Jedro

V postopku razrešitve funkcije predsednika sodišča, v katerem odloči minister, mora minister pred odločitvijo dati možnost predsedniku sodišča, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog in mora zahtevati mnenje Sodnega sveta. Če tožnik ni bil seznanjen o vseh okoliščinah razrešitvenih razlogov, s katerimi je bil seznanjen Sodni svet, pomeni, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah, na katere se opira odločba o razrešitvi.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v N., št. ... z dne 18.1.1999

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Ministra za pravosodje Republike Slovenije z dne 17.11.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (1. točka izreka sodbe in sklepa). Sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je z izpodbijano odločbo tožena stranka z dnem 30.11.1998 razrešila tožnika opravljanja funkcije predsednika Okrožnega sodišča v N.. Kot razlog za svojo odločitev je minister za pravosodje navedel, da je bila zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku razveljavljena prvostopna sodba Okrožnega sodišča v N., opr. št. ... z dne 18.4.1996, ker je zadevo vodil sodnik brez mandata, tožnik pa kot predsednik sodišča sodniku, ki je vodil zadevo, ni preprečil opravljanja sodniške funkcije. Tožena stranka je dne 16.2.1998 z dopisom seznanila tožnika o okoliščinah, ki zadevajo razrešitev in potem, ko je pridobila mnenje sodnega sveta z dne 29.6.1998, iz katerega izhaja, da so navedene kršitve lahko razlog za razrešitev s funkcije predsednika sodišča, je na podlagi 64. člena Zakona o sodiščih izdala izpodbijano odločbo. Sodišče nadalje navaja, da postopek razrešitve predsednika sodišča s funkcije predsednika določa 64. člen Zakona o sodiščih (Ur.l.RS, št. 19/94 in 45/95, v nadaljevanju: ZS). Na podlagi te določbe mora biti predsedniku sodišča dana možnost, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog. Pred odločitvijo o razrešitvi predsednika sodišča mora minister za pravosodje zahtevati mnenje sodnega sveta. Če sodni svet nasprotuje odločitvi o razrešitvi, mora minister za pravosodje zahtevati, da o razrešitvi odloča disciplinsko sodišče, ki je na drugi stopnji pristojno za disciplinski postopek zoper sodnike. Sosledje določb 64. člena ZS predpostavlja, da sodni svet poda mnenje o tistih razrešitvenih razlogih, o katerih se je imel možnost izjaviti predsednik sodišča. Šele potem, ko je predsedniku sodišča dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog, lahko sodni svet pravno relevantno ocenjuje ali so podani razlogi za razrešitev predsednika sodišča in poda svoje mnenje. V nasprotnem primeru je namreč šteti, da predsedniku sodišča ni bila dana možnost, ki jo kot procesni pogoj določa drugi odstavek 64. člena ZS. Na podlagi upravnih spisov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka poslala tožniku dopis z dne 16.2.1998, ki se nanaša na razrešitveni razlog iz prve alinee prvega odstavka 64. člena ZS, ko tožnik kot predsednik sodišča, ki je dolžan skrbeti, da se delo na sodišču opravlja pravilno oz. v skladu s predpisi, sodniku, ki je vodil zadevo opr. št. K ..., ni preprečil sojenja v času, ko ni imel mandata. Dopis tožene stranke z dne 6.3.1998, poslan sodnemu svetu za mnenje v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZS, pa poleg predhodno navedenega razrešitvenega razloga, navaja še širše nezadovoljstvo z vodenjem sodišča in se pri tem sklicuje na dopis Varuha človekovih pravic z dne 18.11.1997 in okoliščino, da naj bi Vlada Republike Slovenije morala skleniti poravnavo z obdolžencem, ki se je zaradi dolgotrajnega postopka pred Okrožnim sodiščem v N. pritožil na Evropsko komisijo za človekove pravice. Iz mnenja sodnega sveta z dne 29.6.1998 pa izhaja, da so kršitve, navedene v predlogu tožene stranke, lahko razlog za razrešitev s funkcije vršilca dolžnosti predsednika sodišča, pri čemer se je sodni svet pridružil ugotovitvam Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru z dne 16.3.1998, hkrati pa ni prezrl niti ugotovitev in zaključkov Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.4.1998. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v postopku razrešitve tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh razrešitvenih razlogih, na podlagi katerih je svoje mnenje podal sodni svet. Tožniku ni bila dana možnost, ki jo kot procesni pogoj določa drugi odstavek 64. člena ZS, to je, da se izjavi o vseh okoliščinah razrešitvenih razlogov, s katerim je sodni svet seznanila tožena stranka, ko je zahtevala mnenje sodnega sveta po tretjem odstavku 64. čl ena ZS. Prav na podlagi mnenja sodnega sveta, ki se je izjasnil o kršitvah, navedenih v predlogu tožene stranke, pa je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 3. točki tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/97, dalje: ZUS). Zato je izpodbijano odločbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 60. člena ZUS odpravilo.

V pritožbi tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Ocenjuje, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo 3. točko prvega odstavka 60. člena ZUS. Sodišče je svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovitev, da v postopku razrešitve tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh razrešitvenih razlogih oz. dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev. Tožena stranka povdarja, da je po njeni oceni podan razlog za razrešitev s funkcije predsednika sodišča zgolj zaradi tega, ker je tožnik dopustil, da je zadevo pred Okrožnim sodiščem v N. vodil sodnik brez mandata. Odločbo o razrešitvi je oprla samo na ta razlog in je predhodno tožnika pozvala, da se o njem izjavi v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZS. Tudi iz dopisa sodnemu svetu z dne 6.3.1998, da poda mnenje v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZS jasno izhaja, da je razrešitveni razlog po mnenju tožene stranke v tem, da je predsednik sodišča dopustil, da zadevo vodi sodnik brez mandata. Vse druge navedbe v navedenem dopisu so navedbe, ki jih odločba o razrešitvi ne navaja. Po mnenju tožene stranke je pomembno dejstvo, da tožnik sploh ni odgovoril na njen poziv, da se v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZS izjavi o razrešitvenih razlogih, ampak je v zvezi s tem vložil tožbo, ki je že doživela sodni epilog v korist tožene stranke. Glede na opisan odziv tožnika, je sodba sodišča prve stopnje zaradi razlogov, navedenih v obrazložitvi (ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh razrešitvenih razlogih), po mnenju tožene stranke, napačna oz. nerazumljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 64. člena ZS o razrešitvi predsednika sodišča lahko odloči minister, pristojen za pravosodje (3. odstavek), ali disciplinsko sodišče, ki je na drugi stopnji pristojno za disciplinski postopek zoper sodnika (4. odstavek). V postopku razrešitve predsednika, v katerem odloči minister, mora minister pred odločitvijo dati možnost predsedniku sodišča, da se pisno izjavi o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog in mora zahtevati mnenje sodnega sveta. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru nasprotovanja sodnega sveta, ni pogojev, da bi minister razrešil predsednika sodišča. Kajti če sodni svet nasprotuje njegovi odločitvi o razrešitvi, mora minister v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZS zahtevati razrešitev v disciplinskem postopku. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da morata biti v postopku, v katerem odloči minister, tako predsednik sodišča, zoper katerega teče razrešitveni postopek, kot sodni svet, ki daje predhodno mnenje o razrešitvi, seznanjena o vseh pomembnih okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem postopku razrešitve, v katerem je odločil minister, tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah za razrešitev in o katerih je svoje mnenje podal sodni svet. Pravilna je namreč dejanska ugotovitev, da je dopis tožene stranke z dne 6.3.1998, poslan sodnemu svetu za mnenje na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZS, po vsebini širši, ker navaja več okoliščin kot dopis, s katerim je tožena stranka seznanila tožnika v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZS. Ni namreč mogoče z gotovostjo sklepati, da bi sodni svet dal enako mnenje, če bi bil seznanjen le o okoliščinah, na katere se opira odločba o razrešitvi. Tožniku pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh pomembnih okoliščinah za razrešitev, s katerimi je bil seznanjen sodni svet, ko je tožena stranka od njega zahtevala mnenje. Ob tem pa seveda ni pomembno, ali je tožnik na dopis, da se izjavi o okoliščinah razrešitve, sploh odgovoril ali ne. Pomembno je, ali mu je ta možnost bila zagotovljena v zgoraj navedenem obsegu, ne glede na to ali jo je izkoristil ali ne.

Ker je po 3. točki tretjega odstavka 25. člena ZUS izrecno opredeljena kot bistvena kršitev določb postopka, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in po pravilni ugotovitvi, da tožniku ta možnost ni bila dana, je odločitev sodišča prve stopnje utemeljena s sklicevanjem na 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, pravilna.

Ker glede na obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).