Jedro

Pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške (primerjaj 3. odstavek 12. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino v skupnem znesku 325.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Pri tem je upoštevalo, da je tudi tožeča stranka 50% soprispevala k nastanku škode, ki jo je pretrpela dne 5.6.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija tako odločitev o temelju tožbenega zahtevka, kot tudi odločitev o višini prisojene odškodnine. Glede odločitve o temelju trdi, da je toženec za škodo izključno odgovoren. Sodišči druge in prve stopnje nista pravilno ocenili dejanskega stanja. Posebej poudarja, da se je sodišče zmotno oprlo le na izpoved policista M. H. Opreti bi se moralo na izpovedi drugih prič ter dejstvo, da je cesta, kjer je prišlo do parkiranja toženčevega avtomobila, široka le 2,5 m. Poudarja še, da je bil toženec v času dogodka vinjen ter da je bil obsojen pri sodniku za prekrške. Glede višine odškodnine pa trdi, da je za tako hudo telesno poškodbo prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 150.000,00 SIT absolutno prenizka. Enako velja tudi za strah, saj je sodišče podcenjevalo pomembnost ust in oči ter strah pred posledicami, ki bi lahko iz takšne poškodbe nastale. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav iz tega razloga pa revident izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev o (so)odgovornosti pravdnih strank za nastali škodni dogodek. Sodišči druge in prve stopnje sta se smeli opreti na tista dejstva in dokaze, ki sta jih šteli za pravno odločilne za razsojo. Tako sta smeli opreti sodbo predvsem na izpoved M. H., ne da bi pri tem zmotno uporabili materialno pravo. Morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revident ne uveljavlja.

Materialno pravo tudi ni bilo kršeno s tem, ko sodišči nista upoštevali odločbe sodnika za prekrške. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti za škodo, ki je nastala zaradi civilnega delikta, sodišče ni vezano na odločbo sodnika za prekrške (primerjaj 3. odstavek 12. člena ZPP).

Če pa je tako, je ob ugotovitvi, da je toženec povzročil škodo tožniku, materialnopravno pravilna odločitev o tožnikovi soodgovornosti, ki temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah: - da je bilo na cesti, kljub parkiranemu toženčevemu vozilu, še vedno dovolj prostora, da bi tožnik to vozilo lahko obšel, - da je bil tožnik tisti, ki je začel izzivati toženca, ter - da je imel tožnik v rokah celo nož oz. temu podobno sredstvo (ugotovitev v prvi sodbi), oz. da je tožnik začel s fizičnim napadom (ugotovitev na drugi stopnji).

Ob takšnih ugotovitvah je razdelitev odgovornosti 50% na strani toženca in 50% na strani tožnika ustrezna njunemu prispevku k nastanku škode (154. in 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Sodišči druge in prve stopnje pa sta tudi pravilno uporabili 200. člen ZOR. Revizijsko sodišče predvsem opozarja, da se revident neutemeljeno sklicuje na končni rezultat prisojene odškodnine, to je 150.000,00 SIT za strah in 150.000,00 SIT za telesne bolečine. Takšno odškodnino je toženec dolžan plačati ob upoštevanju 50% tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Sicer pa je bila za tožnikovo škodo odmerjena odškodnina 300.000,00 SIT za telesne bolečine in 300.000,00 SIT za strah.

Glede na ugotovljene telesne bolečine, njihovo trajanje in intenzivnost ter glede na ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim strahom, ki so neizpodbojna dejanska podlaga za odločitev o tej odškodnini (3. odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče ugotavlja, da odškodnina ni bila prisojena v tožnikovo škodo.

Odškodnina, ki bi v skupnem znesku presegala 600.000,00 SIT za navedeni obliki škode, bi kršila merila, ki jih zasleduje 200. člen ZOR. Namen odškodnine iz te določbe je satisfakcija, ki jo sodišče prisoja glede na pomen prizadete dobrine. Pomen prizadete dobrine pa se kaže tudi v razmerju med odškodninami za velike (ekstremne) škode in odškodninami za manj hude škode. Porušeno ravnotežje (višje odškodnine za manjše škode in nižje za ekstremne škode) bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Po mnenju revizijskega sodišča bi imela takšen učinek tudi sodba, s katero bi sodišče tožniku prisodilo odškodnino v celotnem zahtevanem znesku.

Glede na vse navedeno je tako tožnikova revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem, ko je ugotovilo, da tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).