Jedro

Sodišče ima pooblastilo, da stranko zasliši o vseh spornih okoliščinah, kot je to storilo v konkretnem primeru, tako tudi o pravnih podlagah, in ni dolžno upoštevati zgolj navedb, ki jih je podala tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103085 z dne 21. 6. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. točki. Tožencu je tudi naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 8.514,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da je neutemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec svoja stališča med postopkom spreminjal. Toženec je ves čas postopka trdil, da je tožeča stranka izpolnila in dala na vnovčen je napačno menico z dne 7. 12. 2007 in iz razloga ker je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju z danimi pooblastili z dne 7. 12. 2007 in v zvezi s tem podala pravno relevantne navedbe do katerih se bi moralo sodišče prve stopnje opredeliti in ker tega ni storilo je sodišče kršilo pravila postopka, saj je upoštevalo le izpovedbo toženca na naroku 18. 5. 2015. Skladno s členom 257 lahko sodišče z zaslišanjem strank ugotavlja zgolj sporna dejstva, nikakor pa te izpovedbe ne more šteti za edino trditveno podlago. Kršitev postopka je podana ker sodišče toženi stranki ni dopustilo, da bi lahko odgovorila na navedbe tožeče stranke v četrti pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2015, ki jo je prejela tri dni pred narokom. Nadalje toženec navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da pogodba ni bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini in se toženec ne more sklicevati na člen 83 OZ in bi moralo sodišče glede na to, da tožeča stranka te ni prerekala, šteti za priznano dejstvo. Sodišče ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja okoli sklenjene pogodbe o faktoringu in sicer da je že obstajal dogovor o odkupu terjatve A. A. Sodišče je napačno oprlo svojo odločitev na prilogo A1. Sodišče je neutemeljeno sklepalo, da so bile menice in aval dane za vse posle med odstopnikom in tožečo stranko iz razloga, ker jih odstopnik ali tožena stranka po zaključku posla z A. A. nista zahtevala nazaj. Sodišče neutemeljeno in brez pravnega razloga prevali celotno breme odgovornosti na toženo stranko in izključi možnost, da je tožeča stranka dejansko izpolnila in dala v vnovčenje napačno menico. To potrjuje neprerekano dejstvo, da je tožeča stranka prvo izvršbo umaknila potem, ko je toženec pri tožeči stranki urgiral, da kot avalist za posel s B. B. ne odgovarja in da je bil spor med pravdnima strankama sporazumno rešen. Nadalje toženec navaja, da je sodišče v nasprotju z določilo OZ razlagala določila pogodbe o faktoringu. Toženec je tudi argumentirano ugovarjal terjatvi po višini je sodišče njegove ugovore štelo, da so ti ugovori pavšalni, prav tako se ne opredelita do ugovora glede napačne izpolnitve menice glede obresti, ki po pogodbi o faktoringu ne izhajajo.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka in M., d. o. o. sta sklenila pogodbo o faktoringu 7. 12. 2007 in toženec kot direktor M., d. o. o. je ob podpisu pogodbe izročil tožeči stranki 10 bianco menic na katere se je podpisal kot avalist ter istega dne podpisal menično izjavo s pooblastilom za izpolnitev in vnovčitev menice. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da pogodba predstavlja krovno pogodbo in da sta bili pogodbeni stranki dogovorjeni, da za vsak nov posel zadostuje, da se izpolni samo nova priloga A, na kar kaže tudi izročitev 10 bianco menic tudi za posel z dolžnikom B. B. Da bi obstajal še en posel in dogovor v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni dokazal niti, da jih je izročil le za zavarovanje posla z A. A. Ker dolžnik B. B. ni izpolnil svoje obveznosti se sporni znesek kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje šteje za prenositveno financiranje (člen 18 pogodbe o faktoringu) in toženec kot avalist odgovarja za celotno obveznost C. C. Ker toženec in C. C. nista dokazala, da sta poravnala svojo obveznost je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ravnanje toženca, ki je spreminjal ugovorne navedbe. Ker je toženec kot avalist tožeči stranki izročil 10 bianco menic so neutemeljene njegove trditve, da je bila izpolnjena napačna menica in v nasprotju s pooblastilom, glede na to, da je toženec pooblastil tožeči stranko, da izpolni bianco menico do višine vsakokratnih zapadlih, neporavnanih obveznosti iz pogodbe ter izpolni vse dele bianco menice, ki niso izpolnjeni. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih navedb toženca. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo lahko sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank (člen 257 ZPP). Sodišče ima pooblastilo, da stranko zasliši o vseh spornih okoliščinah kot je to storilo v konkretnem primeru tako tudi o pravnih podlagah in ni dolžno upoštevati zgolj navedb, ki jih je podala tožena stranka. Zatrjevana kršitev ni podana, ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo roka za vložitev na četrto pripravljalno vlogo. Stranki sta si izmenjali stališča v treh vlogah, tožena stranka je prejela četrto vlogo tri dni pred obravnavo in bi lahko odgovorila na to vlogo na naroku in za ta odgovor tudi po oceni pritožbenega sodišče ni potreben dodaten rok. Pravdni stranki sta sklenili pogodbo sporazumno in prostovoljno, pogodba ni napisana v vnaprej tiskanem obrazcu, njena določila niso nejasna in se toženec ne more sklicevati na določbo člena 83 OZ. Glede na navedeno je nepomembna okoliščina ali je imel toženec vpliv na sklenitev pogodbe. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da je napačno ugotovilo in neargumentirano sledilo navedbam tožeče stranke v zvezi s prilogami A oziroma A1 in da so bile menice in aval dane za vse posle in da je sodišče napačno razlagalo pogodbo o faktoringu na kar je bilo odgovorjeno na začetku obrazložitve in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlago in logične zaključke sodišča prve stopnje. Pravilno je bilo odločeno tudi o višini vtoževanega zneska glede na pavšalne ugovore toženca.

6. Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).