Jedro

Tožena stranka ni bila dolžna računati z morebitno ustavitvijo postopka in sproti, ob vsakem procesnem dejanju, priglašati pravdnih stroškov, zato jih je pravilno priglasila v postavljenem roku petnajstih dni, ko je bila seznanjena z umikom tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo ter sklenilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 4.901,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožujejo tožeče stranke s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Opozarjajo, da je tožena stranka sestavila le odgovor na tožbo dne 11. 12. 2011. Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da se lahko povračilo pravdnih stroškov vselej zahteva v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem pravdnem postopku oziroma zaključku zadnjega pravdnega dejanja. Če je višina pravdnih stroškov znana že veliko prej, preden je tožena stranka zahtevala njihovo povračilo, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na 30-dnevni rok po končanju pravdnega postopka. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da rok velja le za tiste stroške, za katere stranka ni vedela, ali ni vedela za njihovo višino. Sodišče je na predlog tožene stranke določilo vrednost spornega predmeta iz prvotnih 41.000,00 EUR na 1.019.115,00 EUR, za kar tožena stranka ni imela prav nobenega argumenta, saj se je tožbeni zahtevek glasil le na izpolnitev pogodbenih določil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi so tožeče stranke z vlogo z dne 7. 3. 2004 umaknile tožbo. Na podlagi drugega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče prve stopnje pozvalo toženo stranko ali privoli v umik tožbe. Tožena stranka je poziv sodišča prejela dne 19. 3. 2014 ter v postavljenem roku 15 dni z vlogo z dne 27. 3. 2014 privolila v umik tožbe ter priglasila stroške postopka, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 3.997,50 EUR, pavšalne materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter DDV po tar. št. 6007 v višini 883,85 EUR.

5. Kdaj lahko stranka zahteva povrnitev stroškov je odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi obravnavanja ali brez poprejšnjega obravnavanja (tretji odstavek 163. člena ZPP) oziroma, ali so nastopile okoliščine, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (sedmi odstavek 163. člena ZPP). Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov že v odgovoru na tožbo, specificirano pa jih je opredelila v vlogi z dne 27. 3. 2014 v postavljenem roku petnajstih dni, ko je bila seznanjena z umikom tožbe. Tožena stranka ni bila dolžna računati z morebitno ustavitvijo postopka in sproti, ob vsakem procesnem dejanju priglašati pravdnih stroškov, zato jih je pravilno priglasila v postavljenem roku petnajstih dni, ko je bila seznanjena z umikom tožbe.

6. Sodišče prve stopnje je višino odvetniških stroškov pravilno odmerilo glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je določilo s sklepom P 1736/2012-I z dne 14. 5. 2013, zoper katerega se ni pritožila nobena pravdna stranka. Materialnopravni preizkus višine stroškov je potrdil, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 (ki nastane že s prejemom pooblastila za vložitev odgovora na tožbo) v višini 3.997,50 EUR, pavšalne materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter DDV po tar. št. 6007 v višini 883,85 EUR, skupaj torej 4.901,35 EUR.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).