Jedro

Sodnik se lahko prepriča o opravičljivosti izostanka stranke (priče) z naroka, če gre za zdravstvene razloge, na podlagi relevantnih okoliščin in zdravniškega potrdila, iz katerega mora biti razvidno, kdaj je bil pacient pregledan, diagnoza in njegovo zdravstveno stanje.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevkih iz nasprotne tožbe, da posojilna pogodba ni nastala oziroma, da se razveljavi, in zoper sklepe se zavrže. V ostalem se neutemeljena revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo (pod 1.), da mora toženec plačati tožniku 7,272.642,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.1995 dalje do plačila, medtem ko je v presežku (pod 2.) tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je (pod 3.) nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da posojilna pogodba z dne 25.4.1994 z aneksom z dne 31.10.1994 ni nastala in da mora tožnik plačati tožencu 10,000.000,00 SIT, kakor tudi (pod 4.) subsidiarni nasprotni zahtevek, naj se omenjena posojilna pogodba razveljavi. Sklenilo je (pod 1.), da se stanovanjski zadrugi prepove izročiti tožencu v zemljiškoknjižno last nepremičnino parc. št...k.o..., da se (pod 2.) ugovor zoper začasno odredbo z dne 17.6.1997 (o prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnine vl. št... k.o...) zavrne in (pod 3.), da mora toženec povrniti tožniku pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je (pod I.) toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno v izpodbijanem delu 1., 3. in 4. točke sodbe ter 2. in 3. točke sklepa in v tem obsegu potrdilo sodbo in sklep.

Toženec je zaradi kršitve postopka in materialnega prava vložil revizijo zoper pravkar navedeno odločbo in predlagal, naj se v tem obsegu razveljavita odločbi prve in druge stopnje. Kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) vidi v povezavi z drugim odstavkom 265. člena tega zakona in v tem, ker je sodišče končalo zadevo kljub predlogu za preložitev obravnave in predloženim zdravniškim spričevalom, da tožnik ni sposoben za pričanje. Na podlagi 387. člena ZPP/77 predlaga dokaz z izvedencem psihiatrom. Čeprav je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker toženec ni bil zaslišan, pa vendarle tudi tako ugotovljeno pritrjuje temu, da so obstajali razlogi po 61. in 65. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Nujno bi bilo zaslišati toženca, da bi bilo mogoče presoditi, ali sta stranki ravnali kot dobra gospodarja in ali je tožnik delal kot fizična oseba na črno ali kdaj je nastopal kot direktor svoje družbe. Sodišče je napačno interpretiralo vsebino aneksa k posojilni pogodbi in tako zmotno uporabilo 153. člen ZOR. Pogodba ni nastala oziroma podani so pogoji za njeno razveljavitev. Nepravilna je potrditev sklepa pod 2. točko o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo in sklepa o pravdnih stroških.

Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da tožencu ob njegovi iznajdljivosti in dejstvu, da je njegov oče zdravnik ni težko dobiti zdravniških opravičil; da je toženec med pravdo odtujil nepremičnino; da je aneks predstavljal le dodatno garancijo; da je toženec sam sestavil pogodbo. Prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Zakon določa, da revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega določene denarne vsote (drugi odstavek 382. člena ZPP/77). Če si naj torej tožnik pri takšnih zahtevkih zagotovi pravico do revizije, mora navesti v tožbi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP/77). Toženec ni ob vložitvi nasprotne tožbe niti pozneje navedel vrednosti spornega predmeta za svoj glavni ugotovitveni zahtevek, da posojilna pogodba z aneksom ni nastala, niti za subsidiarni zahtevek, da se ta pogodba z aneksom razveljavi. Zaradi povedanega si ni zagotovil pravice do revizije. Res je hkrati z opisanima zahtevkoma postavil še zahtevek za plačilo 10,000.000,00 SIT odškodnine. Toda tu je šlo za navadno objektivno kumulacijo zahtevkov, ker imajo različno podlago - izpodbojnost pogodbe ter duševne bolečine zaradi vložene tožbe. V takšnih primerih se vrednost denarnega zahtevka ne razteza na nedenarni zahtevek, tako da bi pomenilo to navedbo vrednosti spornega predmeta zanj (arg. iz drugega odstavka 37. člena ZPP/77). V tem obsegu torej revizija zoper sodbo ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP/77).

Revizije tudi ni zoper sklep o zavrnitvi toženčeve pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora v zvezi z izdano začasno odredbo in zoper sklep o pravdnih stroških. Zakon sicer dovoljuje revizijo zoper sklepe sodišča druge stopnje, vendar samo takšne, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). S sklepom o začasni odredbi ali o pravdnih stroških pa se pravdni postopek ne konča. Revizija zoper sodbo o nedenarnem delu zahtevka iz nasprotne tožbe (del izreka drugostopne sodbe pod I. v zvezi z izrekom prvostopne sodbe v prvem odstavku pod 3. in 4.) in zoper sklepa o ugovoru in pravdnih stroških (sklep pod I. drugostopne odločbe v zvezi s prvostopnima sklepoma pod 2. in 3.) je nedovoljena in zato jo je bilo treba zavreči (392. člen ZPP/77).

Ne gre za očitane procesne kršitve po prvem in drugem odstavku 354. člena ZPP/77, kar zadeva odločitev o tožnikovem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je odločilo, da opravi glavno obravnavo in je ne preloži navzlic toženčevi nenavzočnosti, sodišče druge stopnje pa, ko je toženčevo pritožbo v zvezi s tem zavrnilo. Zakon določa, da se mora sodnik ob začetku glavne obravnave prepričati, ali so tisti, ki so izostali, opravičili svoj izostanek. Opravičiti izostanek, oziraje se na obravnavani položaj, ne pomeni le predložiti zdravniško potrdilo. Sodnik se mora namreč prepričati na podlagi predloženega potrdila in upoštevaje druge pomembne okoliščine, ali je izostanek dejansko opravičljiv. Zdravniško potrdilo, kakršno je predložil toženčev pooblaščenec za zadnji narok glavne obravnave, takšni pa sta bili tudi potrdili z dne 26.2. in 6.5.1997, ni takšno, da bi lahko sodnica sklepala, da gre za opravičljiv razlog izostanka. Potrditev oziroma ugotovitev zdravnika splošne ambulante, da pacient - toženec "iz zdravstvenih razlogov" oziroma "zdravstvenega stanja" ni sposoben udeležiti se obravnave na sodišču, je slejkoprej premalo, da bi se bilo mogoče prepričati o opravičljivosti izostanka. Pravilnik o izdajanju zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (Ur. list SRS, št. 28/71 - pravilnik) določa, da se lahko zdravniško potrdilo izda samo na podlagi strokovnega zdravniškega pregleda v okviru zdravstvenega varstva, ki ga izvaja zdravstvena organizacija, in mora ustrezati ugotovitvam tega pregleda (prvi odstavek 4. člena pravilnika). Pri pregledu je treba zanesljivo ugotoviti diagnozo oziroma zdravstveno stanje. Iz omenjenih potrdil se tako ni mogoče prepričati o tem, ali je potrdilo izdala zdravstvena organizacija v okviru zdravstvenega varstva, ki ga izvaja, ker nista navedena diagnoza in ne opisano zdravstveno stanje. Ni nadalje navedeno, ali je bil sploh opravljen zdravniški pregled oziroma kdaj. Končno tudi ni v njem diagnoze oziroma opisa zdravstvenega stanja, da bi se sploh vedelo, ali stranka fizično ni sposobna priti na sodišče ali pa bi navzočnost na glavni obravnavi škodila njenemu zdravju, ali bi jo bilo potrebno zaslišati na domu (drugi odstavek 115. člena, drugi odstavek 242. člena in 271. člen ZPP/77) ipd. Kakor, denimo pri izvedenskem mnenju, je tudi v takšnih primerih sodišče tisto, ki presodi, seveda ob pomoči zdravniškega potrdila, ali gre za opravičljiv razlog izostanka ali ne. Ob tako neobrazloženem zdravniškem potrdilu in ob dejstvu, da se toženec iz "zdravstvenih razlogov" ni udeležil nobenega izmed petih razpisanih narokov, je bila presoja sodnice o neupravičenem izostanku in o tem, da naroka ni potrebno preložiti, utemeljena. Povedano velja tudi za prejšnja naroka. Tako je sodišče utemeljeno sklepalo, da se toženec neupravičeno ne odziva sodnim vabilom, in odločilo, da se zasliši kot stranka samo tožnik. Ne gre torej za očitane kršitve po prvem odstavku 354. člena (drugi odstavek 265. člena) in ne po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ni niti kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje. Le-to se je upravičeno oprlo na navedbe toženčeve pritožbe, v katerih nikakor ni zanikal tožnikove izpovedi o tem, kar mu je povedala toženčeva žena - da je bil med naroki za glavno obravnavo na lovu. Še več, lov je omenjal kot način terapije. Ne ta ne nobena druga listina v spisu ne nasprotuje sklepanju pritožbenega sodišča. Toženčevega predloga, naj se zasliši izvedenec psihiater, podanega v reviziji, ko razkrije, češ naj bi šlo za toženčeve psihične težave, ni mogoče upoštevati, ker revizije zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Ta predlog tudi ne sodi med dovoljene procesne novote iz 387. člena ZPP/77. Dokazni predlog se namreč nanaša na zatrjevano kršitev v postopku na prvi stopnji.

Razsoja o stvari sami - tožnikovem zahtevku je materialnopravno pravilna. Sklepanje nižjih sodišč na podlagi dokazov, ki so bili na voljo, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo kot fizični osebi in ne da je šlo za sklenitev pogodbe med podjetjema, ki jo vodita, je pravilno. Predlog za toženčevo zaslišanje kot stranke ni dovoljen zaradi že prej opisane prepovedi revizijskega izpodbijanja zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklicevanje na to, da tožnik ni vedel, kdaj nastopa kot direktor pravne osebe in kdaj kot fizična oseba, je neutemeljeno ob dejstvu, da je toženec sam napisal obravnavano pogodbo. Sicer pa sta že pravnomočno zavrnjena toženčev zahtevek za ugotovitev, da posojilna pogodba ni nastala, in zahtevek, da se ta pogodba razveljavi, pri čemer sta oba zahtevka temeljila prav na trditvah, ki so ponovljene v reviziji. Revizijsko sodišče se tudi povsem strinja z analizo in tehtanjem pomena aneksa k obravnavani posojilni pogodbi, kakršni sta opravili nižji sodišči. Če je toženec v tej listini, ki je aneks samo po naslovu, ne pa vsebini (napačna naslovitev ne škodi), izjavil kot zakoniti zastopnik pravne osebe - svoje družbe, da bo pri kupcu svojega podjetja posredoval, da bo ta poravnal obveznosti in med temi tudi v tej pravdi vtoževano, v ničemer ne spreminja njegovega pravnega položaja glede presoje in izpolnitve obravnavane posojilne pogodbe. Skratka, odločitev o tem, da mora toženec, ki se je s pogodbo osebno zavezal vrniti dolg, to tudi storiti (prvi odstavek 562. člena ZOR), je pravilna.

Revizija je v pravkar opisanem delu neutemeljenena in zato jo je sodišče zavrnilo (393. člen ZPP/77).

O predlogih obeh strank v reviziji oziroma odgovoru nanjo za oprostitev plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z izrekom te sodbe o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77). Tožnik stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo ni priglasil.