Jedro

Določeno zdravljenje (pregled, zdravilišče) bi moralo biti medicinsko indicirano in za tožnika potrebno, ne zgolj koristno, da bi opravičevalo povrnitev stroškov zdravljenja in drugih potrebnih stroškov na podlagi 174. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ustavilo pravdni postopek v delu, v katerem je prišlo do umika tožbenega zahtevka za plačilo 9.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2011 dalje (I. točka izreka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 91,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2011 dalje do plačila in za premoženjsko škodo v višini 2.387,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka), zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (III. točka izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo 711,35 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem je sodišče po večini sledilo izpovedi tožnika in izvedenskemu mnenju, pri čemer pa je relevantnim okoliščinam glede na višino prisojene odškodnine očitno prisodilo premajhno težo in je premalo upoštevalo tožnikovo subjektivno doživljanje zdravljenja, bolečin in težav. Tožnik je bil v bolnišnico pripeljan z rešilnim vozilom, tam so mu v lokalni anesteziji zašili in kirurško oskrbeli rano v predelu pod levim kolenom. Sama rana je bila drenirana in koleno ter zapestje umirjena z mavčnim koritom. Zaradi ponavljajočega vnetja intenzivnejše vrste je bil tožniku predpisan antibiotik; na preveze je hodil do 28. 7. 2009. Fizikalno terapijo je začel opravljati 26. 8. 2009, trajala je do 29. 9. 2009. Zaradi nadaljnjih težav s kolenom je fizikalno terapijo izvajal še od 12. 12. 2009 do 16. 12. 2009. Ortoped je zaradi težjega počepanja in opravljanja dela v klečečem položaju postavil diagnozo: prizadetost hrustanca na levi pogačici in stanje po udarnini in raztrganinski rani levega kolena. Tako je tožnik ponovno izvajal terapijo med 21. 4. 2011 in 5. 5. 2011. Zaradi navedenega je tožnik upravičen do odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.000 EUR. Pri presoji odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče premalo upoštevalo resnost posledic, ki jih je primoran trpeti tožnik. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je zaradi funkcionalne omejitve in še vedno ponavljajočih se bolečin prizadet v športnih aktivnostih ter pri delu v gozdu in doma. Tožnik je sicer navedel, da lahko krajši čas igra košarko, vendar bi lahko to njegovo opredelitev gledali s stališča, da je njegova zmožnost ukvarjanja s športnimi aktivnostmi v veliki meri zmanjšana. Počepi in pokleki so sestavni del vsake športne aktivnosti. Tožnikove življenjske aktivnosti bodo zaradi degenerativnih sprememb ter zavrtosti gibanja zapestja gotovo močno prizadete, kar utemeljuje določitev odškodnine v višini 10.000 EUR. Sodišče tožniku ni odmerilo odškodnine zaradi skaženosti, čeprav je tožnik izpovedal, da ga brazgotina moti in da mora zato nositi hlače čez koleno. Prav tako ga motijo vprašanja ljudi, ko brazgotino vidijo. Tudi sam pojav šepanja zaradi brazgotine poglablja tožnikove duševne bolečine, ki so posledica skaženosti. Vse to daje podlago za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti v višini 1.000 EUR. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov bivanja v toplicah M. in dvakrat v Č., ter za pregled v T., d.d., saj je za navedeno zdravljenje obstajala dejanska podlaga. Splošno znano dejstvo je, da kopanje v termalni vodi ugodno vpliva na izboljšanje zdravstvenega stanja. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot posledico prometne nesreče. Sam temelj odškodninske odgovornosti toženke ni sporen, pritožba pa izpodbija dosojeno višino odškodnine.

6. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 6.000 EUR odškodnine. Pritožnik vztraja, da mu iz tega naslova pripada pravična odškodnina v višini 8.000 EUR. Pri tem ne izpodbija ocene izpovedi tožnika in izvedenskega mnenja, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ampak navaja, da je sodišče relevantnim okoliščinam prisodilo premajhno težo. Pritožbeno sodišče takšni argumentaciji ne sledi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba (obseg poškodbe, lokalna anestezija, kirurška oskrba in drenaža rane, nošenje mavčnega korita, preveze, fizikalna terapija, trajanje in intenziteta telesnih bolečin), je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in na njihovi podlagi tožniku tudi prisodilo pravično odškodnino, ki jo je moč umestiti med podobne primere v sodni praksi (1). Glede na vse relevantne okoliščine bi višja odškodnina nasprotovala namenu pravične odškodnine po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je od zahtevanih 10.000 EUR sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine. Pri tem je upoštevalo izvedensko mnenje in izpoved samega tožnika ter ugotovilo, da ga posledice prometne nesreče pri aktivnostih, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo, ne omejujejo popolnoma, temveč zgolj delno; upoštevalo pa je tudi tožnikovo mladost ter prisotno posledico degenerativne spremembe topljenja hrustanca na poškodovani pogačici. Pritožba zatrjuje, da so posledice za tožnika hujše, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Ne držijo pritožbene navedbe, da bodo posledice nesreče tožniku onemogočale izvajanje katerekoli fizične aktivnosti, za katere je potrebna uporaba spodnjih okončin ali zapestja. Za takšno ugotovitev ni nikakršne podlage v izvedenskem mnenju, pa tudi sam tožnik je izpovedal, da se lahko še vedno udejstvuje tudi v športu (igranje košarke), čeprav v manjšem obsegu. Nedvomno bodo posledice prometne nesreče tožnika v prihodnosti ovirale tako pri vsakodnevnih opravilih kot pri športu, vendar pa (kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba) bo ta oviranost zgolj delna. Glede na obseg posledic je prisojena odškodnina v višini 3.000 EUR tudi primerljiva s podobnim primerom iz sodne prakse (2).

8. Pritožba nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku iz naslova skaženosti ni prisodilo odškodnine. Čeprav držijo pritožbene navedbe, da je izvedenec brazgotino nad levim kolenom opredelil kot lažjo skaženost, in je tožnik izpovedal, da ga brazgotina moti, je potrebno ugotoviti, da se je do teh okoliščin opredelila že izpodbijana sodba. Odškodnina iz naslova skaženosti oškodovancu pripada, kadar stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da duševne bolečine tožnika zaradi brazgotine nad kolenom in šepanja (ki se pojavi zgolj, kadar je rana odkrita) niso takšne intenzivnosti, da bi opravičevale odmero odškodnine. Po določbi 179. člena OZ morajo namreč okoliščine primera (zlasti stopnja bolečin ter njihovo trajanje) opravičevati dosojo odškodnine, njena višina pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo ali namenom.

9. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve premoženjske škode – stroškov nastanitve v toplicah in specialističnega pregleda. Tudi v tem delu je pritožba neutemeljena. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se je tožnik za zdravljenje odločil sam in ni bil napoten s strani svojega zdravnika. Pritožbene navedbe o koristnosti termalnega zdravljenja in dodatnega pregleda ne utemeljujejo drugačne odločitve. Določeno zdravljenje (pregled, zdravilišče) bi moralo biti medicinsko indicirano in za tožnika potrebno, ne zgolj koristno (3). Člen 174 OZ namreč govori o povrnitvi "stroškov zdravljenja in drugih potrebnih stroškov". Ugotovitve izpodbijane sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da je bilo zdravljenje potrebno, morebitnih procesnih ali dejanskih pomanjkljivosti sodbe v zvezi s tem pa pritožnik ne uveljavlja.

10. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Prim. odločbi VS RS VIII Ips 338/2008 z dne 2. 11. 2010 in II Ips 77/2009 z dne 20. 7. 2012. (2) Sodba VS RS VIII Ips 338/2008 z dne 2. 11. 2010. (3) Prim. sklep VSL II Cp 540/2005 z dne 23. 11. 2005 in sodbo VSRS II Ips 562/1994 z dne 31. 8. 1994.