Jedro

Samostojna pritožba zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spora ni dovoljena. Izpodbijati ga je mogoče skupaj z odločbo o glavni stvari. Odločitev o vrednosti spora bi pritožbeno sodišče v postopku za plačilo sodne takse kljub temu preizkusilo, če bi po sodišču določena vrednost spora vplivala na pravico tožnikov do sodnega varstva. Po sodišču prve stopnje določena vrednost spora ima namreč neposreden vpliv na višino taksne obveznosti, plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje pa je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odmerilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. Po tožeči stranki napovedano vrednost spora 42.000,00 EUR je preverilo in jo s sklepom z dne 7.2.1017 določilo na 670.400,00 EUR. Takso za postopek pred sodiščem prve stopnje (tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah – v nadaljevanju ZST-1) je odmerilo v višini 7.845,00 EUR in tožečo stranko s plačilnim nalogom z dne 10.2.2017 pozvalo, da doplača 6.906,00 EUR sodne takse, ker je takso v višini 939,00 EUR tožeča stranka že plačala.

2. Tožeča stranka je zoper plačilni nalog vložila ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

3. V pritožbi tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče takso pravilno odmeri. Opozarja, da je taksa v višini 939,00 EUR že plačana. Meni, da je sodišče napovedano vrednost spora neupravičeno spremenilo. Nasprotuje po sodišču določeni vrednosti spora 670.400,00 EUR. Trdi, da je vrednost spora manjša in temu primerno bi morala biti odmerjena taksna obveznost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Že plačani znesek sodne takse v višini 939,00 EUR je prvostopenjsko sodišče upoštevalo. Sodno takso je odmerilo od vrednosti, ki jo je na osnovi tretjega odstavka 44. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določilo na 670.400,00 EUR. Na osnovi tar. št. 1111 ZST-1 odmerjena taksna obveznost znaša 7.845,00 EUR. Upoštevajoč že plačan del v višini 939,00 EUR, znaša obveznost tožeče stranke še 6.906,00 EUR.

6. Vrednost spora 42.000,00 EUR, ki jo je napovedala tožeča stranka, je prvostopenjsko sodišče – upoštevajoč korekturno dolžnost iz tretjega dostavka 44. čl. ZPP – zvišalo na 670.400,0 EUR. V napovedano vrednost spora lahko prvostopenjsko sodišče poseže v primeru, ko zaradi strankine – očitno previsoke ali prenizke napovedi vrednosti spornega predmeta – nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V takem primeru sodišče o vrednosti spora določi s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe. To pomeni, da je sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta mogoče izpodbijati samó skupaj z odločbo o glavni stvari (pridružena pritožba). Ker samostojna pritožba ni dovoljena, odločba o glavni stvari pa še ni bila izdana, pritožbeno sodišče vrednosti spora v tem postopku ne preverja. Preverjena bo v postopku s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, če bosta stranki tedaj to zahtevali.

7. Odločitev o vrednosti spora bi pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku kljub temu preizkusilo, če bi po sodišču določena vrednost spora vplivala na pravico tožnikov do sodnega varstva(1). Po sodišču prve stopnje določena vrednost spora ima namreč neposreden vpliv na višino taksne obveznosti (7. in 19. čl. ZST-1), plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje pa je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe. Če taksna obveznost za postopek pred sodiščem prve stopnje ni plačana, se tožba šteje za umaknjeno (8. čl. ZST-1 in tretji odstavek 105.a. čl. ZPP).

8. Preveriti je torej treba, ali po sodišču določena vrednost spora ogroža ustavno pravico tožnikov do sodnega varstva. oz. nanjo vpliva. Pritožnika tega ne zatrjujeta. Upoštevajoč pritožbene razloge je zato mogoče šteti, da – v primeru, da pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ne bodo podani – tožnika za sodno varstvo ne bosta prikrajšana. To je mogoče razbrati tudi iz vsebine zahteve za sodno varstvo. Iz tožbe je razvidno, da tožnika poslujeta z zelo visokimi denarnimi zneski, saj sta v letih od 2013 do 2016 najela 454.000,00 EUR kredita. Tožnika, ki sta sposobna vračati tako visoke zneske posojila, sta očitno izposojena sredstva najela za potrebe, ki omogočajo visok kapitalski donos in taksna obveznost v višini 7.845,00 EUR ni nesorazmerna z njunimi prihodki oz. sredstvi, s katerimi rokujeta. Ker vrednost spora v tej fazi postopka ne vpliva na pravni položaj pritožnikov, pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku ni presojalo po sodišču prve stopnje določene vrednosti spora.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

Op. št. (1): Ustava RS vsakemu zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen).