Jedro

V urbanem okolju, celo ožjem mestnem jedru, vsak vpliv, ki izhaja iz sosednje nepremičnine in omejuje uporabo druge sosednje nepremičnine, še ni nedopusten, nedopusten pa je lahko, če glede na naravo in namen nepremičnine presega krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka vsake od tožnic proti toženim strankam ter tožnicama naložilo tožencem povrniti tudi nastale jim potrebne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom le-teh.

Proti sodbi se tožnici v sicer skupni pritožbi po skupnem pooblaščencu pravočasno pritožujeta. Uvodoma uveljavljata vse tri pritožbene razloge po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očitata preuranjen zaključek, da ravnanje tožencev ne presega krajevno običajne meje. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z zaslišanjem strank, neutemeljeno pa je zavrnilo ostale predlagane dokaze, pri čemer izpostavljata predlagani dokaz z opravo ogleda in določitve izvedenca, čeprav bi na podlagi teh dokazov, če bi bili izvedeni, sodišče, potrditvah pritožnic, lahko prišlo do drugačnega stališča. Opustitev obojestransko predlaganih dokazov pa ne predstavlja le zmotne ugotovitve dejanskega stanja temveč tudi bistveno kršitev postopka. Oglede na to, da je objekt le 300 metrov oddaljen od sodišča, ne bi povzročal stroškov. Če bi sodišče opravilo ogled, bi namreč lahko ugotovilo, da stanovanji ne služita svoji funkciji. Z ravnanjem toženih strank je nastala situacija, ki omogoča popoln vpogled v spalnične, kopalnične in dnevne prostore tožečih strank. Prva tožnica je dala vgraditi nova okna z roletami in motnim steklom v kopalnični prostor, kar jo je stalo takratnih 470.000,00 SIT, sedaj pa sodišče zatrjuje, da motnja ni nastala, zgrešena pa je navedba, da ima tako tožeča kot tožena stranka rolete in zavese, ima jih le prva tožnica, druga tožnica pa ima roleto pokvarjeno, tožena stranka pa nima ne enega ne drugega, ampak ima žaluzije, ki ji ne preprečujejo vpogleda v nasprotni objekt. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila gradnja izvršena na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja drži, vendar je tožeča stranka prepričana, da postopek pri izdaji gradbenega dovoljenja ni bil pravilen, saj ni bil izveden predpisani lokacijski postopek, pridobljeno bi moralo biti tudi soglasje sosedov, kar pa ni bilo storjeno, ves postopek je tekel v škodo sosedov. Tožeči stranki sta v tožbi opisali motnje, zaradi katerih je stanovanje prve tožnice izgubilo značaj, stanovanje druge tožnice pa je degradirano, kar bo potrdil izvedenec. Tožeči stranki še uporabljata stanovanje, vendar z bistvenimi omejitvami. Zapirati morata rolete ali vsaj zavese, če opravljata opravilo, ki niso za javnost, enostavno rečeno, stanovanje ne izpolnjuje svoje funkcije, tožena stranka pa je tista, ki je situacijo ustvarila. Tožnici tudi sumita, da je bila negativna sodba po tako pomanjkljivem postopku izdana zaradi zunanjih vplivov na sodišče, na pravdnem oddelku je namreč kot sodnica zaposlena bivša odvetnica tretje in četrte tožene stranke in vprašljivo je, če v tej zadevi sploh lahko odloča Okrožno sodišče v Celju, o čemer bo presodilo pritožbeno sodišče. Tožnici še navajata, da ker je bilo v postopku s strani tožene stranke omenjeno, da je frčadi na severni strani zgradila na zahtevo upravnega organa, ki jih na južni strani ni dovolil, zato jih je tožeča stranka na S. nabrežju preštela. Če bi tožena stranka frčade postavila na južno stran, bi tožeča stranka ne imela nobenih zahtevkov, kljub temu, da je stavba povišana.

Tožnici izpodbijata tudi stroškovno odločitev, ker je sodišče tudi od stroška sodne takse nepravilno priznalo 20 % DDV in povišanje za 30 % zaradi zastopanja več strank. Nujno je, da se izvede dokaz z ogledom in izvedencem. Tožnici predlagata razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz tožbenih trditev tožnic je razbrati in povzeti, da tožnici zatrjujeta, da so jima toženci z adaptacijo stanovanjske hiše, natančneje z višanjem slemena strehe ter vgradnjo mansardnih oken povzročili škodo, ker ni več razgleda na vrh M. h., zmanjšan je dostop sonca, v zimskih mesecih pa popolnoma preprečen, iz mansardnih oken je podan popoln pogled v celo stanovanje prve tožnice ter spalnico v stanovanju druge tožnice, stanovanji sta razvrednoteni in sta zato tožnici upravičeni do odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti njunih stanovanj, zato prva in druga tožnica od vseh štirih toženih strank, pri čemer sta prvi dve kot lastnika stavbe začeli z adaptacijo, drugi dve pa sta jo kot nova in sedanja lastnika dokončali, terjata odškodnino, prva v višini 12.518,78 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, druga pa polovico manj, prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožene stranke se zahtevkoma tožečih strank obrazloženo upirajo in ugovarjajo tudi pasivno legitimacijo.

Zahtevka obeh tožnic sta torej odškodninska, kar navajata pritožnici tudi v pritožbi, ko uvodoma opredeljujeta svoja zahtevka proti tožencem. Čeprav tožnici ne uveljavljata stvarnopravnega varstva pred imisijami, ki se uveljavlja z negatorno tožbo, je glede na trditveno podlago, ko torej tožnici zatrjujeta negativne vplive na njuno nepremičnino, za katere trdita, da so posledica adaptacije nepremičnine na naslovu O. …. C., za utemeljenost njunih odškodninskih zahtevkov pri ugotavljanju, ali je do nedopustne škode, ki jo zatrjujeta, prišlo, upoštevati tudi določbi stvarnega prava in sicer poleg določbe čl. 73 Stvarnopravnega zakonika (SPZ) tudi določilo čl. 75 SPZ, ki opredeljuje prepovedane imisije, in ki ju je citiralo tudi sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnic, ker je že na podlagi izpovedb zaslišanih strank ter v spis predloženih listinskih dokazov ocenilo in zaključilo, da toženci niso ravnali v nasprotju z določbami čl. 73 in 75 SPZ, da ne gre za krajevno neobičajne imisije in zato dokaznim predlogom po določitvi izvedencev ni ugodilo.

Ob tem, da tožnici torej uveljavljata odškodnino zaradi manjvrednosti njunih stanovanj, kar pomeni premoženjsko škodo, pri čemer ob tem tudi ni odločilno, ali tožnici nameravata stanovanji prodati ali ne, pa je treba pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje zaključek o neutemeljenosti zahtevkov tožnic preuranjeno sprejelo.

Pritrditi je sicer stališču sodišča prve stopnje, da v urbanem okolju, celo ožjem mestnem jedru, glede na bližino drugih objektov, določene omejitve in vplive, tudi glede razgleda, svetlobe in načina uporabe nepremičnine, gotovo obstajajo in jih morajo lastniki nepremičnin, ki v teh nepremičninah bivajo, tudi sprejeti in jih trpeti. Vsak vpliv, ki izhaja iz druge, sosednje nepremičnine in omejuje uporabo druge, sosednje nepremičnine, namreč še ni nedopusten, nedopusten pa je lahko, če glede na naravo in namen nepremičnine presega krajevno običajno mero ali povzroča znatnejšo škodo.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju teh okoliščin oprlo predvsem na izpovedbe zaslišanih strank ter dejstvo, da so tožene stranke za adaptacijo imele pravnomočno gradbeno dovoljenje. Dejanska vprašanja, ali sta stanovanji tožnic zaradi zatrjevanih vplivov, v kolikor so ti prisotni in v kolikor so posledica zatrjevane adaptacije nepremičnine na naslovu Na O. ... v C., manjvredni in če, koliko, pa so gotovo vprašanja, na katera bi lahko strokovno podprto odgovoril šele izvedenec ustrezne stroke, sodišče pa bi se o dejanskem stanju na kraju samem tudi lahko prepričalo tudi z neposrednim ogledom. Zato je pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo po obeh pravdnih strankah predlagani dokaz z določitvijo izvedenca kot tudi z opravo ogleda na kraju samem. Ker gre za primerna dokazna predloga, z izvedbo predlaganih dokazov pa bi lahko sodišče zanesljivo ugotovilo pravno odločilna dejstva, ki so lahko pomembna za odločitev o tožbenih zahtevkih tožnic, je bilo zato potrebno pritožbama tožnic ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (čl. 355 ZPP), saj gre za sklop dejanskih vprašanj, ki jih bo potrebno še ugotavljati za odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnic. Pri tem pa je treba navesti, da bo moralo sodišče najprej razrešiti vprašanje po toženi stranki ugovarjane pasivne legitimacije, o čemer sodišče ni navedlo nobenega razloga, saj to vprašanje nedvomno sodi v sklop materialnopravne utemeljenosti tožbenih zahtevkov. Pomanjkanje pasivne legitimacije katere od toženih strank lahko vodi do zavrnitve tožbenega zahtevka zoper njo že iz tega razloga; v kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta za tožene stranke podana, pa bo, upoštevaje zgoraj navedeno, po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka, moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov tožnic.

Pritožbeno sodišče pa ob razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje ni sledilo predlogu pritožnic po čl. 356 ZPP, naj zadevo dodeli drugemu sodniku. Utemeljenih razlogov za ugoditev takšnemu predlogu v spisovnem gradivu ni zasledilo. Sodeča sodnica namreč ni sodnica, ki se pritožbeno navaja kot bivšo pooblaščenko tretje in četrte tožene stranke, v kolikor pa se je tožnicam porajal dvom o nepristranskosti sodeče sodnice, pa bi lahko predlagale njeno izločitev na podlagi čl. 70 in 72 ZPP, česar pa niti v pritožbenih navedbah niti v spisu ni zaslediti. Za pritožbeno smiselno predlagano delegacijo pristojnosti na drugo stvarno pristojno okrožno sodišče pa pritožbeno sodišče ni pristojno (čl. 67 ZPP).

Razveljavitev odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi razveljavitev stroškovne odločitve, saj je ta odvisna od uspeha strank z zahtevki v pravdi. Tako bo tudi o pravdnih stroških moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti.