Jedro

Tožnica je pred pravdo pridobila izvedensko mnenje glede škode, nastale z odstranitvijo robnika, ki ga toženca v postopku nista priznavala. V tistem delu, kjer izvedenec podaja navedbe o dolžini robnika, takšno mnenje predstavlja listinski dokaz, ki je predmet dokazne ocene sodišča tako kot vsi ostali dokazi. Izvedenskemu mnenju pa ni mogoče slediti v delu, kjer izvedenec ocenjuje škodo v skladu s pravili stroke, saj izvedensko mnenje lahko poda le v sodnem postopku postavljen izvedenec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v stroškovnem delu tako, da se znesek priznanih pravdnih stroškov zniža za 440,65 EUR, zakonske zamudne obresti pa tečejo od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca tožnici dolžna nerazdelno plačati 135,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20.9.2003 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 989,45 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh.

Pritožbo zoper takšno odločitev sta vložila toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve po 14. in 15. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007- UPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navajata, da sta toženca med postopkom opozorila, da je bila meja med nepremičninami tožnice (parc. št. AA in BB) ter javnim dobrim (parc. št. CC, vse k.o. M.) že določena, na podlagi česar je bilo ugotovljeno, da je tožnica postavila robnik na javnem dobru in ne na svojem zemljišču. Sodišče o tem ni zavzelo stališča in ni odgovorilo na vprašanje, ali tretji na javnem dobru lahko postavi robnik brez kakršnegakoli dovoljenja. Toženca sta v zvezi z vprašanjem, ali je bilo izdano gradbeno dovoljenje, predlagala poizvedbe pri Občini K. in KS S., ter zaslišanje predsednika KS R., glede trditve, da se robnik nahaja na javnem dobru, pa zaslišanje priče K. C., izvajalca geodetskih storitev Ž. G. in ogled na kraju samem. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, ne da bi to obrazložilo. Sodišče tudi ni razjasnilo, kakšna je bila dolžina robnika. Toženca sta s fotografijami dokazovala, da je bila dolžina največ 5 m in ne 12 m, kot izhaja iz mnenja izvedenca S., ki po zatrjevanju pritožbe sploh ni opravil izmere. Glede višine škode navajata, da mnenja cenilca S. nista priznala, zato bi morala tožnica to dokazati z neodvisnim cenilcem. Tožnica naj ne bi bila upravičena do zakonskih zamudnih obresti, temveč ji gre kvečjemu revalorizirana vrednost ugotovljene škode na dan izdaje sodbe. Sodišču nadalje očitata, da ni pojasnilo, zakaj ni verjelo priči B. Ž. in B. K. Grajata stališče sodišča, da je kot sin tožencev zainteresiran za izid pravde, saj je tudi I. K. brat tožnice. Pritožba zatrjuje še, da do odstranitve robnikov ni prišlo istega dne, kot je bil postavljen, poleg tega nimata nobenih tehničnih sredstev, s katerimi bi ga lahko odstranila. Sodišče v zvezi s tem naj ne bi zavzelo stališča. Sodišče je po njunih zatrjevanjih napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da gre za črno gradnjo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nobene škode, ter da je robnik postavila na javno dobro. Nazadnje napadata še odločitev o pravdnih stroških. Sodišče namreč ni navedlo, katere stroške je priznalo tožnici, so pa ti glede na vrednost spora gotovo previsoko odmerjeni. Tožnica naj ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov naroka, ki je bil zaradi odsotnosti priče S. preložen. Sodišče pa tudi ni pojasnilo, zakaj zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov tečejo že od izdaje sodbe dalje.

V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za njeno zavrnitev, ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena le glede odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca 25.4.2003 porušila tožničin betonski robnik. Do takšnih ugotovitev je prišlo na podlagi celovite dokazne ocene izpovedi strank ter prič, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov, ki jih je sodišče podalo na drugi strani sodbe, namreč jasno izhaja, zakaj ni verjelo pisni izjavi B. Ž. ter priči B. K. Pritožba v tem delu prihaja sama s seboj v nasprotje, ko najprej zatrjuje, da sodišče o tem ni navedlo razlogov, nato pa graja njegovo stališče, ki priči K. ni verjelo zato, ker je v sorodstvu s tožencema. Pritožba tako z navideznim sklicevanjem na procesne kršitve napada dokazno oceno glede ugotovitve, kdo je nasilno odstranil robnike. V sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, pa dejanskega stanja ni dopustno izpodbijati, saj je pritožbo mogoče vložiti le zaradi napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbenih navedb, s katerimi pritožnika skušata vzbuditi dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, zato ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje se je v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem opredelilo do ugovora tožencev, da je tožnica robnik postavila na parceli št. CC k.o. M., ki predstavlja javno dobro, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do povrnitve škode. V osmem, devetem in desetem odstavku na drugi strani sodbe je navedlo, da to za obravnavani spor ni bistveno, temveč je odločilno le, da je tožnica s svojimi sredstvi postavila robnik, z nedopustnim dejanjem tožencev pa ji je nastala škoda. S takšnim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša in pri tem dodaja, da je v pravno urejeni državi samovolja, kot oblika reševanja sporov, izključena. Dopustna bi bila le pod pogoji, ki jih v okviru samopomoči določa 139. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ), med katerimi je tudi nujnost ukrepa, česar pa toženca po ugotovitvah sodišča nista izkazala in tega tudi v pritožbi ne izpodbijata. Odstranitev robnika, za katerega zatrjujeta, da se nahaja na parc. CC k.o. M., bi zato lahko zahtevala kvečjemu preko pristojnega inšpekcijskega organa. Sodišče prve stopnje je samovoljno odstranitev in poškodovanje spornega robnika pravilno opredelilo kot protipravno ravnanje, ki vodi do njune odškodninske odgovornosti.

Potek meje med parcelama tožnice AA in BB, ter javno potjo CC, vse k.o. M., ni odločilnega pomena, enako kot tudi ne vprašanje, ali je imela tožnica za postavitev robnika ustrezno dovoljenje upravnega organa. Sodišču prve stopnje, ki se v zvezi s temi dejstvi ni opredelilo do nekaterih dokazov (odločba GURS S. z dne 2.7.2008 v prilogi C2), oziroma dokazov ni izvedlo (poizvedbe pri Občini K. in KS S., zaslišanje prič R., C., G. ter ogled na kraju samem), ni mogoče očitati procesne kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja tudi na določbo 286b čl. ZPP, v skladu s katero je treba kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Glede na to, da toženca šele v pritožbi prvič opozarjata, da sodišče teh dokazov ni izvedlo, pritožba že iz tega razloga ne more biti uspešna.

Pred pravdo pridobljeno cenitveno poročilo cenilca S. z dne 24.7.2003 (priloga A2), ki ga toženca sicer nista priznala, predstavlja listinski dokaz v tistem delu, kjer ugotavlja stanje in dolžino robnika. Iz poročila, ki ga je sodišče v celoti sprejelo (s tem pa tudi ugotovitev o dimenziji robnika, čeprav v sodbi tega izrecno ne navede), izhaja, da je bil robnik dolg 12 m. Pritožbene trditve, da robnik ni bil daljši od 5 m, predstavljajo nedopustno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zato ne morejo biti upoštevane (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožba sicer utemeljeno graja ravnanje sodišča, ki je poročilu cenilca sledilo tudi v delu, ko ta ocenjuje škodo v skladu s pravili stroke, saj izvedensko mnenje lahko poda le v sodnem postopku postavljen izvedenec (1. odst. 244. čl. ZPP). Glede na to, da toženca višine škode nista določno prerekala, saj sta (pavšalno) navedla le, da količine vgrajenega materiala cenilec ni ugotovil pravilno (glej vlogo z dne 15.1.2007 na list. št. 19), pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odškodnino v višini, kot jo uveljavlja tožnica.

V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, ki je posledica zakonskih sprememb na področju zamudnih obresti, oškodovancu pripadajo zamudne obresti od nereparirane premoženjske škode od dolžnikove zamude dalje (299. čl. OZ). Sodišče prve stopnje je od prisojene glavnice 135,70 EUR torej pravilno prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti. Pritožbeno stališče, da gre tožnici kvečjemu odškodnina, ki se odmeri po cenah na dan odločanja, ne pa tudi zamudne obresti, je pravno zmotno.

Pritožba utemeljeno graja odločitev o stroških postopka. Glede na veljavno Odvetniško tarifo ter Zakon o sodnih taksah je tožnica upravičena do povrnitve naslednjih stroškov: po 100 točk za sestavo opomina pred tožbo, tožbe in vloge z dne 31.3.2005, po 25 točk za zastopanje na naroku dne 16.1.2007 in 27.1.2009, 100 točk za narok dne 6.3.2007, po 50 točk za vse nadaljnje naroke (dne 22.5.2007, 11.3.2008, 6.5.2007, 1.7.2008, 13.1.2009, 24.2.2009), končno poročilo stranki 20 točk, takso za tožbo in sodbo 47,57 EUR in 49,26 EUR, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar skupaj znaša 548,79 EUR in ne 989,45 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Glede na uspeh tožnice je toženec dolžan povrniti njene stroške v celoti (1. odst. 154. čl. ZPP), vključno s stroški naroka, ki je bil zaradi neopravičenega izostanka priče N. S. preložen, saj ustreznega zahtevka, s katerim bi sodišče te stroške naložilo priči, toženec ni podal (4. odst. 241. čl. ZPP). V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, in ne že z izdajo sodbe (primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev v stroškovnem delu ustrezno spremenilo, tako da je odmerjene stroške znižalo za razliko 440,65 EUR, ter ustrezno spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. V preostalem delu, kjer je pritožba neutemeljena, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi na 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tožničinega odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ne ocenjuje za potreben stroške (155. člen ZPP in stroške tožnica ravno tako nosi sama (155. čl. ZPP).