Jedro

Konstitutivni element tako kaznivega dejanja po 8. kot 14. točki 3. člena ZKLD je bil cilj storilca, da s svojim dejanjem doseže prepovedano posledico iz 2. člena ZKLD.

Izrek

Zahtevi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojena J.U. in M.L. iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e ;

1. obtoženi J.U., da je meseca septembra 1948 v P., okraj P., naklepoma pomagal skupini sedmih ljudi in sicer bratu U.F., sestri U.F., S.L. in V.I. iz V.P., S.J. iz Š. na K., S.F. iz N.s. in K.L. iz N. pri pobegu iz FLRJ v STO, se z njimi družil na sestankih, ker so vsi govorili, da je sedanja oblast slabša, kot je bila fašistična, da tako ne more iti več dalje, da mora sedanja oblast v Jugoslaviji propasti in da je najbolje iti čez mejo v T.; neposredno pred pobegom prinesel U.F. od doma na v naprej dogovorjeno skrivno mesto v gmajni obleko, plašč in obutev.

Vse to je obt. U.J. storil vedoč, da se bo skupina pobeglih ljudi v inozemstvu pridružila fašistični združbi, ki ima za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, njena varnost na zunaj ter njene temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, ter da je s svojimi dejanji to združbo podprl. 2. Obsojena M.L., da je pod istimi časovnimi in krajevnimi prilikami nudila U.F. ter U.F. pred njunim pobegom preko meje na svojem domu na M.P. prenočišče in prinesla U.F. od njenega doma obleko, uro in torbico, s čemer je torej podprla osebe, ki so pobegnile pred oblastvom, dasi je vedela, da ju iščejo NM; s čimer naj bi obsojeni J.U. storil kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, obsojena M.L. pa kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD.

Stroški postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 19.11.1948 J.U. zaradi kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD obsodilo na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na eno leto izgube posameznih državljanskih pravic in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravice do državne ali druge javne službe, M.L. pa zaradi kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD na petnajst mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

Vrhovno sodišče LRS je sodbo z dne 19.11.1948 pritožbo J.U. zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno prvostopno sodbo glede tega obtoženca potrdilo, pritožbi M.L. pa ugodilo in prvostopno sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je tej obtoženki kazen odvzema prostosti pogojno odložilo za dobo treh let. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. in 14. točke 3. člena ZKLD na način iz 1. točke 372. člena ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni tako, da po 1. točki 358. člena ZKP oba obsojenca oprosti obtožbe.

Vložnik v obrazložitvi zahteve ugotavlja, da v izreku obsodilne sodbe glede kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, zaradi katerega je bil obsojen J.U., manjka predpisani objektivni znak tega kaznivega dejanja, to je opis, da so osebe, katerem je obdolženec pomagal, tvorile "društvo, ki mu je za cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona...". Nadalje vložnik ugotavlja, da sodbeni izrek glede obeh kaznivih dejanj ne vsebuje konkretiziranega opisa subjektivnega znaka, to je, da sta obdolženca pomagala osebam, ki so nameravale pobegniti čez mejo, ali so pobegnile pred oblastmi, z namenom, da bi ta način "z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječo družbeno ureditev ...", kot to določa 2. člen ZKLD. Vložnik še navaja, da je navedeni element kaznivega dejanja glede J.U. opisan le v abstraktni obliki brez vsake konkretizacije, glede M.L. pa opisa tega znaka sploh ni.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Državni tožilec v zahtevi utemeljeno ugotavlja, da dejanji, opisani v izreku obsodilne prvostopenjske sodbe, zaradi katerih sta bila obsojena J.U. (kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD) in M.L. (kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD), ne predstavljata konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 3. členu ZKLD.

Po določbi 2. člena ZKLD je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je bil cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temelji demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov ter ljudska oblast. Po določbah 3. člena navedenega zakona je za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena veljal, kdor je v državi ali zunaj nje organiziral društvo, ki mu je bilo cilj vršiti zločine iz 2. člena, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji ali kdor je postal član takega društva ali ga je na kakršenkoli način podpiral (8. točka 3. člena ZKLD) ali pa kdor je na kakršenkoli način podpiral osebe, ki so pobegnile pred oblastmi, oborožene tolpe ali podobne organizacije ali njihove aktivne člane in jim dajal zavetišče, jim pošiljal, skrival ali prenašal orožje, hrano, material, denar in drugo, jim služil za vzdrževanje zveze in delal druge usluge, ali oviral državne organe pri njihovem odkrivanju in ulovitvi (14. točka 3. člena ZKLD).

Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je bil konstitutivni element tako kaznivega dejanja po 8. kot 14. točki 3. člena ZKLD cilj storilca, da bi s svojim dejanjem dosegel prepovedano posledico iz 2. člena ZKLD. Konkretizacije tega elementa kaznivega dejanja opisa inkriminiranih ravnanj obsojenih J.U. in M.L. nimata. Nasprotno, iz opisanih ravnanj ne samo da ne izhaja, da bi obsojenca hotela napasti državno in družbeno ureditev, ampak da sta zgolj pomagala ožjim sorodnikom oziroma znancem, ki so emigrirali oziroma nameravali emigrirati iz FLRJ, ne da bi jih pri tem vodili kakršnikoli protidržavni cilji.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena. Zato je v skladu z določilom 1. odstavka 426. člena ZKP spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo in po določbi 1. odstavka 358. člena ZKP izreklo sodbo, s katero je obsojena J.U. in M.L. oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 2. odstavka 92. člena in 1. odstavka 96. ter 98.a člena ZKP.