Jedro

Ker sta bila že uvodoma s tožbo postavljena dva tožbena predloga – izpodbojni, podrejeno pa dajatveni (t. i. eventualna kumulacija) – za katera je tožeča stranka ponudila tudi ustrezno trditveno in dokazno podlago, o spremembi istovetnosti ne moremo govoriti.

Ali je tožena stranka (družbenik) dala tožnici posojila v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lasten kapital, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo s pomočjo meril, ki kažejo na gospodarsko krizo podjetja – to so merila, ki jih v svojem 14. členu določa ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi za 163.000,00 EUR, v IV. točki izreka pa v celoti in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se zavrže predlog za spremembo tožbe glede uveljavljanja tožbenega zahtevka, ki se glasi: „V razmerju med tožečo in toženo stranko se razveljavijo učinki naslednjih posojilnih pogodb: - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 001/010 z dne 18. 2. 2010 v višini 90.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 004/010 z dne 29. 3. 2010 v višini 15.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 005/010 z dne 23. 4. 2010 v višini 58.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 006/010 z dne 4. 6. 2010 v višini 13.500,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 007/010 z dne 14. 6. 2010 v višini 29.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 008/010 z dne 29. 6. 2010 v višini 17.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 010/010 z dne 22. 7. 2010 v višini 25.500,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 011/010 z dne 27. 7. 2010 v višini 160.000,000 EUR; - Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 013/010 z dne 10. 11. 2010 v višini 1.520,50 EUR; - Posojilna pogodba št. 04/2010 z dne 14. 10. 2010 v višini 12.000,00 EUR; - Posojilna pogodba št. 08/2010 z dne 27. 8. 2010 v višini 200.000,00 EUR“ (I. točka izreka – sklep).

Toženi stranki je naložilo plačilo zneska v višini 457.703,15 EUR (II. točka izreka), kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, pa zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 10.479,00 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. in IV. točko izreka sodbe vložila pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in citirano sodbo spremeni oziroma jo (podredno) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je s tožbo v predmetnem gospodarskem sporu postavila dva tožbena predloga – enega v smislu izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, drugega (podrednega) pa za vračilo posojila, ki ga je tožeča stranka toženki vrnila v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Pritožbene navedbe, da bi tožeča stranka glede na razpoložljive podatke že v času vložitve tožbe morala pravilno oblikovati tožbeni zahtevek zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, so neupoštevne. Prvostopenjsko sodišče je kot materialno podlago tožbenega zahtevka pravilno uporabilo 498. in 499. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 do 44/2013, v nadaljevanju ZGD-1) in delno ugodilo dajatvenemu tožbenemu zahtevku po nadomestilu vrnjenega zneska posojila, pri čemer je ustrezno pojasnilo, da so se z ozirom na navedeni pravni temelj tožničine navedbe o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti izkazale za nerelevantne. V delu, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače (torej tudi zahtevek zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj), pa je tožbeni zahtevek v izreku izpodbijanega sodbe zavrnilo, v delu zaradi izpodbijanja pravnih učinkov sklenjenih posojilnih oz. kreditnih pogodb pa je s sklepom tožbeni zahtevek zavrglo.

4. Vsled navedenemu je zmotno tudi nadaljnje pritožbeno grajanje, da gre v konkretnem primeru spremembe tožbe za spremembo istovetnosti zahtevka. Ker sta bila že uvodoma s tožbo postavljena dva tožbena predloga – izpodbojni, podrejeno pa dajatveni (t. i. eventualna kumulacija) – za katera je tožeča stranka ponudila tudi ustrezno trditveno in dokazno podlago, o spremembi istovetnosti ne moremo govoriti. Sodišče prve stopnje je primerni tožbeni zahtevek zavrnilo (zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanja stečajnega dolžnika), podrejenemu pa delno ugodilo, zato pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je na novo postavljen tožbeni zahtevek še vedno pomanjkljiv in nesklepčen. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni sprejelo na podlagi določil ZFPPIPP, temveč 498. in 499. člena ZGD-1, zato individualizacija plačil v tožbenem zahtevku, na katero opozarja pritožnik, ni potrebna.

5. Družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe (1. odstavek 498. člena ZGD-1). Če je družba v primerih iz prejšnjega člena vrnila posojilo v zadnjem letu pred uvedbo stečaja ali prisilne poravnave, mora družbenik, ki je dal posojilo, ali družbenik, ki je dal zavarovanje ali je jamčil kot porok, družbi nadomestiti vrnjeni znesek posojila. Družbenikova obveznost obstaja le do višine zneska posojila (1. odstavek 499. člena ZGD-1).

6. Sodišče prve stopnje je glede na citirani zakonski določili pravilno presodilo, katera so pravno relevantna dejstva obravnavanega spora in na tej podlagi zaključilo, da je bila tožena stranka v obdobju od 10. 9. 2007 do 23. 9. 2010 edini družbenik tožeče stranke (1). Ali je tožena stranka (torej družbenik v smislu 498. člena ZGD-1) dala tožnici posojila v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lasten kapital, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo s pomočjo meril, ki kažejo na gospodarsko krizo podjetja – to so merila, ki jih v svojem 14. členu določa ZFPPIPP (2). Na podlagi predloga o začetku postopka prisilne poravnave in poročila neodvisnega revizorja (A 33) je zato pravilno zaključilo, da je bila tožeča stranka v obdobju prejema (dela) spornih posojil v položaju, na katerega ZGD-1 veže pravne posledice 499. člena.

7. Pravilen zaključek sodišča se namreč po prepričanju naslovnega sodišča nanaša zgolj na Pogodbe o kratkoročnih kreditih, ki so bile sklenjene od začetka junija 2010 dalje (to so pogodbe s št. 006/010, 007/010, 008/010, 010/010, 011/010 in posojilna pogodba št. 08/2010). V tem delu je sodišče prve stopnje lahko nedvomno ugotovilo, da se je tožeča stranka v času, ko je sporna posojila prejela, že nahajala v stanju gospodarske krize, saj iz poročila neodvisnega revizorja (A 33) izhaja, da je bila 30. 6. 2010 tožeča stranka v skladu z določbami ZFPPIPP že insolventna, sedem dni po prodaji družbe novemu lastniku, tj. 30. 9. 2010, pa jo je tudi novi direktor v predlogu za začetek prisilne poravnave označil za trajneje nelikvidno, prezadolženo in dolgoročno plačilno nesposobno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na zakonsko določene kriterije ZFPPIPP, katere so kot pokazatelje gospodarske krize podjetja v listinskih dokazih v spisu uporabljali tudi finančni strokovnjaki (A 33), in na ta način uspešno zapolnilo v pritožbi izpostavljeni pravni termin. Zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, zakaj poročilo neodvisnega revizorja nima in ne more imeti nobene dokazne moči, pa tožena stranka ne more uspeti, še posebej, ker predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato glede tožbenega zahtevka na plačilo prejetih vračil zneskov po zgoraj navedenih pogodbah v skupnem znesku 294.703,15 EUR pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa je v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Da je bila tožeča stranka v stanju, na katerega ZGD-1 veže posledice 499. člena, tudi v obdobju od 18. 2. 2010 do 23. 4. 2010 (torej v obdobju prejema prvih treh kratkoročnih posojil), pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati iz doslej izvedenih dokazov in brez predlaganega izvedenca finančno ekonomske stroke, na kar utemeljeno opozarja pritožnica. Iz poročila o finančnem poslovanju sicer res izhaja, da so bili čisti prihodki od prodaje v letu 2009 za 16,34 % manjši kot v letu 2008, čisti dobiček pa celo za 12,45 krat manjši kot v letu 2008, vendar pa je ob koncu leta – 31. 12. 2009 – tožeča stranka še vedno izkazovala pozitiven kapital v višini 2.790.282,00 EUR (30. 6. 2010 pa negativnega v višini 4.018.225,00 EUR). Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da je za popolno ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zvezi potrebna dodatna analiza poslovnih dogodkov v začetku leta 2010, na podlagi katere bo mogoče ugotoviti, ali bi takrat družbenik (tožena stranka) kot dobra gospodarstvenica z običajnimi komercialnimi oblikami še lahko rešila družbo pred grozečo krizo ali je bila njena vloga dne 18. 2. 2010 že v zagotovitvi lstnega kapitala tožeči stranki. Gospodarska kriza, kot jo določa 498. člen ZGD-1, namreč ne nastopi zgolj s poslabšanjem finančnega poslovanja družbe – kriza mora biti namreč takšna, da bi bi tožečo stranko lahko rešil zgolj dotok sredstev tožene stranke v obliki lastnega kapitala (3).

9. Dolžnost tožeče stranke je, da glede na zakonsko dikcijo 498. člena ZGD-1 navede vsa odločilna dejstva, ki iz njega izhajajo, v podporo svojim navedbam pa ponudi še ustrezne dokazne predloge. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 12. 6. 2012 soglašala s predlogom toženke, da sodišče prve stopnje postavi izvedenca finančne stroke, ki bo podal mnenje, kdaj je pri tožeči stranki nastopila situacija, ko bi tožena stranka kot edini družbenik tožnice morala izvesti dokapitalizacijo. Ker je torej slednje bistveni zakonski znak citiranega člena (gospodarska kriza podjetja v času, ko so bila posojila dana) – kot pravilno opozarja pritožba – in ker je takšno stanje tožnice potrebno presojati individualno, za vsako dano posojilo posebej (4), bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo postaviti izvedenca finančno ekonomske stroke, ki bo ugotovil, ali je bilo (glede na sicer izkazan negativni trend v poslovanju tožnice) v času prvih treh kratkoročnih posojil z dne 18. 2., 29. 3. in 23. 4. 2010 finančno stanje tožnice res takšno, da bi morala toženka kot dobra gospodarstvenica namesto posojil družbi zagotoviti lastni kapital. V navedenem obsegu je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu in posledično glede povračila stroškov postopka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker je ocenilo, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka v zgoraj navedenem obsegu.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev (4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) 498. člen ZGD-1 se nanaša na vse d. o. o. in na vse fizične osebe in gospodarske družbe kot družbenike d. o. o. (2) Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 135. (3) Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 135. (4) Nemška sodna praksa na primer iz obravnavane ureditve izvzema kratkoročne premostitvene kredite, vendar pa mora biti njihova premostitvena narava nedvomno izkazana. Čas kreditiranja mora biti zelo kratek (največ nekaj dni, ne več kot tri delovne dneve) in vnaprej mora biti dokazana možnost vračila. Nikakor pa ne gre za posojilo, ki bi bilo izvzeto iz ureditve po 498. členu ZGD-1, če je dano v očitno kritičnem času. Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, str. 136.