Jedro

Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II, III, IV, VII, VIII in v prvem odstavku točke V in VI ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje s sklepom ni dopustilo stranske intervencije na strani tožene stranke (točka I izreka), s sodbo pa je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 8. 2023 nezakonita in jo razveljavilo (točka II izreka), da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo do vključno 24. 9. 2023, s tem dnem pa je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi (točka III in IV izreka). Toženki je naložilo, da tožnika v 8 dneh prijavi v obvezna zavarovanja in mu plača mesečno plačo z zamudnimi obrestmi (prvi odstavek točke V izreka) ter zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva odvod davkov in prispevkov (drugi odstavek točke V izreka). Toženki je naložilo plačilo denarnega povračila v višini 7.730,95 EUR (prvi odstavek točke VI izreka), v presežku je zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke VI izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka in plačati sodno takso (točka VII in VIII izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Izpostavlja, da je dokazna ocena pomanjkljiva in enostranska, prav tako je bilo napačno uporabljeno materialno pravo pri presoji. Tožnik ni navajal dejstev, ki jih je sodišče ugotavljalo na podlagi izpovedi tožnika in zdravnika glede njune komunikacije. Sodišče ni upoštevalo, da je zdravnik detektivu ob preverjanju bolniškega staleža izjavil, da ni upravičenih razlogov za podaljševanje bolniškega staleža in da tožnik noče v službo. Neprepričljivo in neživljenjsko je, da bi zdravnik tožniku podaljševal bolniški stalež zaradi suma na rakavo obolenje in s tem povezane preiskave, detektivu pa je ob dveh obiskih povedal, da je bolniški stalež podaljšan le zaradi poškodbe. Zdravnik je izpovedal, da je hotel zaščititi pacienta do določene mere, detektivu pa je govoril le o poškodbi, kar kaže na neskladnost njegovih izjav. Prav tako je pomembno, da tožniku niso znani razlogi za vpis dovoljenja za izhod v kraju bivanja dne 3. 7. 2023, do česar se sodišče ne opredeli, kar kaže na neskrbno dokazno oceno. V sodbi se upošteva dejstva (da je tožnik delal s komadi, težkimi 20 do 100 kg, da so rezi ostri kot britev in rabiš dober oprijem), do katerih se toženka ni mogla opredeliti. Napačna je ugotovitev, da je imel tožnik od 28. 4. 2023 generalno dovoljenje za izhode izven kraja bivanja. Zapis 28. 4. 2023 ni drugačen od predhodnih, zato se ne more šteti, da je imel generalno dovoljenje. Sodišče je napačno ocenilo izjavo tožnika, da mu zdravnik ni več rekel, da mora za vsako potovanje prositi za izhod, saj so navodila v odločbi ZZZS in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ) jasna. Poleg tega je zdravnik to zanikal. Tožnik ni kršil le administrativnega navodila zdravnika, ampak je odpotoval iz kraja bivanja dne 17. 6. 2023 brez odobritve, s čimer je storil kršitev po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpodbijana odpoved je temeljila predvsem na potrdilu zdravnika, sodišče pa je nekritično sledilo njegovi izpovedi, da je imel za izpolnjevanje potrdila le 10 minut časa, da je bil detektiv nenapovedan in je bilo veliko dokumentacije ter se ni spomnil vsega. Detektiv je izpovedal, da se je najavil. Zdravnik je pregledal e-zdravstveni karton in povedal, da je prej tožniku nekajkrat dovolil izhode ter da ga je dne 22. 8. 2023 poklical in mu povedal, da želi tožnik odobritev odhoda za nazaj in mu ga ne bo izdal, nato pa ga je poklical, da mu je potrdilo izdal. Sodišče izjave detektiva ni upoštevalo, s čimer je kršilo 8. člen ZPP. Prav tako ni upoštevalo, da je tožnik avtomobil pral z uporabo tlačnega čistilca in ne z navadno krtačo. Če tožnik ni imel posebnih navodil in je lahko izvajal katerokoli dejavnost, potem bi lahko opravljal tudi delo po pogodbi o zaposlitvi. Strokovno presojo, ali je navedena aktivnost lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja, bi moral podati izvedenec. Razlogi v sodbi o zdravstvenem stanju tožnika so neskladni. Sodišče ugotovi, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je lahko odhajal iz kraja bivanja, nato pa, da je še imel težave s prstom, zato je bil bolniški stalež upravičeno podaljšan. Nesporno je, da tožnik toženke ni pravočasno obvestil o spremembi bivališča. To samo za sebe ni hujša kršitev, je pa ta opustitev pri presoji vseh odpovednih razlogov pomembna. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila in meni, da bi bil tožnik lahko upravičen do največ 3 mesečnih plač. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnik z odhodom izven kraja bivanja in pranjem avtomobila dne 17. 6. 2023 ni storil očitanih kršitev, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Toženka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker je dne 17. 6. 2023 v času bolniškega staleža odpotoval izven kraja bivanja v A., za kar ni imel dovoljenja zdravnika; ker je dne 17. 6. 2023 v ročni avtopralnici opral svoje osebno vozilo in se v A. družil z družino in ostalo družbo, kar ni pripomoglo k njegovemu hitrejšemu okrevanju oziroma preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja; in ker ji v roku 8 dni ni sporočil spremembe kraja prebivališča. Zaradi navedenih ravnanj je toženka izgubila zaupanje v tožnika. V času bolniške odsotnosti so njegovo delo opravljali drugi sodelavci, nastali pa so ji tudi stroški, ker je morala angažirati detektiva, ki je ugotovil, da je bil tožnik v času bolniškega staleža zelo aktiven, zato mu več ne zaupa.

Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da opustitev pravočasnega obvestila o spremembi naslova, tožnik se je preselil iz naslova B. na naslov C., ne predstavlja hujše kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi katere ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zaradi opustitve tožnika, ki bi sicer moral toženko pravočasno obvestiti o spremembi naslova prebivališča, toženki ni nastala škoda oziroma ni imela zaradi tega večjih težav. Konec koncev tudi toženka v pritožbi potrjuje, da navedena kršitev sama za sebe ne predstavlja hujše kršitve. Sodišče mora vsako od očitanih kršitev presojati samo zase in ugotoviti, ali zadostuje za podajo najstrožje sankcije, tj. izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Opustitev pravočasnega obvestila o spremembi naslova ni povezana z ostalima očitanima kršitvama, zato se toženka neutemeljeno zavzema za to, da bi se morali pri presoji zakonitosti tega razloga upoštevati tudi ostali kršitvi.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 17. 6. 2023 odpotoval iz kraja bivanja v A., pred tem pa svojega zdravnika ni prosil za dovoljenje. Sodišče prve stopnje je štelo, da je imel tožnik s strani zdravnika generalno dovoljenje za izhode izven kraja bivanja, zdravnikovo izpoved, da je tožniku ustno pojasnil, da mora za vsak izhod izven kraja bivanja prej poklicati in to sporočiti, pa je zmotno štelo za zgolj administrativno navodilo zdravnika.

Na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije, odpotuje iz kraja bivanja. Pravila OZZ glede tega v drugem odstavku 233. člena določajo, da je za odhod izven kraja bivanja v času bolniškega staleža vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. To navodilo je bilo tožniku podano tudi v vseh odločbah ZZZS, s katerimi se mu je podaljšal bolniški stalež (A12). Stališče sodišča prve stopnje, da vedno ne pomeni, da je za vsak odhod izven kraja bivanja potrebna predhodna odobritev zdravnika, je napačno. Vedno pomeni, da je odobritev zdravnika potrebna za vsak odhod izven kraja bivanja (prim. VIII Ips 8/2020). Sodna praksa sicer izjemoma omogoča naknadno odobritev, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, kakšna navodila je imel delavec pred tem (prim. VIII Ips 8/2020, VIII Ips 37/2017, VIII Ips 101/2014). Osebni zdravnik tožnika je jasno izpovedal, da je tožniku povedal, da mora pred vsakim odhodom izven kraja bivanja poklicati in javiti, da to vpiše v njegov karton, da pa 17. 6. 2023 tega ni storil. Iz tega jasno izhaja, da tožnik ni imel generalnega dovoljenja za neomejene izhode izven kraja bivanja, ampak je moral vsakič to predhodno sporočiti, čeprav bi mu zdravnik odhod načeloma vedno odobril. S tem, ko tožnik dne 17. 6. 2023 ni javil osebnemu zdravniku, da želi za cel dan odpotovati izven kraja bivanja, ni kršil le administrativno navodilo osebnega zdravnika, ampak je kršil svoje delovne obveznosti in ravnal v nasprotju z odločbo ZZZS in Pravili OZZ, toženka pa je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 8. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.

9.Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zato, ker je tožnik dobil posebno navodilo za ravnanje s poškodovanim prstom le takoj po poškodbi, kasneje pa ni imel posebnih navodil, s pranjem avtomobila s krtačo za pranje vozil dne 17. 6. 2023 ni kršil navodil zdravnika oziroma bolniškega reda. V času bolniškega staleža mora delavec mirovati in počivati, da bo čim prej okreval in bolniški stalež ne bo več potreben. Tudi če delavec nima posebnih navodil, ampak veljajo le splošna navodila iz drugega odstavka 233. člena Pravil OZZ velja, da lahko opravlja le aktivnosti, ki so mu izrecno dovoljene, poleg vsakodnevnih nujnih opravil (prim. VIII Ips 217/2015). Glede na naravo tožnikove poškodbe je tožnik določene aktivnosti lahko opravljal. Lahko je šel na sprehod, v trgovino ipd., vendar pa se tožniku očita pranje avtomobila (s poškodovano roko) in ne opravljanje vsakodnevnih nujnih aktivnosti. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je tožnik izpovedal, da ga je proti koncu začel boleti prst, kar kaže na to, da je navedena aktivnost škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju in je bila v nasprotju z odrejenim bolniškim staležem, čeprav je bila rana že zaceljena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik kljub zaceljenemu prstu še vedno v bolniškem staležu, ker ni bil sposoben za delo zaradi bolečin in pomanjkanja občutka v prstu. Pranje avtomobila sicer res ni delo, ki ga je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi pri toženki, vendar pa je bil v bolniškem staležu, zato mu ni bilo dovoljeno, da opravlja vse aktivnosti, ki bi jih sicer lahko opravljal poleg svojega dela. Nasprotno, prepovedane so mu bile vse aktivnosti, ki niso bile izrecno dovoljene. S tem, ko je tožnik dne 17. 6. 2023 pral svoje vozilo, kar mu ni bilo izrecno dovoljeno, navedena aktivnost pa ne predstavlja vsakodnevnega nujnega življenjskega opravila, je kršil bolniški red oziroma navodila zdravnika.

10.Za presojo zakonitosti izredne odpovedi ne zadostuje zgolj obstoj kršitve iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ampak mora biti hkrati dokazano, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaradi tega ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev in se ni opredelilo do navedb strank v zvezi z obstojem pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek z oceno že izvedenih dokazov in po potrebi z izvedbo dodatnih dokazov, na podlagi katerih bo ugotovilo, ali je toženka zaradi tožnikovega odhoda izven kraja bivanja in pranja avtomobila dne 17. 6. 2023 utemeljeno izgubila zaupanje, tako da na podlagi vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11.Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnega sklopa pravno relevantnih dejstev in teh dejstev ni raziskalo, prvič pa ne morejo biti raziskana šele na pritožbeni stopnji, ki je namenjena preverjanju pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 355, 355/1

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 233, 233/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.