Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela objektivno omogočala izrabo odmora. Tožnikov delovni proces ni potekal nepretrgano, ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela, niti stalne pozornosti, prav tako ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna obračunati znesek v skupni višini 2.687,44 EUR bruto, in sicer posamezne mesečne zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke ter plačati vsakokratni mesečni neto znesek skupaj z obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 793,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja na odločitev pritožbenega sodišča v identični zadevi opr. št. Pdp 200/2022, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je bila tožnici že samo zaradi narave dela, tj. varovanja objekta, kršena pravica do odmora med delovnim časom. Nadalje navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba (ta odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča). Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje SEU. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče prve stopnje napačno povzema, da nadrejeni tožniku nikoli niso odredili nepretrganega spremljanja ekranov. Tudi sicer je A. A. opravljal delo zgolj v času od 7.00 do 15.00 ure, zaradi česar se lahko opredeli le do načina dela tožnika v dnevni izmeni, ko je bila tožniku omogočena zamenjava za čas odmora in si je zato lahko privoščil obisk čajne kuhinje, cigareto, sobo za razgibavanje, itd. ne da bi hitel nazaj na monitorje. Sodišče je na podlagi izpovedi prič B. B. in C. C. napačno zaključilo, da se dejansko ni zahtevalo, da dežurni ves čas nepretrgoma spremljajo monitorje. Tožnik je moral imeti pri sebi ves čas mobilni telefon, zaradi česar se ni mogel popolnoma "ugasniti" od službenih obveznosti. Kot je pojasnil nadrejeni A. A. je namreč moral tožnik v primeru, da mu je zazvonil telefon v času pripravljanja hrane za malico, s tem nemudoma prekiniti, oditi v dežurno sobo in opraviti nalogo, ki mu je bila dana. V času odsotnosti klicev pa je moral opazovati in varovati tajni objekt in tako nikoli ni mogel prenehati z opravljanjem svojih del. Ves čas je bil v položaju stalne pozornosti. Tožnik si je lahko privoščil največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta, ta odsotnost pa je tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS prekratka, saj ne omogoča zagotovitve osnovnega namena odmora med delovnim časom. Zmoten je zaključek sodišča, da narava in intenziteta dela tožniku nista preprečevala koriščenja odmora. Koriščenje odmora mora biti takšno, da delavcu ni potrebno biti na razpolago delodajalcu in mu ni potrebno opravljati del in nalog, temveč se lahko posveti lastnim interesom. Delavec mora biti v tem času popolnoma prost svojih delovnih obveznosti. Drugačno stališče ni pravilno. Okoliščina, da je delavec v obdobju razpoložljivosti za delo v povprečju le redko pozvan k intervenciji, ne more pripeljati do tega, da bi se ta obdobja štela v "čas počitka". V kolikor se namreč ugotovi, da mora delavec ukrepati v izjemno kratkem času, število dejanskih ukrepanj sploh ni več relevantno za presojo, ali je prišlo do kršitve pravice do odmora. Glede na to, da je bilo delo tožnika tako v dnevni kot v nočni izmeni, pa tudi med vikendi in prazniki enako, bi mu morala toženka tudi v tem času zagotoviti zamenjavo. Ne strinja se niti z razlogovanjem sodišča, da ni uspel izkazati nastanka škode. Tožnik je namreč opravil več dela, kot je bilo predvideno in kot ga je bil dolžan opraviti ter zanj ni prejel plačila. Tožnik ima tako izgubo dohodka za čas odmora, ki mu pripada in ki ga zaradi narave dela ni mogel koristiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravno relevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo odškodninski zahtevek tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor med delovnim časom. Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot višji kriminalist specialist in je v vtoževanem obdobju opravljal delo na oddelku D. v ruskem turnusu kot neformalni dežurni policist, ki je varoval tajni objekt toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožniku v vtoževanem obdobju zagotovljena, zato odškodninska odgovornost toženke ni podana.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Glede zaslišanih prič je sodišče prve stopnje jasno in popolno pojasnilo, kaj so priče in tožnik izpovedale, prav tako pa je tudi pojasnilo, komu je verjelo in zakaj. Glede dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na število klicev, je pojasnilo, na katere listinske dokaze se je oprlo in kaj iz njih izhaja. S tem je dokaze ocenilo, tako kot mu nalaga 8. člen ZPP, torej vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, o verodostojnosti prič in strank se je seznanilo tudi iz neposrednega vtisa ob zaslišanju, čemur je neposredna izvedba dokazov tudi namenjena. Po tako izvedenem dokaznem postopku se je sodišče prve stopnje pač prepričalo, da je bila intenzivnost dela med vikendi, prazniki in ponoči do 50 % nižja kot podnevi na delavnike in tako ne drži pritožbena navedba, da je bilo delo tožnika (glede na intenziteto) v teh obdobjih enako. Nadalje se je sodišče prepričalo, da tožnikova opravila, kot so osveževanje aplikacije na 20 ali 30 minut, število klicev in s tem v zvezi nadaljnja obveščanja, spremljanje videonadzora objekta in spremljanje monitorjev, niso preprečevala tožniku koriščenja vsaj dveh daljših premorov med delovnim časom (oziroma vsaj trikrat po petnajst minut). Tožnik se ne strinja z opravljeno dokazno oceno, vendar pa nestrinjanje stranke z ugotovljenimi dejstvi še ne pomeni, da so ta napačno ugotovljena ali da bi bile pri tem storjene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja in je zato ne ponavlja. Iz izpovedi prič in tožnika zgolj ugotavlja, da so te bile pravilno upoštevane, pri čemer je pomembna celotna izpoved in tudi vse izpovedi skupaj, ne le posamezni, iztrgani delčki, predvsem pa oseben vtis, ki si ga je ustvarilo sodišče prve stopnje glede verodostojnosti zaslišanih in pritožba tega prepričanja ni uspela omajati.

8. Ne drži, da si je tožnik lahko privoščil največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta. Izvedeni dokazni postopek takšne trditve ne podpira. Nasprotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič in listinskih dokazov pravilno zaključilo, da si je tožnik lahko vzel vsaj dva daljša premora med delovnim časom (oziroma vsaj trikrat po petnajst minut). To, da delo ni bilo tako intenzivno, da ne bi omogočalo izrabe pravice do odmora, in da se torej od zaposlenih ni pričakovala stalna pozornost, stalno spremljanje monitorjev in osveževanje aplikacije na 20 minut, kot to skuša prikazati pritožba, pa potrjuje že neprerekana ugotovitev sodišča prve stopnje, da so od oktobra 2018 dalje neformalni dežurni policisti tudi v času nočne izmene, čez vikende in praznike lahko zapustili objekt, čeprav niso imeli menjave, pri čemer pa iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi se po tem datumu delo opravljalo kako drugače kot prej. Prav tako iz samih pritožbenih navedb izhaja, da si je tožnik med delovnim časom pripravljal hrano za malico, za kar je potreben določen čas, to pa zgolj še dodatno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožniku odmor zagotovljen. Tudi samo dejstvo, da je moral tožnik imeti pri sebi mobilni telefon in da je moral v primeru klica odmor prekiniti in opraviti zadano nalogo, ne pomeni, da je bilo delo tako intenzivno, da tožnik ni mogel izrabiti odmora, zato ne predstavlja kršitve pravice do odmora, ko je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V času odmora, ki se šteje v delovni čas, se namreč ne more pričakovati, da bo delavec imel enako možnost razpolaganja s tem časom, kot v času tedenskega ali dnevnega počitka, ki se ne štejeta v delovni čas. Odmor je namenjen temu, da si delavec med delom oddahne, kaj poje ipd., ne pa izvajanju vseh prostočasnih aktivnosti, ki jih sicer lahko izvaja izven delovnega časa.1 Ker je šlo za nizko intenzivnost dela, je tožnik po morebitni prekinitvi odmora v takšnem primeru, v nadaljevanju izmene lahko odmor v celoti izkoristil. 9. Pritožbene navedbe, da je tožnikov nadrejeni A. A. opravljal delo zgolj v času od 7.00 do 15.00 ure, zaradi česar se lahko opredeli le do načina dela tožnika v dnevni izmeni, je navedba, ki je tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal in je zato tudi pritožbeno sodišče ne upošteva (337. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 286. člena ZPP).

10. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 200/2022. Odločanje o odškodninski odgovornosti je namreč podvrženo ugotavljanju vsakokratnih okoliščin primera, tako glede temelja kot višine.

11. Pritožba v pretežni meri nasprotuje stališčem, kot naj bi izhajala iz sklepa VIII Ips 54/2021, kar ne sodi v okvir tega spora, poleg tega jih razume zmotno. Vrhovno sodišče RS v citiranem sklepu, izdanem v primerljivi zadevi, kot je tožnikova, odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu DoR 74/2021, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora.

12. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za konkretni spor nista uporabljivi; v prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o zabeleženih klicih) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožnikovega dela objektivno omogočala izrabo odmora. Tožnikov delovni proces tako ni potekal nepretrgano, ni zahteval stalnega vsiljenega ritma dela, niti stalne pozornosti, prav tako ni bilo večje pogostosti nepredvidljivih situacij. Če bi bil zaradi klica ali drugega dogodka odmor prekinjen, pa bi ga tožnik lahko koristil v več delih. Delavcu je namreč odmor lahko zagotovljen tudi na tak način.2 Tožnik v pritožbi tako neutemeljeno poudarja, da bi mu bil odmor zagotovljen le v primeru zamenjave, saj to glede na navedeno ne drži. 14. Ker je zahtevek tožnika neutemeljen že iz razloga, ker toženka tožniku ni kršila pravice do odmora med delovnim časom, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik niti škode ni izkazal, ne opredeljuje, saj na drugačno odločitev v tem sporu ne morejo vplivati (360. člen ZPP).

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan po načelu uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami) toženki v okviru priglašenih stroškov priznalo 375 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj 229,50 EUR.

1 VSRS, opr. št. VIII Ips 35/2021. 2 VSRS, opr. št. IV Ips 87/2009.