16. 10. 2015

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Uroša Špenka, Smlednik, ki ga zastopa Vera Kovačević, odvetnica v Ljubljani, na seji 16. oktobra 2015

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 7. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 1/05), kolikor kategorizira javno pot "Valburg 19–Valburg 48" v delu, ki poteka po zemljišču parc. št. 425/3, k. o. Smlednik, se zavrže.

2.Pobudnik sam nosi svoje stroške postopka s pobudo.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija 7. člen Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini Medvode (v nadaljevanju Odlok o kategorizaciji), kolikor kategorizira javno pot "Valburg 19–Valburg 48" v delu, ki naj bi potekala po njegovem zemljišču. Zatrjuje, da je Odlok o kategorizaciji v izpodbijanem delu v neskladju z 2., 33. in 69. členom Ustave ter z Zakonom o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12 in 46/15 – Zcest-1) in Stvarnopravnim zakonikom (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – SPZ). Občina Medvode (v nadaljevanju Občina) naj z njim ne bi sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišča, po katerem poteka sporna javna pot. Navaja, da izpodbija predpis lokalne skupnosti in ne podzakonskega akta oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Zato naj ne bi veljala omejitev iz tretjega odstavka 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Hkrati pa zatrjuje, da je za nastanek škodljivih posledic izvedel konec avgusta 2013, ko naj bi ga predstavnika Občine obvestila o kategorizaciji javne poti. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče naloži Občini povrnitev njegovih stroškov postopka s pobudo.

2.Pobudnik trdi, da za predpise lokalnih skupnosti ne velja omejitev iz tretjega odstavka 24. člena ZUstS. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-164/11 z dne 24. 4. 2013 pojasnilo, da so podzakonski predpisi tudi predpisi lokalnih skupnosti, zato za njih prav tako velja časovna omejitev za vložitev pobude.

3.Zakonodajalec je v tretjem odstavku 24. člena ZUstS rok za vložitev pobude zoper podzakonske predpise in akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, kadar ti neposredno posegajo v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, določil tako, da ga je vezal na čas enega leta po uveljavitvi predpisa (t. i. objektivni rok) oziroma na čas enega leta po tem, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivih posledic (t. i. subjektivni rok). Iz navedenega izhaja, da je za presojo pravočasnosti vložitve pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa prvenstveno upošteven zakonsko določen objektivni rok, kar je razumljivo, saj se predpisi objavljajo v uradnih glasilih, objava pa je namenjena prav temu, da se vsi, ki jih predpis zadeva, z njim lahko seznanijo pred njegovo uveljavitvijo. To, da zakonodajalec dopušča tudi subjektivni rok, glede na navedeno ne more pomeniti zanikanja objektivnega roka. Pomeni le to, da nekatere škodljive posledice lahko nastanejo že s samo uveljavitvijo predpisa, nekatere škodljive posledice pa so že po svoji naravi takšne, da lahko nastanejo šele z njegovim izvrševanjem. V slednjih primerih bi vezanost zgolj na objektivni rok pomenila prehudo omejitev in zato zakon dopušča tudi subjektivni rok, ki je vezan na to, kdaj je posameznik izvedel za nastanek škodljivih posledic. Ker je ta trenutek po naravi stvari odvisen od subjektivnih okoliščin na strani pobudnika, je pomembno, da ta izčrpno in prepričljivo utemelji trditev o tem, kdaj je izvedel za nastanek škodljivih posledic, ter pri tem navede tudi vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče njegovo trditev preveriti in oceniti. Dokazno breme o obstoju teh dejstev in okoliščin je torej v tem primeru v celoti na strani pobudnika, presoja Ustavnega sodišča pa je odvisna zlasti od prepričljivosti pobudnikove utemeljitve.[1]

4.Da bi se pobudnik lahko uspešno skliceval na subjektivni rok, bi torej moral dokazati, da je za nastanek škodljivih posledic lahko izvedel šele določen čas po uveljavitvi predpisa, in utemeljiti, zakaj ta čas ne more segati izven časovnega okvira enega leta pred vložitvijo pobude. Odlok o kategorizaciji je začel veljati 4. 1. 2005, pobudnik pa je pobudo vložil 15. 8. 2014, tj. več kot devet let po uveljavitvi predpisa. Po presoji Ustavnega sodišča pobudnik zgolj z zatrjevanjem, da je za kategorizirano javno pot izvedel šele konec avgusta 2013, ni zadostil zahtevam, ki izhajajo iz prejšnje točke obrazložitve. Ker pobuda glede na navedeno ni pravočasna, jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

5.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške postopka, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ker niso podani razlogi za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Glej 5. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-267/10 z dne 15. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 90/12).