Jedro

Ker je bilo v kasnejšem invalidskem postopku ugotovljeno, da je pri tožniku invalidnost podana od dne 21. 3. 2001 dalje, in je tako nastopila še v času pred izdajo dokončne in pravnomočne odločbe toženca o zavrnitvi priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 3. 8. 2001, ki je bila izdana v predhodnem invalidskem postopku, se tožnika zaradi formalne pravnomočnosti odločbe toženca z dne 3. 8. 2001 v III. kategorijo invalidnosti razvrsti in se mu pravice iz invalidnosti priznajo šele od prvega dne po izdaji pravnomočne zavrnilne odločbe toženca dalje, torej z dnem 4. 8. 2001, in ne že z dnem nastanka invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se datum 21.3.2001 nadomesti z datumom 4.8.2001. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 8.4.2004 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 22.10.2003 (1. točka izreka) in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni ter mu priznalo pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno lažje fizično delo z omejitvami, razvidnimi iz 2. točke izreka, s polnim delovnim časom od 21.3.2001 dalje. Tožencu je še naložilo izdajo odločbe o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugo ustrezno delo (3. točka izreka) in ga obvezalo k povrnitvi stroškov postopka v znesku 563,04 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi opozarja, da je že tekom sodnega postopka podal pripombe na izvedensko mnenje. V pripombah je izrazil nestrinjanje z ugotovitvijo, da je pri tožniku nastopila invalidnost od tretje obravnave pri invalidski komisiji II. stopnje dalje, tj. od 21.3.2001 dalje, ko se je psihoorganska prizadetost tožnika že toliko opažala navzven, da so ga zavrnili povsod, kamor je bil povabljen zaradi zaposlitve. Omenjena ugotovitev temelji na anamnestičnih podatkih tožnika, ni pa datum ugotovljene invalidnosti podprt z objektivnimi izvidi psihologa oz. psihiatra, kar je potrdila tudi izvedenka. Edini objektivni podatek o okrnjenih psihičnih funkcijah so ugotovitve izvedenke ob osebnem pregledu tožnika. Do tega pa je prišlo že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, zato so nove ugotovitve lahko kvečjemu predmet novega postopka, kar delno izhaja tudi iz navedb izvedenke. Glede tega sodišče prve stopnje ni podalo dovolj prepričljivih razlogov, saj je v celoti poklonilo vero izvedenskemu mnenju, ne da bi se opredelilo do pripomb toženca. Meni, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in jo v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Toženec se ne strinja niti z datumom ugotovljene invalidnosti. Že na glavni obravnavi je navedel, da je bilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja v letu 2001 že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3.8.2001, zoper katero pa ni bila vložena tožba. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 21.3.2001 dalje, torej pred datumom izdaje prvostopenjske odločbe, je kršilo določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Glede na ločevanje med materialno in formalno pravnomočnostjo bi bilo mogoče odločiti o invalidnosti kasneje, nikakor pa ne pred izdajo pravnomočne odločbe toženca. Toženec še pripominja, da je glede na ugotovljen datum nastanka invalidnosti in glede na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju napačno navedena pravna podlaga za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti. Posledično se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je sporna dejstva o tožnikovi invalidnosti ugotavljalo s stalno sodno izvedenko za psihiatrijo A.F.Z.. Iz izvedenskega mnenja z dne 5.1.2007 (list. št. 35-50) izhaja, da so pri tožniku prisotne omejitve, ki vplivajo na njegovo zmožnost opravljanja dela „izdelovanje talnih in lesonitnih oblog“, ki ga je tožnik nazadnje opravljal do stečaja družbe v letu 1993. Pri tem je izvedenka zaključila, da zdravstvene težave glede na diagnosticirano stanje po lobanjsko možganski poškodbi glave, psihoorganskem sindromu in epilepsiji po možganski poškodbi in s tem povezane omejitve pri opravljanju svojega dela kažejo na nesporen obstoj III. kategorije invalidnosti. Izčrpno obrazloženi zaključki izvedenke o obstoju invalidnosti za nazaj temeljijo na dostopni medicinski dokumentaciji v spisu, do katere se je izvedenka analitično opredelila, in na opravljenem osebnem pregledu tožnika. Ugotovitve izvedenke o obstoju invalidnosti so ustrezno obrazložene, kar priznava tudi toženec v podanih pripombah, in niso v nasprotju s samimi izvidi in ne v nasprotju s samim seboj, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njihovo pravilnost. Povedano velja tudi za izvedenkine ugotovitve glede nastanka invalidnosti III. kategorije. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja je vprašanje datuma nastanka invalidnosti izvedenka vezala na mnenja invalidskih komisij v pravnomočno zaključenih predsodnih postopkih. Izvedenka ob upoštevanju nevarnosti opravljanja dela za tožnikovo zdravje omenja dva možna datuma, in sicer prvo predstavitev na invalidski komisiji I. stopnje dne 6.7.1994, nato pa še datum tretje predstavitve invalidski komisiji, 21.3.2001. V zvezi z datumom nastanka invalidnosti pa je še opozorila, da ni nobenega strokovnega opisa tožnikovega duševnega stanja iz preteklosti, zaradi česar ni možna natančnejša časovna opredelitev razvoja kronične psihične simptomatike v posledici možganske okvare po poškodbi iz leta 1984. Izvedenka je torej na podlagi dognanj psihiatrične stroke oz. ustreznega strokovnega znanja, s katerim je nedvomno razpolagala, in psihiatrične obravnave tožnika po opravljenem osebnem pregledu ugotovila, da je do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju tožnika prišlo že 6.7.1994, najkasneje in po mnenju izvedenke pa zanesljivo od 21.3.2001 dalje, čemur je prvostopenjsko sodišče tudi sledilo in so pritožbene navedbe, da bi moral biti omenjeni datum dodatno podprt z objektivnimi podatki, neutemeljene.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča glede obstoja trajnih sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju, pa tudi glede tega, da so takšne spremembe z medicinskega vidika nastopile dne 21.3.2001. Hkrati pa je potrebno glede časa nastanka invalidnosti upoštevati, da so tako ugotovljene spremembe nastale še v času pred izdajo prvostopenjske odločbe št. ... z dne 10.4.2001 in dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3.8.2001. Z navedenima odločbama je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker komisiji toženca nista ugotovili invalidnosti. Ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, je odločba toženca postala formalno pravnomočna. To pa pomeni, da je bilo z učinkom pravnomočnosti odločeno o tožnikovi invalidnosti do trenutka izdaje odločbe toženca dne 3.8.2001. Skladno s 4. odstavkom 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP) je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom oziroma s t.i. izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče ne bi smelo tožnika razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti od tretje predstavitve pri invalidski komisiji toženca dne 21.3.2001, saj je na ta način poseglo v pravnomočno odločbo toženca.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (4. točko 358. člena ZPP) je pritožbeno sodišče izrek izpodbijane sodbe v 3. točki spremenilo tako, da je datum 21.3.2001 nadomestilo z datumom 4.8.2001 (prvi naslednji dan po izdaji pravnomočne odločbe). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v razlogih kot pravno podlago za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti navedlo določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki pa se v času nastanka invalidnosti še ni uporabljal. S tem v zvezi pritožba utemeljeno opozarja na določbo 446. člena ZPIZ-1, po kateri so se določbe 60. do 71. člena, 80. do 101. člena, 106. člena, 5. odstavka 138. člena, 158. do 163. člena ter 4. odstavka 169. člena pričele uporabljati 1.1.2003, do tega dne pa so se o pravicah iz invalidskega zavarovanja uporabljale določbe ZPIZ/92. Na uporabo predpisa, veljavnega v času nastanka invalidnosti, pa odkazuje tudi določba 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Ker je v danem primeru nastanek invalidnosti ugotovljen z dnem 4.8.2001, se po tem datumu enotno presojata razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo torej pri razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti izhajati iz določbe 27. oziroma 34. člena ZPIZ/92, vendar to ni vplivalo na odločitev v zadevi.

Tožnik le v neznatnem delu ni uspel s svojim tožbenim zahtevkom. Posebni stroški zaradi tega niso nastali. V skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče zato potrdilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo, kot to sledi iz izreka te sodbe. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.