Jedro

V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka ni potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z novimi razlogi za mednarodno zaščito (ki bi bili drugačni od tistih iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito), pomembno je, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oz. predlaga nove dokaze (ki so nastali po izdaji prvotne odločbe), četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi tožniku, da ne iz navedenega člena ZMZ-1 kot tudi ne iz drugega odstavka 40. člena Procesne direktive ne izhaja, da mora oseba navesti popolnoma druge razloge za preganjanje ali resno škodo, pač pa mora prosilec predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v zadevi, v zvezi s katero je toženka tožniku že priznala status subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-214/2014/35 (1312-06) z dne 25. 10. 2018 odpravi ter zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito1, ki ji je toženka ugodila in tožniku z odločbo z dne 27. 8. 2015 priznala status subsidiarne zaščite za dobo treh let, navedena odločba pa je postala pravnomočna 25. 9. 2015. Toženka je tožnika obvestila o poteku njegovega statusa z dopisom z dne 4. 7. 2018 ter mu poslala obrazec, pri čemer tožnik toženki v predpisanem roku ni vrnil izpolnjenega obrazca, ki velja kot prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite. Tožnik pa se je sam zglasil v Azilnem domu v Ljubljani, kjer je izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito, saj mu je dovoljenje za prebivanje poteklo 9. 9. 2018. Tožnik je navedel, da je odšel v Nemčijo, vendar so ga zaradi nedovoljenega vstopa v državo zaprli do 18. 9. 2018. V Slovenijo je prispel istega dne okoli 18.30 ure, zadrževal se je po ulicah Ljubljane in 8. 10. 2018 odšel v Azilni dom.

2. Toženka se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po mnenju toženke je za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v tožnikovi izvorni državi Siriji, relevantnih za priznanje mednarodne zaščite, tisti nujno potrebni pogoj, ki ga mora zagotoviti tujec, da se pred pristojnim organom lahko začne postopek in da se meritorno obravnava njegova nova prošnja za mednarodno zaščito. V konkretnem primeru pa tožnik ni navedel novih razlogov, prav tako tudi ni predložil novih dokazov. Iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da se je skliceval na iste razloge, kot jih je navedel že ob podaji prve in druge prošnje z dne 11. 4. 2014 in 21. 5. 2015, in sicer se sklicuje na varnostno situacijo v Siriji, saj so se v njegovem kraju ... začeli novi spopadi. Za oblast se sedaj borijo Kurdi, režim in uporniki. V konkretnem primeru tožnik ni navedel novih razlogov, razlogi, ki jih je navedel, se nanašajo na varnostno situacijo, ki se je v tem času poslabšala. Kot nove dokaze pa je predložil različna mednarodna poročila o stanju v Siriji. S tem se je tožnik skliceval na iste razloge, kot jih je navedel ob podaji prve in druge prošnje za mednarodno zaščito, ni pa navedel spremenjenih okoliščin, zaradi katerih želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer toženki predložil poročilo o varnostnih razmerah v Siriji, vendar le-ta v ničemer ne odstopajo od poročil, ki so bila preučena in uporabljena v odločbi z dne 27. 8. 2015, zato ne morejo predstavljati novega dokaza in novega dejstva, zaradi katerega bi bil tožnik upravičen do vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito, namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev povedanega oziroma ponovno odločanje o že odločeni stvari. Tožnik tako ni predložil novih dokazov ali navedel novih dejstev, navedba, da je varnostna situacija v Siriji slabša, ni novo dejstvo, saj varnostna situacija v Siriji ni kaj bistveno drugačna, kot je bila v času izdaje predhodne odločitve. Glede na navedeno je toženka zahtevo zavrgla.

3. Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Navaja, da so se v njegovem kraju ... začeli novi spopadi, kar je novo dejstvo. Poleg tega je tožeča stranka predložila nova poročila o varnostni situaciji v Siriji in še posebno v kraju ..., poročila, ki datirajo iz obdobja po izdaji odločbe, s katero je tožena stranka tožniku priznala subsidiarno zaščito. To so novi dokazi. Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da se stanje v Siriji ni bistveno spremenilo (od takrat, ko je tožniku priznala subsidiarno zaščito), je nerazumna trditev, da tožnik ni predložil dokazov, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Predložena poročila o stanju v Siriji odstopajo od poročil, ki so bila preučena in uporabljena že v odločbi, gre za popolnoma nova poročila, z novejšim datumom, in ne za poročila, ki so bila predložena v prvotnem postopku. Tožena stranka teh poročil nikakor ni mogla uporabiti v odločbi, saj takrat ta poročila še obstajala niso. Toženka je napačno interpretirala 64. člena ZMZ-1, saj potrebni novi dokazi oz. nova dejstva za uvedbo ponovnega postopka, nikakor niso isto kot novi razlogi, kot to razume toženka. Iz omenjenega člena (pa tudi iz drugega odstavka 40. člena Procesne direktive) nikakor ne izhaja, da mora oseba navesti popolnoma nove razloge za preganjanje ali resno škodo. Prosilec mora predložiti nove dokaze oz. nova dejstva, ki pa se seveda lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo. Dejstvo, da je tožnik v konkretnem primeru zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kot prej - ogroženost zaradi slabe varnostne situacije v Siriji, ne pomeni, da ne izpolnjuje pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Tožnik je navedel nove dokaze in dejstva, in sicer s predložitvijo aktualnih poročil o izvorni državi in pa navedbo, da so se v mestu, iz katerega izhaja, začeli novi spopadi in da se je varnostna situacija tam poslabšala. Napačno razumevanje 64. člena ZMZ-1 tožene stranke se kaže tudi v tem, da je po njenem mnenju za uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite potrebno predložiti dokaze o bistveno spremenjenih okoliščinah o izvorni državi. 64. člen ZMZ-1 besedne zveze bistveno spremenjene okoliščine sploh ne vsebuje. V konkretnem primeru nikakor ne gre za ponovno odločanje v že odločeni stvari, saj je med prvotnim odločanjem in sedaj minilo že več kot tri leta, situacije v državah, kjer divja vojna, pa se zelo hitro spreminjajo. Presojanje nove varnostne situacije v Siriji torej ne bi bilo ponovno presojanje o nečem že odločenem. V nadaljevanju tožeča stranka podrobno opisuje, zakaj je po njenem mnenju 64. člen ZMZ-1 neskladen s Procesno direktivo. Tožeča stranka predlaga odpravo sklepa.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in na uveljavljeno sodno prakso, ter meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato pri njem v celoti vztraja. Toženka ugotavlja, da tujec v izvorni državi sploh ni bil (temveč je potoval po Evropi), kar je tudi bistven razlog, da ni uspel predložiti novih dokazov oziroma izkazati novih dejstev, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni navajal nobenih novih okoliščin oz. razlogov, saj je varnostno situacijo v Siriji uveljavljal že v prvi prošnji z dne 11. 4. 2014, v drugi prošnji z dne 21. 5. 2015, kot tudi na osebnem razgovoru 17. 6. 2015. Nobeno novo dejstvo niso navedbe, da je varnostna situacija v Siriji slabša, saj varnostna situacija ni kaj bistveno drugačna, kot je bila v času izpodbijane odločbe. Tožeča stranka se v času podaljšanja subsidiarne oblike zaščite sploh ni nahajala v Republiki Sloveniji, temveč v Zvezni republiki Nemčiji, zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pa je vložila 10. 10. 2018, torej en mesec po poteku statusa subsidiarne zaščite. Če je s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja, to še ne pomeni, da bo oseba dejansko tudi vrnjena v izvorno državo, niti se ji z odločbo, s katero je bila prošnja zavrnjena, ne nalaga obveznosti zapustitve države. ZMZ-1 že od leta 2010 dalje ne določa več obveznosti zapustitve države, temveč zgolj obveznosti ministrstva, da o izvršljivosti odločitve v postopku priznanja mednarodne zaščite obvesti Policijo in osebo izroči Policiji kot organom, pristojnim za postopke vračanja. Nadaljnji postopek se potem vodi po ZTuj-2, v katerem so spoštovani vsi standardi, ki jih v Republiki Sloveniji v zvezi z vračanjem nalagajo mednarodne obveznosti, med drugim tudi spoštovanja načela nevračanja.3 Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je potekla subsidiarna zaščita, vendar v roku ni vložila prošnje za njeno podaljšanje in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 7. Sodišče ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1, ker tožnik ni navedel novih dejstev in ni predložil novih dokazov.

8. Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno odločila o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ter mu dodelila z odločbo z dne 27. 8. 2015 status subsidiarne zaščite za dobo treh let, ki je postala pravnomočna 25. 9. 2015. Nesporno med strankama je tudi, da je tožniku dovoljenje za prebivanje v Sloveniji poteklo 9. 9. 2018. 9. Sodišče pa sledi tožbenim navedbam tožnika, da je toženka napačno interpretirala 64. člen ZMZ-1. V sklopu presoje izpolnitve pogojev za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1 namreč ni potrebno navajati dejstev in predlagati dokazov v zvezi z novimi razlogi za mednarodno zaščito (ki bi bili drugačni od tistih iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito), pomembno je, da tožnik skladno s 64. členom ZMZ-1 navaja nova dejstva oz. predlaga nove dokaze (ki so nastali po izdaji prvotne odločbe)2, četudi v zvezi z razlogi, vsebovanimi že v prvotni prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi tožniku, da ne iz navedenega člena ZMZ-1 kot tudi ne iz drugega odstavka 40. člena Procesne direktive ne izhaja, da mora oseba navesti popolnoma druge razloge za preganjanje ali resno škodo, pač pa mora prosilec predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v zadevi, v zvezi s katero je toženka tožniku že priznala status subsidiarne zaščite. Tožnik lahko uveljavlja iste razloge, drži pa, da mora v zvezi z njimi navesti nova dejstva oziroma in dokaze, da so izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, da lahko tožnik predlaga uvedbo ponovnega postopka.

10. Tožnik je tako zatrdil, da so se v njegovem kraju ... v obdobju po izdani prvotni odločbi toženke, s katero je slednja tožniku priznala subsidiarno zaščito, začeli novi spopadi, o tem pa predložil vrsto poročil o varnostni situaciji v Siriji (tudi v njegovem kraju), ki datirajo iz obdobja po izdaji odločbe, s katero je toženka tožniku priznala subsidiarno zaščito (kot je razvidno iz poročil v upravnem spisu). Sodišče tako sledi tožniku, da je s tem tožnik v predlogu za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navajal nova dejstva o spopadih v njegovem kraju ..., prav tako pa je tudi predložil nove dokaze - nova poročila o varnostni situaciji v Siriji in še posebno v kraju ..., vse datirano po izdani prvotni odločbi toženke o mednarodni zaščiti tožnika, vse skladno s 64. členom ZMZ-1. 11. Sodišče tudi ugotavlja, da drži tudi navedba tožnika, da ni dolžan skladno s 64. členom ZMZ-1 predložiti za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi, saj tega 64. člena ZMZ ne vsebuje, toženka pa je v zvezi s tem napačno interpretirala 64. člena ZMZ-1. Zadošča, da o (četudi bistveno enakih) okoliščinah v izvorni državi tožnik navede nova dejstva oz. predlaga nove dokaze, skladno s 64. členom ZMZ-1. 12. Sodišče sledi tudi očitku tožnika, da v konkretnem primeru ne gre za ponovno odločanje v že odločeni stvari, saj je med prvotnim odločanjem toženke o prošnji tožnika za mednarodno zaščito in predlogom za uvedbo ponovnega postopka minilo že več kot tri leta. Sodišče se strinja s tožnikom, da presojanje nove varnostne situacije po treh letih od prvotne odločitve o mednarodni zaščiti tožnika s strani toženke na podlagi zatrjevanih novih dejstev in predloženih novih dokazov ne pomeni ponovnega presojanja o nečem že odločenem.

13. Ker je tako tožnik navedel nova dejstva in predložil nove dokaze v predlogu za uvedbo ponovnega postopka, skladno s 64. členom ZMZ-1, toženka pa navedenega ni vsebinsko presojala, ker je menila, da navedena dejstva in dokazi niso nova dejstva in dokazi s smislu 64. člena ZMZ-1 ter je tožnikov zahtevek skladno s 65. člena ZMZ-1 zavrgla, je sodišče posledično tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. in 3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Toženka mora izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1)

14. Ker je sodišče že na podlagi navedenih ugovorov tožnika tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek, se sodišče ni opredeljevalo še do preostalih ugovorov tožnika, saj že v tej obrazložitvi citirani ugovori tožnika zadoščajo za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta. Sodišče le še pripominja v zvezi s tožnikovim predlogom, naj sodišče naslovi predhodno vprašanje na sodišče Evropskih skupnosti, in sicer, „ali je ureditev, da je v primeru zamude podaljšanja subsidiarne zaščite prosilec primoran v vsakem primeru vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ne glede na to, da ima opravičljive razloge za zamudo, v skladu z 28. členom Procesne direktive“, da v konkretnem primeru sodišče takega vprašanja ne bi moglo postaviti, saj v konkretnem primeru tožnik ni želel vložiti predloga za podaljšanje subsidiarne zaščite, temveč je vložil predlog (in posledično tožbo v upravnem sporu) v zvezi z uvedbo ponovnega postopka, sama zamuda podaljšanja subsidiarne zaščite in razlogi zanjo pa ne vpliva na sam ponovni postopek mednarodne zaščite (s tem, da je potek subsidiarne zaščite in nevložitev prošnje za njeno podaljšanje v odrejenem roku predpostavka za vložitev zahtevka prosilca za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite).

15. Toženka je v odgovoru na tožbo podala tudi predlog za kaznovanje tožnika zaradi razžalitve pristojnega organa oziroma uradne osebe v tožbi. Tožnik je namreč v tožbi navedel, da je toženkin sklep jasen dokaz omejenega in formalističnega razmišljanja toženke. Toženka v zvezi s tem poudarja, da uradna oseba zaenkrat še ni omejena in da so takšne besede izjemno žaljive in nedopustne. Pooblaščenka tožnika je hote in grobo žalila tako uradno osebo kot toženko kot pristojni organ. Nestrinjanje z odločitvijo je mogoče izraziti na dostojen in primeren način, žaljivi izrazi pa h kvalitetnejšemu oz. argumentiranemu uveljavljanju tožbenih razlogov ne prispevajo. Če je tožena stranka prejela negativno odločitev, to ne pomeni, da je bila slednja sprejeta, ker tožniku uradna oseba ne bi bila naklonjena. Pri samem odločanju so osebna mnenja ali stališča uradnih oseb oz. kakršnakoli osebna naklonjenost ali nenaklonjenost do prosilcev strogo izključena. Pooblaščenka je tako s formulacijo omejenega formalističnega razmišljanja toženke grobo posegla v integriteto navedene uradne osebe, saj so te navedbe izrazito žaljive. Toženka oz. uradna oseba ima zaenkrat zdrav razum, zato predlaga, naj sodišče zaradi razžalitve pristojnega organa oziroma uradne osebe na primeren način kaznuje tožnika.

16. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da je navedene trditve o formalističnem in omejenem razmišljanju toženke podala pooblaščenka tožnika, zato nikakor ne bi bilo na mestu kaznovanje tožnika zaradi navedenega. Je pa ravnanje pooblaščenke tožnika presojalo v luči 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Navedena določba namreč omogoča, da sodišče lahko kaznuje med drugim tudi tistega, ki v vlogi žali stranko v postopku.

17. Sodišče tako najprej ugotavlja, da sta ugled in dobro ime osebnostni pravici (nepremoženjski kategoriji, ki izhajata iz 34. člena Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva), ki ju pravo priznava tudi pravnim osebam. Pri slednjih gre za varstvo tistih osebnostnih dobrin, ki so združljive z značilnostmi pravne osebe. Ugled pravne osebe je lahko okrnjen zaradi neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo, zlasti če so trditve povezane z njihovem položajem v pravni osebi. Slednja v zunanjem svetu nastopa preko fizičnih oseb, ki tvorijo njen personalni substrat, predstava javnosti o ravni ugleda pravne osebe pa je tako neločljivo povezana s predstavo o ugledu njenih fizičnih oseb, zato krnitev njihovega ugleda vselej pomeni tudi poseg v ugled in dobro ime pravne osebe.4 V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da navedena trditev pooblaščenke tožnika sicer ni bila namenjena fizični osebi, ki je v konkretnem primeru v imenu toženke izdala izpodbijani sklep, saj niso bile podane trditve o njenem položaju v pravni osebi, trditev je merila splošno na toženo stranko, je pa sodišče skladno z zgoraj navedenim trditev pooblaščenke tožnika do toženke presojalo tudi v razmerju do osebe, ki je v imenu toženke napisala izpodbijan sklep.

18. Protipravnost posegov v osebnostno pravico časti in dobrega imena je lahko izključena, če gre v konkretnem primeru izražanja za varstvo določenega splošnega interesa, če gre za kritiko, ki se opravlja v interesu stranke oziroma za njen upravičen interes, da se obvesti o določenem ravnanju pravne osebe. Pri kritiki gre za vrednostne sodbe, mnenja, splošna razglabljanja, ki so lahko pravilna ali nepravilna in vedno objektivna. Kritika mora biti stvarna in ne osebna, tikati se mora dela oziroma delovanja in ne avtorja dela oziroma subjekta delovanja. Kritika se mora opirati na določene podatke, ki kažejo na utemeljenost kritike in omogočajo presojo. Če kritika vsebuje določene trditve, morajo biti take trditve resnične, prav tako ne sme biti kritika žaljiva.5

19. Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je navedeno besedilo o formalističnem in omejenem razmišljanju toženke pooblaščenka tožnika podala v tožbi, v kateri je pooblaščenka grajala odločitev toženke, češ da slednja pripisuje zakonskim določbam širši obseg in tako zahteva od tožnika dejanja, ki jih zakon sploh ne predpisuje (tako glede izkazovanja bistveno spremenjenih okoliščin v Siriji, kot glede novih dejstev in novih dokazov, ki bi morala biti podana v zvezi z novimi razlogi in ne z enakimi razlogi, že podanimi v prvotni tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito), pri čemer, kot izhaja že iz dosedanje obrazložitve te sodne odločbe, so bili takšni očitki tožnika tudi utemeljeni. Sodišče se strinja s toženko, da je nestrinjanje z odločitvijo mogoče izraziti na dostojen in primeren način, pri čemer trditve pooblaščenke tožnika niso najbolj primerne in toženki pripisujejo dejanja, ki imajo negativni vrednostni naboj. Zato je mogoče reči, da lahko povprečnemu človeku vzbudijo neprijetne občutke in ga zabolijo ter tako prizadanejo njegovo zavest o lastni vrednosti. A je obenem očitno, da ne pomeni ta trditev, gledano z vidika povprečnega naslovnika, večjega posega v zavedanje o lastni vrednosti, še posebno, ker predstavlja naslovnik pisanja toženko, ki je po splošnem vedenju nenehno podvržena preverjanju svojega dela (in pravilnosti ravnanja) s strani strank postopka. To se pokaže še toliko bolj, ko se citiran zapis o formalističnem in omejenem razmišljanju toženke bere skupaj s preostalo tožbo, kjer tožnica podaja očitke nepravilnega odločanja toženke (ki so utemeljeni, kar potrjuje tudi sodišče z zadevno odločitvijo o odpravi izpodbijanega sklepa).

20. Navedena izjava pooblaščenke tožnika lahko objektivno posega v čast in dobro ime povprečnega človeka, pri čemer hkrati obravnavana trditev ni bila osebna, tikala se je dela oz. delovanja toženke in ne avtorja dela, pooblaščenka pa z navedeno izjavo tudi ni podala trditev o pristranskem odločanju toženke zaradi ne/naklonjenosti prosilcu. Kljub navedenem posegu pa je prag, ko se presoja, ali je tak objektiven poseg tudi protipraven, pri toženki kot organu, ki odloča o pravicah tožnika, višji od tistega pri povprečnem človeku, saj je nenehno podvržen preverjanju svojega dela.

21. Nedopustna pa ni izjava, ki sicer posega v pravice drugega, če se pri tehtanju pravic izkaže, da je imel, kdor je z izjavo posegel v čast in dobro ime drugega, utemeljen razlog verjeti v to, kar je izjavil. Pri tem je treba upoštevati, na kaj je izjavitelj oprl svojo izjavo ter kakšna sta bila kontekst in namen izjavljenega. Pooblaščenka tožnika je navedeno izjavo podala ob grajanju odločitve toženke, ki se ji je zdela neutemeljena in je v to utemeljeno verjela, zato sodišče ocenjuje, da sporna izjava ne presega dovoljenega izvrševanja tožnikove svobode govora, izvrševane po pooblaščenki tožnika, pri čemer je sodišče tudi upoštevalo položaj toženke kot organa, ki odloča o pravicah oseb in katere prag - glede objektivnih posegov v njene pravice – mora biti višji ravno zaradi narave njenega dela, ki je nenehno preverjan s strani strank postopka. Navedena izjava pooblaščenke tožnika, četudi ne najbolj primerna, tako ni nedopustna in s tem ne protipravna. Zato mora toženka, čeravno je zanjo oziroma za osebo, ki je izpodbijani sklep pisala, ta izjava žaljiva, kot pripadnica demokratične družbe in pravne države tak zapis tolerirati. Dopusten je svoboden dialog o vsebinah, o katerih se stranki ne strinjata in v katerem na dokaj dostojen način predstavljata vsaka svoje videnje položaja, kakršna je bila situacija tudi v obravnavani zadevi. Pooblaščenka tožnika po oceni sodišča dovoljenih meja takega dialoga z navedenim zapisom ni nedopustno prekoračila, saj stopnja posega v toženkino čast in dobro ime ni bila visoka, pri tem pa je potrebno imeti pred očmi tudi kontekst, da je pooblaščenka tožnika ta zapis posredovala toženki v zvezi z očitanim ravnanjem toženke (pri čemer so se ti očitki izkazali za utemeljene). Sodišče tako ob tehtanju v tem primeru kolidiranih pravic do svobode govora pooblaščenke tožnika in pravice do časti in dobrega imena toženke ugotavlja, da navedeni zapis pooblaščenke tožnika, četudi izražen z nekoliko neprimernimi besedami, ne predstavlja ravnanja, ki bi lahko povzročilo okrnitev ugleda ali dobrega imena toženke in s tem ne predstavlja ravnanja, ki bi ga sodišče sankcioniralo skladno s 109. členom ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1. 1 Tožnik je sicer prvotno prošnjo vložil že 11. 8. 2014, vendar je nato samovoljno zapustil azilni dom, zato je toženka s sklepom z dne 18. 8. 2014 postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavila, tožnik pa je 21. 5. 2015 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito. 2 Načelo nevračanja po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (72. člena Ztuj-2). 3 Oz. že prej, pa jih tožnik v postopku ni mogel navesti brez svoje krivde. 4 In sicer tako odločba Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 354/2009 z dne 13. 5. 2010, pa tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1467/2009, II Cp 2996/2009, II Cp 621/2010; primerjaj tudi Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, stran 1059. 5 Tako dr. Ludvik Toplak: Civilnopravno varstvo osebnostnih pravic in mediji, Podjetje in delo, 15. 10. 1997.