožene stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti. Nadalje se je v 15. členu pogodbe o zaposlitvi zavezal, da bo spoštoval predpise in ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, k temu pa ga je zavezoval tudi 35. člen ZDR-1 in prvi odstavek 12. člena ZVZD-1. Ob sklenitvi pogodbe med strankama 20. 5. 2008 ni bilo takšnih zdravstvenih razmer zaradi virusa COVID-19, zato pogodba o zaposlitvi ni imela določb s tem v zvezi. Se pa delavec s pogodbo o zaposlitvi zaveže, da bo spoštoval navodila delodajalca in pravila o varnosti in zdravju pri delu, kar pomeni, da je dolžan izpolnjevati pogoj PCT, kadar je to pogoj za opravljanje dela, kot je bilo v spornem obdobju. Tako je bilo tudi v tem primeru, kot to pravilno izhaja iz prvostopenjske sodbe. Odlok 146/2021, ki je določal obveznost izpolnjevanja PCT pogoja vsekakor predstavlja predpis, ki je ključno posegel v organizacijo delovnega procesa toženke, zato ga je na podlagi 33. člena ZDR-1, moral upoštevati tudi tožnik, ne glede na to ali ga je toženka povzela v svoj interni predpis ali ne. Obveznost izpolnjevanja PCT pogoja izhaja iz zakonskih in podzakonskih določb, zato za ta postopek niso relevantne navedbe tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, in sicer, da toženka obveznosti izpolnjevanja pogoja PCT ni vključila v oceno tveganja, nadalje da tega ukrepa ni uvedla skladno z Načrtom ukrepov za primer epidemije (NUPEP), temveč zgolj z obvestilom, ki ni ustrezen interni akt delodajalca, s katerim bi se lahko spreminjali pogoji dela, ter da s tem v zvezi tudi ni bil sprejet sklep uprave. Navedeni argumenti, s katerimi je tožnik utemeljeval zatrjevano nezakonitost odpovedi, so zgrešeni oziroma očitno neutemeljeni in torej za odločitev nerelevantni, zato se sodišču prve stopnje do njih niti ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Tožniku očitana kršitev namreč ne temelji na obvestilu delodajalca, ki naj bi bil brez pravne podlage, temveč dejansko na Odloku Vlade RS, katerega zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja je toženka v obvestilu zgolj ponovila. Zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje in so izhajale iz Odloka 146/21 in nadaljnjih, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna upoštevati neposredno, zato ji s tem v zvezi torej ni bilo potrebno sprejeti nobenega internega akta in je povsem zadoščalo navodilo v obliki obvestila (A7). S temi zahtevami ni bilo poseženo v pravice tožnika niti se mu niso naložile dodatne obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu (35. člen ZDR-1). Spreminjajoče določbe, ki izhajajo iz predpisov, vplivajo tudi na razmerja med strankami pogodbe o zaposlitvi. Dolžno ravnanje strank delovnega razmerja tako urejajo tudi določbe, ki so zapisane v podzakonskih aktih. Odlok 146/21 je učinkoval erga omnes ter je zavezoval tako toženo stranko kot tožnika, ne glede na to, kaj sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili.4 Nenazadnje je zasledoval javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo in je torej urejal vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi. Pri tem pa ne gre niti za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja (oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja) spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (podlaga za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 49. člena ZDR-1) niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca. Tožnik v pritožbi tako neutemeljeno smiselno vztraja pri stališču, da bi morala biti obveznost izpolnjevanja PCT pogoja določena s pogodbo o zaposlitvi ali (pravilno sprejetim) splošnim aktom toženke.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je imel tožnik na izbiro, da v kolikor bolezni ni prebolel ali bil zoper njo cepljen, da se pri delodajalcu na njegove stroške samotestira in o tem naredi zaznamek, vendar tožnik tudi tega ni želel, zato je s tem kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da je samotestiranje določil delodajalec, ter da je bilo (samo)testiranje nedopustno, ker predstavlja poseg v njegovo telo in gre torej za kršitev nedotakljivosti človeškega telesa. Samotestiranje, kot eno izmed alternativ za dokazovanje PCT pogoja je bilo uvedeno z Odlokom Vlade, ki ga je bila tožena stranka dolžna spoštovati, o čemer je delavce tudi obvestila skladno z 37. členom ZVZD-1 (A7), kot to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Kot pojasnjeno, je Ustavno sodišče v odločbah U-I-793/21 in U-I-822/21 ugotovilo ustavnost podobnega Odloka 174/2021. Ustavno sodišče je v zgoraj citirani odločbi pojasnilo, da sicer testiranje res pomeni poseg v pravico do telesne integritete, vendar prihaja do tega posega z namenom varovanja zdravja in življenja ljudi. Namen je preprečevanje ponovnih izbruhov in širjenja nalezljive okužbe ter posledično zmanjšanja števila težjih potekov bolezni COVID-19 ter omogočanje zdravstvenega varstva za vse, ne glede na bolezen. Ugotovilo je, da se z uvedbo obveznega testiranja, če oseba ne izpolnjuje pogoja cepljenja ali prebolevnosti, zasleduje ustavno dopusten cilj, zato je bil tak poseg dopusten. Če je dopustno testiranje, mora biti dopustno tudi samotestiranje, pri katerem oseba, ki se testira, sama regulira globino odvzema brisa iz nosne sluznice in se ni dolžna podvreči ravnanju tretje osebe (ki je sicer zdravstveno usposobljena za izvedbo testiranja). Samotestiranje je zato manj invazivno od testiranja. Ukrep testiranja je po oceni Ustavnega sodišča primeren, ker se je z njim preprečeval dostop oseb, ki so bile lahko vir okužbe, do različnih storitev oziroma njihova udeležba pri izvajanju posameznih dejavnosti in posledično širjenje nalezljive bolezni COVID-19 (v tem primeru se prepreči širjene okužbe med sodelavci). Ker brez testiranja oziroma z blažjimi ukrepi ne bi bilo mogoče enako učinkovito in v enaki meri zagotavljati doseganja cilja v danih razmerah, je bilo testiranje tudi nujen ukrep. Ukrep testiranja je prestal tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu, saj je Ustavno sodišče ocenilo, da gre za dokaj neinvaziven ukrep, ki ne predstavlja posebnega tveganja za posameznika, čeprav se ponavlja. Ugotovljeno je bilo, da intenzivnost testiranja ni tolikšna, da bi zaradi doseganja ustavno dopustnega cilja prekomerno posegla v telesno integriteto. Koristi, ki jih prinaša testiranje za posameznika in skupnost, delovanje vseh segmentov družbe brez ogrožanja vrednot, odtehtajo težo neprijetnih posledic za posameznika. Testiranje tako predstavlja dopusten poseg v pravico do duševne in telesne integritete in osebnega dostojanstva, glede na predhodno pojasnjeno pa to še toliko bolj velja za samotestiranje.

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka od tožnika na podlagi zavezujočega Odloka utemeljeno zahtevala, da izkaže izpolnjevanje pogoja PCT, kar je tožnik zavrnil. Tožnik glede na ZNB in citirani Odlok dela ni smel opravljati, če ni izpolnjeval pogoja PCT. Citirani ukrepi so bili sprejeti prav z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja vseh delavcev pri delodajalcu, zato je tožnik s kršenjem navodila o izpolnjevanju pogoja PCT nedvomno kršil svoje pogodbene in delovne obveznosti iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 35. člen ZDR-1 ter 12. člen ZVZD-1. 15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do navedb tožnika, da bi lahko delo opravljal tudi od doma. Sodišče prve stopnje se je o tem ustrezno opredelilo v točki 10 obrazložitve, pri čemer je pravilno kot bistveno izpostavilo, da je tožena stranka in ne tožnik tista, ki delo organizira. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan delo opravljati na sedežu delodajalca, občasno omogočila opravljanje dela od doma, še ne predpostavlja njene obveznosti, da mu delo na takšen način omogoči kadarkoli in ne glede na potrebe delovnega procesa. Zakaj tožena stranka tožniku v spornem času ni mogla omogočiti dela od doma je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve ustrezno pojasnilo. Ne drži, da je sodišče o tem dejstvu nekritično sledilo izpovedi priče C. C. Sodišče ni upoštevalo zgolj prepričljive izpovedi te priče, temveč je svoje zaključke o tem, zakaj tožnik v spornem času dela ni mogel opravljati od doma, napravilo tudi upoštevajoč dejavnost tožene stranke, ki sodi med kritično infrastrukturo (B.), ki je v vsakem trenutku zahtevala zadostno število prisotnih zaposlenih. S tem pa je posredno odgovorilo tudi na vprašanje, zakaj v tem delu ne sledi tožniku, kar zadošča. Na tej podlagi je utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnika potrebovala na delovnem mestu, in sicer iz razloga praktičnega usposabljanja v B. ter precejšnje odsotnosti osebja.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (360. člen ZPP). V kolikor tožnik morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobil izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 33/06, UPB. 3 Odlok 174/2021 je nadomestil Odlok 147/2021. 4 Tudi sicer sta v konkretnem primeru v 23. členu pogodbe o zaposlitvi stranki med drugim soglašali, da se za urejanje pravic in obveznosti strank, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja.