Jedro

Stranka lahko za svoje zastopanje v upravnem postopku pooblasti več oseb. Za obseg pooblastila so odločilne njegove določbe. Če se pooblastilo glasi za zastopanje v postopku vračanja premoženja brez navedbe posameznih opravil, brez omejitev opravil in brez časovnih omejitev, pomeni, da zajema pooblastilo vsa dejanja v postopku, vključno z vročitvijo upravnih aktov, izdanih v postopku, za katerega je pooblastilo dano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.2001, s katero je ta zavrgla tožničino pritožbo zoper odločbo Občine O., Sekretariata za gospodarstvo in občo upravo z dne 16.11.1994. S prvostopno odločbo je bilo poimensko navedenim članom Agrarne skupnosti F. kot prejšnjim solastnikom podržavljenega kmetijskega zemljišča vrnjeno v last in posest podržavljeno premoženje, nepremičnine v skupni izmeri 334.427 m2. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi. Enako kot tožena stranka je menilo, da je tožničino pooblastilo z dne 8.2.1993, s katerim je za svoje zastopanje v postopku vračanja premoženja Agrarni skupnosti F. podržavljenega z odločbo Občinskega ljudskega odbora P. z dne 16.8.1948, pooblastila F.M., J.M., F.P., F.P. in M.T., pristno in pravo, da je bila zato tudi pravno veljavno opravljena vročitev odločbe prvostopnega upravnega organa v postopku denacionalizacije. Pooblaščenec M.T. jo je prejel 22.11.1994, F.M.21.11.1994, F.P. 21.11.1994, J.M. 21.11.1994 in F.P. 21.11.1994. Zato je odločba postala dokončna in pravnomočna 8.12.1994. Tožnica pa je svojo pritožbo vložila dne 25.11.1999. Zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je pritožbo zavrgla kot prepozno. Kot neutemeljeno pa je zavrnilo tožbeni ugovor, da pooblastilo ni bilo sestavljeno v skladu z določbo 57. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ker je bilo dano več osebam. Pooblastilo je namreč akt civilnopravne narave, s katerim se stranka sama odloči, kdo in koliko pooblaščencev jo bo v postopku zastopalo. Kot neupošteven je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, ki se opira na določbo 2. odstavka 59. člena ZUP/86, ker se ta določba nanaša na primer, ko pooblastilo daje pooblastitelj, ki ne zna pisati ali se ne more podpisati.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve 25. člena Ustave RS v povezavi z zmotnim tolmačenjem določb ZUP/86 v povezavi z obsegom dejanj, navedenih v pooblastilu. Meni, da ji je kršena ustavna pravica do pritožbe, ki jo ustava določa v 25. členu, ker sama ni podpisala, da bi kogarkoli pooblastila, da v njenem imenu prejme odločbo o vrnitvi premoženja. Glede na to je bila storjena napaka, ko ji odločba ni bila vročena. Kršena sta bila tudi 57. in 61. člen ZUP/86. Da prejme odločbo pooblaščenec, bi moralo biti v njenem pooblastilu izrecno napisano, pa ni. Ker je bila njeni družini, vendar ne njej kot dedinji, vročena delna odločba, ki je bila izdana pred odločbo, ki jo izpodbija v tem sporu, je pričakovala, da ji bo vročena tudi ta druga odločba. Za izdajo odločbe je izvedela neuradno. Zahtevala je njeno vročitev in se pritožila v zakonitem roku po prejemu te odločbe. Prvostopni upravni organ bi moral stranke opozoriti, da so se z navedenim pooblastilom odrekle prejemu odločbe in tako pravici do pritožbe, kar pomeni tudi kršitev 14. člena ZUP/86. Poudarja, da so bila zemljišča v tem primeru vrnjena fizičnim osebam in ne agrarni skupnosti. V tem primeru je šlo tudi za različne interese teh fizičnih oseb, kar pa bi lahko uspešno uveljavljali le, če bi sami prejeli odločbo. Zato predlaga, da vrhovno sodišče po izvedeni obravnavi spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da se njeni tožbi ugodi in da se naloži pristojnemu organu, da se zaradi kršitve 25. člena Ustave RS in 57. člena ZUP/86 pravnomočnost navedene odločbe odpravi ter da se odločba vroči vsem strankam v postopku in se jim tako zagotovi tudi ustavna pravica do pritožbe. V dopolnitvi pritožbe pa meni, da je bila kršitev postopka storjena s tem, ko je v postopku, v katerem je nedvomno zastopanih več strank z različnimi interesi, bilo odločeno, ne da bi bila zaslišana in ne da bi bila opravljena ustna obravnava.

Na pritožbo so odgovorili pooblaščenci tudi drugih upravičencev M.T., J.M., F.M. in F.P. Pri tem M.T. meni, da je z opustitvijo vročitve odločbe tožnici kršen ZUP/86 in 25. člen Ustave RS. Dalje, da so bili med postopkom upravičenci različnih interesov, zato ne bi smelo biti skupnega zastopanja. Nerazumljiva mu je odločitev prvostopnega organa, ki je v postopku članom agrarne skupnosti vrnil cesto, pri čemer je onemogočil vsem prizadetim vožnjo in dostop do njihovih zemljišč. V času nastajanja agrarne skupnosti so podpisovali marsikaj. Navaja, da so bile v teh postopkih storjene tudi druge kršitve. Zato meni, da je pritožba upravičena in predlaga, da sodišče naloži upravnemu organu, da izda odločbo o vrnitvi zemljišč na novo, tako da ne bo nihče oškodovan in da bo vsem omogočena pravica do pritožbe. Ostali trije pooblaščenci se strinjajo s prvostopno sodbo in predlagajo, da se tožničina pritožba zavrne.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, prizadete stranke: Gozdno gospodarstvo M., Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, družba J. O. - K. in pravni nasledniki F.P. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tožnica ne zanika, da bi 8.2.1993 skupaj z drugimi upravičenci pooblastila 5 oseb za zastopanje pred pristojnimi organi v postopku denacionalizacije nepremičnin, nacionaliziranih po odločbi OLO P. z dne 16.8.1948. Trdi pa, da to pooblastilo ni zajemalo tudi vročitve odločbe in da ni zakonito, ker je bilo z njim pooblaščenih več oseb, ne pa samo ena.

Kot sta tožnici pravilno pojasnila že prvostopno sodišče in prej tožena stranka, ima lahko stranka v upravnem postopku, kar je tudi vračanje premoženja po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vračanju njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), pooblaščenca (1. odstavek 57. člena ZUP/86). Ta določba pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da ima stranka lahko samo enega pooblaščenca. V 2. odstavku 57. člena ZUP/86 je izrecno določeno, da imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. V 61. členu ZUP/86 je določeno, da so za vsebino in obseg pooblastila odločilne njegove določbe. Pri čemer se lahko pooblastilo da za ves postopek ali za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. Določeno je tudi, da pooblastilo ne preneha, če stranka umre, izgubi procesno sposobnost ali če se zamenja njen zakoniti zastopnik; pravni naslednik stranke oziroma njen novi zakoniti zastopnik pa lahko prekliče prejšnje pooblastilo. Določeno je tudi, da za vprašanja v zvezi s pooblastilom, ki niso urejena v ZUP/86, veljajo primerno določbe zakona o pravdnem postopku.

Ker v pooblastilu, ki ga je 8.2.1993 petim pooblaščencem dala med drugim tudi tožnica, niso omejena dejanja, ki bi jih ti pooblaščenci za stranke izvajali v postopku vračanja premoženja, tudi pritožbeno sodišče meni, da zajema pooblastilo tudi vročitev prvostopne odločbe, tako kot je bilo tudi v obravnavanem primeru storjeno. Dano pooblastilo niti ni časovno omejeno. V upravnih spisih ni podatka o tem, da bi ga tožnica preklicala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče in prej tožena stranka sklepa, da je tožnica izdala pravno veljavno pooblastilo petim osebam za zastopanje v postopku vračanja premoženja po točno določeni odločbi o podržavljenju, in to brez omejitev, in da ga tudi ni preklicala.

Glede na navedeno je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je prvostopno odločbo vročil tožničinim pooblaščencem. Ker se ti niso pritožili, je odločba postala pravnomočna. Glede na to je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožničino pritožbo z dne 25.11.1999 zavrgla kot prepozno.

Ker pa je pooblastilno razmerje med stranko in njenim oziroma njenimi pooblaščenci civilnopravno razmerje, je zagotovljeno tudi sodno varstvo pravic iz tega razmerja pred sodišči splošne pristojnosti.

Glede na navedeno torej tožnici ni bila kratena pravica do pritožbe, saj je za svoje zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja v obravnavanem primeru pooblastila pet pooblaščencev, katerim je bila odločba vročena in se zoper njo niso pritožili. Kratena ni bila niti pravica do pomoči neuki stranki, saj dejstvo, da jo v upravnem postopku na prvi stopnji zastopa 5 pooblaščencev brez omejitev, torej zajema pooblastilo tudi vročitev akta, v upravnem postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče pred odločitvijo ni opravilo glavne obravnave, kot je to tožnica zahtevala v pritožbi, saj za to niso bili izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 77. člena ZUS. Pravil postopka pa nista kršila niti prvostopno sodišče niti tožena stranka, s tem ko nista opravila glavne obravnave, saj je šlo za odločanje o pravočasnosti pritožbe, pri čemer dejansko stanje ni bilo sporno, tožnica pa v tožbi glavne obravnave niti ni zahtevala.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.