Jedro

Plačilu izvedenih del se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na neizpolnjevanje stranske obveznosti predložitve evidenčnih listov, ker naj bi šele predložitev evidenčnih listov pomenila pravilno izpolnitev obveznosti. Višje sodišče poudarja, da se na potrebo po pridobitvi evidenčnih listov tožena stranka sklicuje zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja, vendar pa med strankama v sporu sploh ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje pridobljeno, zato ne gre slediti toženi stranki, da šele predložitev evidenčnih listov z vidika tožene stranke pomeni pravilno in bistveno izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici povrniti njihove stroške pritožbenega postopka v znesku 1.759,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka dedičem po pokojnem P. P. (prej: P. s. p.) plačati 109.281,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 do plačila (I. točka izreka) ter v presežku zavrnilo zahtevek za plačilo 670,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 do plačila (II. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za izdajo končne odločbe (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela delne sodbe in zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela delne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Prvi tožnik ter druga in tretja tožnica v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela delne sodbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka sporni IV. in V. začasno situacijo predložila po izteku pogodbeno dogovorjenega roka – 15. dne v mesecu. Čas izpolnitve obveznosti predložitve začasnih situacij po presoji višjega sodišča ni pomenil bistvene sestavine razmerja med strankama, na podlagi katerega bi tožena stranka utemeljeno zavrnila izpolnitev svoje obveznosti plačila pod pogojem, da je tožeča stranka svojo temeljno obveznost po pogodbi – izvedbo dogovorjenih gradbenih del – izvedla.

6. Ne drži, da so razlogi sodbe v 45. točki obrazložitve nejasni ter da je z obrazložitvijo v tej točki sodišče prve stopnje kršilo načelo nepristranskosti in dokaze presojalo v nasprotju z 8. členom ZPP. Tožena stranka je trdila, da je z natančno specificiranimi količinami obrazloženo zavrnila IV. začasno situacijo tožeče stranke (str. 2 odgovora na tožbo) oziroma obrazloženo popravljala količine na situaciji, kar pa je nasprotovalo njeni navedbi v odgovoru na tožbo, da se bo lahko o obsegu storitev, ki jih tožeči stranki priznava, izjavila šele po pridobljenem izvedenskem mnenju (str. 8 odgovora na tožbo). Če tožena stranka trdi, da so količine, opravljene v skladu z njeno gradbeno knjigo, točne in pravilne, potem je brezpredmetno, da se o celotni višini njene obveznosti plačila postavlja izvedenec. Posledično drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni specificirano popravljala količin na spornih začasnih situacij. Upoštevajoč navedeno sodišče prve stopnje tudi ni napravilo materialnopravno zmotnega zaključka, da bi morala tožena stranka ob domnevno specificirani zavrnitvi plačila na podlagi njene gradbene knjige potrditi in plačati vsaj nesporni del izvedenih del po IV. in V. začasni situaciji. Po določilih Pogodbe je namreč potrditev nespornega dela določena v roku 10 dni po prejemu začasne situacije in plačilo 45 dni po potrditvi. Prav tako višje sodišče v zapisu, da sodišče prve stopnje "bolj verjame tožeči stranki" ne vidi okoliščin, ki bi kazile videz nepristranskosti. Gre za običajen primer zapisa, ki pravzaprav potrjuje izvedbo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je svoje stališče, utemeljeno na dokazni oceni, v obrazložitvi pojasnilo, zato v spornem zapisu ni podlage, da bi se ga opredelilo kot arbitrarnega in potencialno pristranskega.

7. Ne gre slediti niti pritožbeni navedbi, da so razlogi sodbe v 45. točki obrazložitve v nasprotju sami s sabo. Obrazložena zavrnitev začasne situacije ni enačena s sklicevanjem na gradbeno knjigo, katere vrednosti niti tožena stranka ni upoštevala kot nespornih na podlagi dejstva, da je zavrnila že plačilo nespornega dela spornih začasnih situacij (ki bi ga, če bi tožena stranka res vztrajala pri verodostojnosti svoje gradbene knjige, predstavljala količina iz njene gradbene knjige) s tem, ko je z dopisom z dne 25. 11. 2011 (priloga A11) IV. in V. začasno situacijo zavrnila v celoti, in na podlagi izrecne navedbe, da se bo o njeni višini obveznosti lahko izjavila šele po pridobitvi izvedenskega mnenja. Na podlagi navedenega tožena stranka ne more prepričati višjega sodišča v drugačno odločitev s pritožbeno navedbo, da priznava količine izkopanega materiala, ki izhajajo iz njene gradbene knjige.

8. Tožena stranka ne more uspeti niti z navedbo, da odložitev materiala brez izstavitve (pravilnih) evidenčnih listov ne pomeni (pravilne) izpolnitve obveznosti po pogodbi št. ... z dne 31. 5. 2011 (v nadaljevanju: Pogodba), ki bi utemeljevala njeno zavrnitev plačila. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil izkop in odvoz izkopanega materiala temeljna obveznost iz sklenjenega posla. Plačilu izvedenih del se tožena stranka ne more izogniti s sklicevanjem na neizpolnjevanje stranske obveznosti predložitve evidenčnih listov, ker naj bi šele predložitev evidenčnih listov pomenila pravilno izpolnitev obveznosti. Višje sodišče poudarja, da se na potrebo po pridobitvi evidenčnih listov tožena stranka sklicuje zaradi pridobitve uporabnega dovoljenja, vendar pa med strankama v sporu sploh ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje pridobljeno, zato ne gre slediti toženi stranki, da šele predložitev evidenčnih listov z vidika tožene stranke pomeni pravilno in bistveno izpolnitev pogodbene obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje na rok za izvedbo del I. faze v povezavi s pravočasno predložitvijo evidenčnih listov. Izvedba opravljenih del utemeljuje pravico tožeče stranke do plačila ne glede na morebitno zamudo pri izvršitvi del. Slednja ima lahko po določilih Pogodbe za posledico druge sankcije (npr. pogodbena kazen za zamudo po drugem odstavku 8. člena Pogodbe), ne pa zavrnitev plačila, hkrati pa tudi v ničemer ne spremeni presoje sodišča prve stopnje o tem, da je šlo pri predložitvi evidenčnih listov za stransko pogodbeno obveznost. Prav tako ne drži, da bi naj sodišče prve stopnje pri presoji, da gre za stransko obveznost, preseglo trditveno podlago. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa pravo pozna po uradni dolžnosti (_iura novit curia_).

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedencev gradbene in geodetske stroke izvzelo iz konteksta. Le okoliščina, da tožeča stranka naj ne bi zagotovila kontrole količin izkopanega oziroma odpeljanega materiala, pri čemer sta oba izvedenca izpovedala, da bi lahko nadzor nad količinami izkopanega in odpeljanega materiala ob izvozu iz gradbišča vzpostavila tudi tožena stranka (58. tč. obrazložitve), ne pomeni, da tožeča stranka (v pretežnem delu) ni uspela dokazati zatrjevanih količin.

10. Stališče tožene stranke, da je elaborat podjetja G., d. o. o., nestrokoven in nepreverljiv, ni utemeljeno. Izvedenec je res ugotovil določene pomanjkljivosti pri pripravi elaborata, vendar le-te po presoji višjega sodišča niso vplivale na ugotavljanje izračunov količin izkopanega materiala. Takšne zveze v pritožbi ne utemelji niti tožena stranka. Posledično to ne pomeni, da je elaborat nestrokoven in nepreverljiv. Višje sodišče poudarja, da je izvedenec geodetske stroke večkrat poudaril, da je tožena stranka opustila nadzor nad preverljivostjo podatkov, ki jih je pripravil geodet tožeče stranke na gradbišču, na način, da bi postavila svojega geodeta, ki bi mu zaupala, že v situaciji, ko med strankama ni bilo uskladitve že pri plačilih prvih začasnih situacij. Glede samih izračunov pa izvedenec ni imel pripomb, temveč je potrdil, da so glede na podatke geodeta pravilni. Če tožena stranka nasprotuje ugotovljenim količinam, katerih pravilnost izračuna je izvedenec geodetske stroke potrdil, pa za svoje nasprotovanje nima konkretnih dokazov, ker je opustila svoj nadzor pri kontroli količin, breme te opustitve nosi sama. Pri tem je v utemeljitev napak izračuna neutemeljeno sklicevanje na podatke iz njene gradbene knjige kot na verodostojne. To je, kot že rečeno, protislovno dejstvu, da se tožena stranka upira že plačilu nespornega dela opravljenih del po podatkih iz njene gradbene knjige, ki bi jih naj potrjevala prav njena gradbena knjiga ter da je že v odgovoru na tožbo opredelitev nespornega dela pogojevala šele z ugotovitvami izvedenskega mnenja. Vse navedeno torej utemeljuje prepričanje višjega sodišča, da nasprotovanje izračunom izvedenca geodetske stroke ni utemeljeno.

11. Glede dnevnikov trajnega deponiranja, katerim je sodišče prve stopnje priznalo verodostojnost, pa navedba tožene stranke, da bi naj bile to "povsem neverodostojne enostranske listine brez vsake teže za ta postopek" ne pomeni argumentiranega izpodbijanja verodostojnosti teh listin, ampak le enostranske pavšalne navedbe. Slednje potrjuje dejstvo, da se tožena stranka niti ne sklicuje na svoje morebitne predhodne navedbe, s katerimi bi naj konkretizirano nasprotovala verodostojnosti teh listin.

12. Glede na to, da se tožena stranka zoper odločitev o obrestnem delu zahtevka pritožuje le v posledici odločitve o obstoju glavne terjatve, jo glede na prej navedeno višje sodišče tudi v tem delu sprejema kot pravilno.

13. Ne drži niti navedba, da je izrek I. točke izpodbijane delne sodbe materialnopravno napačen. Po presoji višjega sodišča bi stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku sodbe opredeliti plačilo dedičem, določenih s sklepom o dedovanju v skladu z njihovimi dednimi deleži, veljalo v primeru, ko bi bil konkretni postopek prekinjen zaradi končanja zapuščinskega postopka, in nadaljevanja postopka z dediči po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, skladno z njihovimi dednimi deleži. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tak primer, saj je imel pokojni pooblaščenko in v takem primeru se je postopek kljub smrti nadaljeval brez prekinitve. Tožena stranka niti ni izkazala, da bi bil zapuščinski postopek po pok. P. P. zaključen in da bi bili dedni deleži dedičev že znani, kar v odgovoru na pritožbo navajajo tudi prvi toženec ter druga in tretja toženka. Glede na navedeno je izrek odločbe, ki se nanaša na nerazdelno plačilo dedičem po pokojnem, materialnopravno pravilen.

14. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 109.281,92 EUR in glede na določbe Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.422,40 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210, pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, skupno 1.442,40 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.759,73 EUR stroškov pritožbenega postopka.