Jedro

Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe postopek v točki I. ustavilo glede 2. točke tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja, nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) s tem, da je dne 7. 4. 2025 na zemljišču s parcelno številko 506/8 k.o. ... na silo odprl zaklenjeno obešanko tako, da je prerezal lok obešanke, jo odstranil z vrat garaže, kjer je bila nameščena, odprl vrata garaže, vstopil v garažo in začel na lastne roke odnašati oziroma odvažati stvari tožnikov iz garaže, motil mirno posest tožečih strank (točka II.). Nadalje je tožencu prepovedalo v bodoče ravnanja, s katerim se kakorkoli posega v mirno posest tožečih strank (točka III.). Pod točko IV. je odločilo, da mora toženec povrniti stroške postopka tožečima strankama v višini 919,17 EUR.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, posledično zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, saj tožeči stranki nista zadostili trditvenemu in dokaznemu bremenu glede svojih navedb, odločitev pa temelji izključno na izpovedi tožečih strank, zaradi česar sodišče ni pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Nadalje graje napačno uporabo materialnega prava, ker je sodišče navedlo, da za posest ni potrebno redno izvrševanje posesti in ni uporabilo določbe 30. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da se posest izgubi, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo. V nadaljevanju povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in navaja, da je dokazno breme pri dokazovanju motenja na tistem, ki dokazuje, da je nekdo motil njegovo posest, pri čemer navaja dva judikata višjih sodišč. Posest je dejanski institut, ki se dokazuje z vzpostavitvijo nadzora nad stvarjo in z ravnanjem kot posestnik (vzdrževanje, urejanje, stalna oskrba, plačevanje stroškov, dopuščanje vstopa drugim le z dovoljenjem posestnika). Tožnika sta namesto tega podala le pavšalne navedbe o izvrševanju posesti ter v dokazne namene predlagala lastno zaslišanje. Ugotovitev sodišča, da naj bi imela tožnika zadnjo mirno posest, temelji izključno na izpovedi tožečih strank, ki sta skladno izpovedala, da je sporno garažo uporabljala samo njuna družina, predvsem za shranjevanje stvari in da sta jo koristila, ko sta jo potrebovala. Tožnika nista navedla zadostne trditvene podlage, ki se zahteva v skladu z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 7. členom glede dejstev, na katera opira svoj zahtevek. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo nasprotne izpovedi toženca, ki je večkrat pojasnil, da v zadnjih treh letih tožnika vsekakor nista izvrševala posesti. Sodišče je v zvezi s tem navedlo zgolj, da tožencu ne verjame, saj živi na sosednji parceli ni življenjsko, da v vsem času ne bi tega opazil. Tožnika garaže dejansko nista uporabljala, v kolikor bi dejansko imela posest, bi toženec to zaznal. Iz sklepa ni razvidno, na podlagi katerih razlogov je sodišče dalo prepričljivo dokazno prednost izpovedim tožnikov. S tem je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je posledično o dejanskem stanju zaključilo v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu. Glede zadnjega posestnega stanja je sodišče navedlo, da za posest ni potreben vsakodnevni vstop v garažo, ker sta jo tožnika uporabljala po potrebi. Tudi če sta tožnika v preteklosti kdaj imela posest, slednje, vsaj odkar je toženec postal lastnik nepremičnine, nista imela in je nista izvrševala, garaže nista več uporabljala, vanjo nista več vstopala. Posest sta v smislu fizične in volne komponente, ki skupaj tvorita dejansko oblast nad stvarjo izgubila, tako da je zadnjo posest na nepremičnini imel in jo še vedno ima toženec. Zgolj dejstvo, da so ostali v garaži določeni predmeti tožnikov, ne zadošča za obstoj posesti. Samo dejstvo, da sta v garaži imela nekaj predmetov, še ne pomeni izvrševanja posesti v smislu 24. člena SPZ.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V obravnavani zadevi gre za spor o motenju posesti uporabe garaže. S posestno motitvenim zahtevkom lahko tožeča stranka uveljavlja vrnitev odvzete posesti ter varstvo pred nadaljnjimi istovrstnimi motenji, torej lahko zahteva z restitucijskim ali vrnitvenim zahtevkom vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter s prepovednim prepoved nadaljnjega motenja posesti. Tožnika sta v točki III. postavila zahtevek na prepoved nadaljnjih dejanj motenja posesti, in sicer sta zahtevala, da se tožencu v bodoče prepoveduje ravnanje, ki sta ga opisala pod točko II. tožbenega zahtevka ali podobno ravnanje, s katerim se bi poseglo v mirno posest tožečih strank.

5.Pod točko II. tožnika uveljadata ugotovitveni tožbeni zahtevek, in sicer sta postavila zahtevek na ugotovitev načina motenja posesti. Večinska sodna praksa in teorija

ugotovitvenega tožbenega zahtevka, torej zahtevka na ugotovitev načina motenja posesti, ne dopušča.

Ker pa je tožnik v obravnavani zadevi le z ugotovitvenim delom tožbenega zahtevka določno opredelil dajatveni tožbeni zahtevek, ga je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo kot del dajatvenega zahtevka.

6.Namen motenjske pravde je hitrost zavarovanja spornega posestnega stanja, ne glede na morebitne stvarne ali druge pravice, ki jih imajo pravdne stranke na sporni stvari, kot tudi preprečitev ter sankcioniranje samovoljnega enostranskega spreminjanja takega stanja. Obravnava v postopku motenja posesti je omejena zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali o odškodninskih zahtevkih. V okvir navedenega sodi tudi pritožbena presoja, ki se omejuje na razloge o odločilnih dejstvih.

7.Sodišče druge stopnje ob preizkusu pritožbenih navedb ter uradnem pritožbenem preizkusu, kot ga nalaga določba drugega odstavka 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ga ustrezno materialnopravno okvalificiralo in pri tem ni storilo kršitev pravil postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev 14. in 15.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti določbe 7. člena ZPP, ki jih izpostavlja pritožba. Očitek pritožbe glede kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izhaja iz toženčevega presojanja odločilnih dejstev, ki ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ne predstavlja te očitane bistvene kršitve določb ZPP.

8.Kot bistvena za posestno motitveno pravdo je sodišče, v okviru trditvene in dokazne podlage pravnih strank, ugotavljalo dejstva glede posesti tožnikov nad sporno garažo pred očitanim motilnim ravnanjem, ki je bilo izvršeno 7. 4. 2025, pri čemer samo dejanje, ki ga tožnika navajata kot motitveno, ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženec je torej 7. 4. 2025 na garaži na silo odprl zaklenjeno obešanko tako, da je prerezal lok obešanke, jo odstranil z vrat garaže, odprl vrata garaže, vanjo stopil ter odstranil iz garaže stvari tožnikov.

9.Pritožba graja, da je sodišče dejstvo zadnjega posestnega stanja ugotovilo zgolj na podlagi izpovedb tožnikov, kar naj bi predstavljalo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar razlogi v obrazložitvi ne omogočajo niti formalnega preizkusa razumljivosti sodne odločbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse potrebne razloge, ki v celoti omogočajo njegov preizkus, v njem ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato so pritožbeni očitki te kršitve neutemeljeni.

10.Pritožba dejansko graja dokazno oceno sodišča kot neskladno z določbo 8. člena ZPP, vendar tudi neutemeljeno. Sodišče je ustrezno upoštevalo metodološki napotek tega člena in dokazno oceno izoblikovalo na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov. Sodišče je v dokazno oceno vključilo skrbne presoje izpovedb tožnikov in izpovedbe toženca. Pri tem je pomembno, da že iz izpovedbe toženca izhaja, da: "Do dne, ko sem odstranil obešanko, garaže sam nisem mogel uporabljati, ker je bila zaklenjena, prav tako so bili v garaži shranjeni predmeti tožnikov, ki sem jih po odstranitvi obešenke odstranil iz garaže." Tako je sodišče lahko že na podlagi izpovedbe toženca ugotovilo dejstvo, da sta imela tožnika do očitanega dejanja toženca, edina možnost vstopati v garažo, kjer so se nahajale njune stvari.

11.Tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno dokazno ocenilo toženčevo izpovedbo, "ker je v zaslišanju večkrat pojasnil, da v zadnjih treh letih tožnikov ni videl, da bi uporabljala garažo ali urejala okolico", je neutemeljena. Pritožba hkrati sama izpostavlja določbo 7. člena ZPP, da morajo pravdne stranke podati trditve in ponuditi dokaze, s katerimi te trditve dokazujejo, da je torej sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Toženec dovolj konkretiziranih trditev glede dejstva opustitve posesti v smislu 30. člena SPZ

pred sodiščem prve stopnje ni podal

pa tudi pritožbene navedbe so še vedno zelo splošne, predstavljajo pa tudi nedovoljeno pritožbeno novoto. Ugotovljena dejstva, torej ugotovljen konkretni dejanski stan, je sodišče na podlagi določbe 24. člena SPZ pravilno okvalificiralo kot izvrševanje posesti nad sporno garažo.

12.Sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče ugotovljeno motilno dejanje napačno materialnopravno ocenilo kot dejanje, ki bi pomenilo spremembo dotedanjega posestnega stanja. Ob nespornih dejstvih, da je bila sporna garaža zaklenjena s ključavnico obešanko, ter da sta tožnika bila edina, ki sta imela ključ od te obešanke in tako edina možnost vstopiti v to garažo, v kateri so se nahajale njune stvari, v celoti omogoča materialnopravno kvalifikacijo ugotovljenega ravnanja kot motilnega, saj je bila posledica tega ravnanja sprememba posestnega stanja, kakršno je bilo pred 7. 4. 2025, ko je toženec na silo odprl garažo in iz nje odstranil stvari tožnikov.

13.Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14.Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije pritožbene stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej T. Frantar, Stvarno pravo, Ljubljana, 1993, stran 312 do 313, Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, stran 204.

2Za samostojni ugotovitveni tožbeni zahtevek niso izpolnjeni pogoji iz 181. člena ZPP.

3Prvi odstavek 360. člena ZPP: V obrazložitvi sodbe oziroma sklepa mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

4Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

5Neposredna posest se izgube, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo.

6Trditveno in dokazno breme opustitve posesti je bilo na tožencu.