Jedro

V konkretnem primeru gre za položaj iz prvega odstavka 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, ko sodišče v izreku sklepa ni odločilo o delu zahtevka tožeče stranke tj. stroškovnem zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izdajo sklepa o stroških z dne 15. 2. 2021. 2. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju uporabiti določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ne pa 325. člena ZPP in 332. člena ZPP, ki v konkretnem primeru nista uporabljiva. Nesporno je, da je tožeča stranka že v vlogi z dne 21. 9. 2020 predlagala, da sodišče ob umiku tožbe odloči tudi o povrnitvi pravdnih stroškov po prvem odstavku 156. člena ZPP. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 10. 2020, ki je postal pravnomočen dne 31. 10. 2021, o stroških postopka ni odločilo. Ker sodišče prve stopnje s sklepom o ustavitvi postopka na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP ni bilo dolžno odločati in tudi ni odločalo o že podanem predlogu za povrnitev stroškov, ga je k temu pisno pozvala tožeča stranka s predlogom z dne 15. 2. 2021. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnati po četrtem odstavku 163. člena ZPP in izdati sklep o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Smiselno predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka v konkretni pravdni zadevi z vlogo z dne 21. 9. 2020 podala umik tožbe in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 10. 2020 ustavilo postopek zaradi umika tožbe, vendar v izreku sklepa ni odločilo o predlogu tožeče stranke za povračilo nastalih pravdnih stroškov. Sklep z dne 12. 10. 2020 je postal pravnomočen 31. 10. 2020. Nobena od strank namreč ni vložila pritožbe. Tožeča stranka je nato z vlogo z dne 15. 2. 2021 podala predlog za izdajo sklepa o stroških postopka, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo.

6. Če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Prepozen ali neutemeljen predlog za dopolnitev sodbe sodišče zavrže oziroma zavrne brez naroka (325. člen ZPP). Skladno s 332. členom ZPP se določbe 325. člena ZPP smiselno uporabljajo tudi za sklepe.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. V konkretnem primeru gre za položaj iz prvega odstavka 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, ko sodišče v izreku sklepa ni odločilo o delu zahtevka tožeče stranke tj. stroškovnem zahtevku. Sodišče v takšnem primeru sklepa ne more samo dopolniti po uradni dolžnosti, ampak mora ena izmed strank postopka v 15 dneh od prejema sklepa sodišču podati predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. Z dopolnilnim sklepom nato sodišče odloči o delu zahtevka, o katerem ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno ugotovilo, da je bil sklep z dne 10. 12. 2020 vročen pooblaščencu tožeče stranke 15. 10. 2020 (vročilnica pripeta na list. št. spisa 107 zadaj). Rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa se je torej iztekel 2. 11. 2020, tožeča stranka pa je predlog vložila šele 15. 2. 2021. Ker je tožeča stranka predlog vložila po izteku 15 dnevnega roka, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom predlog utemeljeno zavrglo kot prepozen (drugi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP).

8. Napačno je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu ter se nato v tem primeru sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Slednja določba bi bila uporabljiva le v primeru, ko bi sodišče prve stopnje v izreku sklepa z dne 12. 10. 2020 že odločilo o stroških postopka po temelju. Sklep o sami višini stroškov pa bi nato izdalo naknadno po pravnomočnosti sklepa z dne 12. 10. 2020. Vendar v konkretnem primeru s sklepom z dne 12. 10. 2020 o stroških postopka sploh ni bilo odločeno, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb 163. člena ZPP.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni napak in kršitev, na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99 z dne 15. 4. 1999 s spremembami