Jedro

Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje. Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ).

Z uveljavitvijo KZ-1 (1. 11. 2008) je bil uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.

Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo.

Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala).

Izrek

I.1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.2. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške in mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti 1.207,80 EUR, stranskemu intervenientu na strani toženke pa 1.208,71 EUR njunih stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnica zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi kaznivega dejanja toženkinih delavcev (župana, ki intervenira na strani toženke, in direktorja občinske uprave) v zvezi z javnim naročilom za izvajanje prevozov šolskih otrok. Omenjena sta bila v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Mariboru II K 000/2014 pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki sta ga izvršila v času od junija do avgusta 2014 v sostorilstvu (in ob napeljevanju direktorice družbe A., d. o. o.), in sicer - poenostavljeno - tako, da sta družbi A., d. o. o., ki se je poleg tožnice potegovala za sklenitev posla z občino, s prirejanjem razpisa omogočila, da je bila izbrana in ji s tem pridobila nepremoženjsko korist. Tožnica trdi, da bi sicer na razpisu zmagala ona, saj je bila najugodnejša ponudnica. S tožbo, ki jo je vložila avgusta 2021, zahteva izgubljeni dobiček v obdobju od 2014 do 2019, ko bi izvajala prevoze šolskih otrok, če kaznivega dejanja ne bi bilo (120.286,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2020).

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo, da mora tožnica toženki povrniti 3.723,00 EUR, stranskemu intervenientu pa 1.515,67 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je pojasnilo, je sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja. Ugotovilo je, da je bila tožnica z odločitvijo toženke v postopku oddaje javnega naročila seznanjena že 29. 8. 2014, ko je slednja sklenila pogodbo z izbrano družbo A., d. o. o., in presodilo, da je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki je potekel 29. 8. 2017, objektivni zastaralni rok pa je potekel 29. 8. 2019 (352. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Prav tako je 1. 9. 2020 potekel čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (353. člen OZ), ki glede na zagroženo enoletno zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje znaša 6 let od njegove storitve (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Ker je tožnica tožbo vložila šele 16. 8. 2021, je njena odškodninska terjatev zastarala neodvisno od morebitnega pretrganja zastaranja z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka v kazenskem postopku. Tožnici je očitalo, da ni trdila, da je odškodnino uveljavljala v kazenskem postopku, pa tudi sicer bi takšno pretrganje obveljalo le, če bi bila tožba vložena v treh mesecih od pravnomočnosti kazenske sodbe (drugi odstavek 367. člena OZ), kar se ni zgodilo. Kazenska sodba je postala pravnomočna že 20. 11. 2019, zato je navedeni rok potekel 20. 2. 2020.

3.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Sklicuje se na pretrganje zastaranja kazenskega pregona, ki je bilo po njenem mnenju končano s pravnomočnostjo kazenske sodbe (20. 11. 2019), zato je šele tedaj začelo teči zastaranje odškodninskega zahtevka, o čemer naj bi si bili enotni tako teorija kot sodna praksa (sklep VSL I Cpg 364/2019 z dne 18. 2. 2020 in sodbi VSL II Cp 1014/2020 z dne 19. 8. 2020 ter I Cp 445/2023 z dne 9. 11. 2023). Protipravna ravnanja odgovornih oseb toženke so bila ugotovljena v kazenskem postopku, teh okoliščin pa tožnica pred pravnomočnostjo kazenske sodbe ne bi mogla uveljavljati s tožbo, zato prej tudi nista mogla poteči subjektivni in objektivni zastaralni rok. Poudarja, da s tožbo uveljavlja izgubljeni dobiček, ki ni nastal ob storitvi dejanja ali sklenitvi pogodbe o izvajanju prevozov med naročnikom in nezakonito izbranim ponudnikom, temveč ji je ta škoda nastajala sukcesivno z zaključkom vsakega poslovnega leta, ko so bili znani vsi podatki za opredelitev izgubljenega dobička (npr. prihodki in odhodki). Ta odškodninska terjatev ji zato ni mogla zastarati ne po 352. ne po 353. členu OZ. Sodišču prve stopnje zato očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo procesne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica nadalje opozarja na pravočasne in neprerekane trditve, da je 15. 5. 2018 v kazenskem postopku uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, zato ji je sodišče prve stopnje zmotno očitalo, da teh trditev ni podala. Zmotno je presodilo tudi, da je zahtevek zastaral zato, ker tožba ni bila vložena trimesečnem roku od pravnomočnosti kazenske sodbe (drugi odstavek 367. člena OZ), saj ta določba velja le v primeru zavrnilne ali oprostilne sodbe oziroma sklepa o ustavitvi kazenskega postopka (VSL sodba I Cpg 459/2021 z dne 23. 11. 2021), ne pa tudi v primeru kazenske obsodilne sodbe. Ker sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča o tem, ali je bila tožnici povzročena škoda s kaznivim dejanjem, tudi ni pojasnilo, na kateri podlagi je presodilo, da je njena terjatev zastarana, saj je omenilo tako 352. kot 353. člen OZ. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

4.Toženka in stranski intervenient na strani toženke se v odgovorih na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške pritožbenega postopka. Med drugim menita, da pravnomočna obsodilna kazenska sodba ni povzročila ponovnega začetka teka zastaralnega roka, in poudarjata, da tožničina škoda ni bila zajeta v opisu kaznivega dejanja, tožnica pa je bila glede premoženjskopravnega zahtevka napotena na pravdo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Očitani procesni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, temveč vsebuje jasen in razumljiv izrek ter prav takšne razloge, ki so tudi skladni in zadostni. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi toženkinega ugovora zastaranja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo kljub temu, da se je v zvezi z zatrjevanim škodnim dogodkom zoper osebi, za kateri odgovarja toženka, vodil kazenski postopek, ki se je zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo. Menilo je namreč, da je že pred vložitvijo tožbe iztekel tako čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, kot tudi civilni (subjektivni in objektivni) zastaralni rok. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljen pa je tudi očitek, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Dolžnosti takšne opredelitve ni imelo, saj je zavzelo stališče, po katerem je zastaranje nastopilo neodvisno od odgovora na omenjeno vprašanje. Izpodbijana sodba prav tako ni obremenjena s protispisnostjo (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki pomeni napako tehnične narave (napačen prenos vsebine listin v razloge sodbe), na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnica bi zato morala to kršitev konkretizirano opisati in pojasniti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in zakaj ima to dejstvo tak pomen, pa tudi, kateri konkretni listini v spisu nasprotuje. Ker tega ni storila, očitane protispisnosti ni izkazala.

7.Tožnica zmotno meni, da je tožbo vložila 12. 8. 2021. Ta datum je res naveden na koncu tožbe, kar lahko nakazuje na čas njene sestave, ne dokazuje pa časa njene vložitve. Ta je razviden iz dohodnega žiga na tožbi in poštne nalepke na pripeti pisemski ovojnici, ki potrjujeta, da je tožnica tožbo sodišču poslala po pošti priporočeno 16. 8. 2021. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena tistega dne, je zato pravilna (drugi odstavek 112. člena ZPP). V pritožbi zatrjevani datum vložitve tožbe je tudi sicer le nekaj dni zgodnejši od ugotovljenega in na pravilnost zaključka o zastaranju ne bi mogel vplivati.

Splošno o zastaranju zahtevka za povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem

Kadar je ravnanje, s katerim je povzročena škoda, tudi kaznivo dejanje, so za zastaranje odškodninskih terjatev zoper odgovorno osebo določena posebna pravila, ki naj zagotovijo, da obligacijski zahtevek oškodovanca ne zastara prej kot kazenski pregon. Namen teh pravil ni v izenačitvi zastaranja kazenskega pregona in odškodninskih terjatev, temveč v izboljšanju oškodovančevega položaja. Če je škoda povzročena s tako zavržnim ravnanjem, kot je kaznivo dejanje, je primerno, da oškodovanec ni v slabšem položaju od države, ki storilca preganja iz drugih razlogov (preventivnih, resocializacijskih, retribucijskih).1 Ob različnem (po)teku zastaralnih rokov obligacijskega in kazenskega prava je zato za oškodovanca v teh primerih odločilen daljši rok (prvi odstavek 353. člena OZ).

Presoja, ali so za oškodovanca ugodnejša pravila o zastaranju kazenskega pregona (za tisto kaznivo dejanje, s katerim je bila povzročena škoda) ali civilnopravna pravila o zastaranju odškodninske terjatve, ni abstraktna, temveč mora upoštevati okoliščine konkretnega primera. Nanje je treba aplicirati vsa pravila o zastaranju (o začetku teka roka, dolžini roka, zadržanju in pretrganju zastaranja) in na podlagi njihovega skupnega učinkovanja dognati, katero zastaranje nastopi pozneje.2 Za to presojo je poleg različne dolžine rokov pomembno tudi, da zastaranje kazenskega pregona praviloma teče od storitve kaznivega dejanja (prvi odstavek 91. člena KZ-1), zastaranje odškodninske terjatve pa šele s trenutkom nastanka škode (objektivni rok) oziroma s seznanitvijo s škodo in povzročiteljem (subjektivni rok; 352. člen OZ). Posebnost velja glede pravil o pretrganju in zadržanju zastaranja, ki se sicer po OZ in KZ-1 ne navezujejo na iste okoliščine, vendar pa zakon izrecno določa, da ima pretrganje in zadržanje zastaranja kazenskega pregona enak učinek tudi na zastaranje odškodninskega zahtevka (drugi in tretji odstavek 353. člena OZ). Tek zastaranja odškodninske terjatve, ki se ravna po zastaranju kazenskega pregona, poleg tega zadržijo oziroma pretrgajo tudi razlogi za zadržanje in pretrganje zastaranja po splošnih določbah OZ.3

Presoja ugovora zastaranja je zato v konkretnem primeru odvisna od pravil tako kazenskega kot civilnega prava. Smiselno enako velja za pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Zanj je odločilno vprašanje, kakšen vpliv imajo na zastaranje tožničine terjatve okoliščine, da se je (zoper osebi, za kateri toženka odgovarja, in v zvezi z njunim ravnanjem, ki naj bi bil vzrok iztoževane škode) vodil kazenski postopek, ki se je - kar med strankama ni sporno - zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je sodišče tožnico glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Če te okoliščine ne utemeljujejo zavrnitve ugovora zastaranja oziroma če se izkaže, da je tožba vložena po izteku roka za zastaranje kazenskega pregona, je treba odgovoriti še na vprašanje, ali je zastaralni rok do vložitve tožbe iztekel tudi po splošnih pravilih civilnega prava.

O zastaranju tožničine terjatve na podlagi pravil kazenskega prava (vpliv pravnomočne obsodilne sodbe kazenskega sodišča)

Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila uslužbenca toženke pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ki sta ga izvršila v času od junija do avgusta 2014. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh okoliščin materialnopravno pravilno sklepalo, da je za to dejanje zagrožena kazen zapora do enega leta in da zato zastaranje kazenskega pregona nastopi po šestih letih od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1 in prvi odstavek 91. člena KZ-1). Ta rok bi se ob nemotenem teku iztekel že v letu 2020 oziroma pred vložitvijo tožbe, pozneje pa le, če bi bilo vmes zastaranje kazenskega pregona pretrgano ali zadržano (91. člen KZ-1). Kot je bilo pojasnjeno, bi imelo morebitno pretrganje ali zadržanje zastaranja kazenskega pregona enak učinek tudi na rok za zastaranje s kaznivim dejanjem povezane odškodninske terjatve (drugi in tretji odstavek 353. člena OZ).

Tožnica skuša v pritožbi utemeljiti tezo, da je bilo zastaranje kazenskega pregona (in zato tudi zastaranje odškodninskega zahtevka) pretrgano in se pri tem sklicuje na stališča višjega sodišča (sklep VSL I Cpg 364/2019 z dne 18. 2. 2020 in sodbi VSL II Cp 1014/2020 z dne 19. 8. 2020 ter I Cp 445/2023 z dne 9. 11. 2023). Ta stališča na prvi pogled utemeljujejo tožničino nasprotovanje ugovoru zastaranja, saj iz njih izhaja, da zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, med kazenskim postopkom ne more nastopiti in da začne znova teči po koncu kazenskega postopka, če se ta zaključi z obsodbo povzročitelja. Vendar je za pravilno razumevanje in uporabo teh stališč pomembno tudi, da so izraz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepa VS RS II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006 in II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012 ter sodba in sklep VS RS II Ips 347/2017 z dne 12. 7. 2017), zato je nujno upoštevati razloge in okoliščine, ob katerih se je ta praksa izoblikovala. Uporaba stališč sodne prakse v konkretnih primerih namreč vselej zahteva preizkus podobnosti konkretnega in precedenčnega primera v okviru pravno odločilnih dejstev, ki jih je treba ustrezno ovrednotiti. Učinki precedensa sežejo samo do tam, do koder gredo pravno odločilna dejstva, precedens pa je uporaben le, če so ta dejstva v bistvenem podobna dejstvom primera, za katerega naj bi bil uporabljen.

Primerjava okoliščin konkretne zadeve z okoliščinami zadev, omenjenih v prejšnjem odstavku, utemeljuje sklepanje, da tam navedena stališča sodne prakse v zvezi s pretrganjem zastaranja (kazenskega pregona in odškodninskega zahtevka) za konkretni primer niso (več) uporabljiva. Izoblikovala so se namreč ob primerih kaznivih dejanj, ki so se glede na čas storitve presojala po starem Kazenskem zakoniku (KZ). Tedanja ureditev, ki se je uporabljala do 1. 11. 2008, je razlikovala med relativnim in absolutnim zastaranjem kazenskega pregona in je zato določala pretrganje (relativnega) zastaranja, ki je med drugim nastopilo z vsakim procesnim dejanjem za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja, zastaranje pa je po vsakem pretrganju začelo teči znova (111. in 112. člen KZ). Prav zato (in samo zato), ker je kazenski postopek, ki poteka kontinuirano, skupek procesnih dejanj za pregon storilca (zadnje med njimi je prav izdaja sodbe kazenskega sodišča), je bil mogoč zaključek, da je pretrganje kazenskega pregona po KZ (in zato tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka po OZ) trajalo vse do konca kazenskega postopka in da je zastaralni rok po izdaji obsodilne kazenske sodbe začel teči znova na podlagi 353. člena OZ. To je nazorno razvidno tudi iz obrazložitve navedenih stališč Vrhovnega sodišča, ki jih je nedvoumno (tudi izrecno) utemeljilo prav z okoliščino, da je zastaranje kazenskega pregona po KZ (in s tem zastaranje odškodninskega zahtevka) pretrgano zaradi posameznih procesnih dejanj med kazenskim postopkom.

Takih zaključkov KZ-1 ne omogoča (več), saj je bil z njegovo uveljavitvijo (1. 11. 2008) uzakonjen enotni sistem zastaranja (z daljšimi roki, ki so podobno dolgi kot prejšnji absolutni zastaralni roki), skladno s tem pa je bilo odpravljeno tudi pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca (90. in 91. člen KZ-1). Enako mnenje je zavzela tudi novejša teorija, ki prepričljivo utemeljuje, da omenjena stališča sodne prakse (iz zadev II Ips 539/2004, II Ips 196/2011 in II Ips 347/2017) niso uporabljiva za presojo zastaranja odškodninskih zahtevkov, izvirajočih iz kaznivih dejanj, ki se presojajo po (novem) KZ-1, kakršen je tudi konkretni primer.

Pravnomočna obsodilna kazenska sodba zoper osebi, za kateri odgovarja toženka, po navedenih razlogih ne utemeljuje vnovičnega začetka teka roka za zastaranje tožničine odškodninske terjatve, zato tudi ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je ta rok potekel. To velja ne glede na okoliščino, da je tožnica v kazenskem postopku 15. 5. 2018 uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, zato tudi ne more uspeti s (sicer pravilno) pritožbeno navedbo, da je o tem podala pravočasne trditve (v prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 4. 2023; r. št. 33), ki jih toženka ni prerekala. Tožnica se je s temi trditvami branila zoper toženkin ugovor zastaranja in je tedaj tudi pravilno izpostavila, da vložitev premoženjskopravnega zahtevka (tako kot vložitev tožbe) pretrga zastaranje odškodninskega zahtevka. Vendar ji to samo po sebi ne koristi, saj je tožbo vložila več kot tri leta pozneje. Za pritožbeni uspeh je odločilno vprašanje teka zastaranja po pretrganju v položaju, do katerega je nesporno prišlo v konkretnem primeru, ko torej kazensko sodišče v (obsodilni) sodbi ni odločilo o priglašenem premoženjskopravnem zahtevku, temveč je tožnico s tem zahtevkom napotilo na pravdo.

Višje sodišče pritrjuje prepričljivemu stališču novejše teorije, da obsodilna sodba tudi v takem primeru ne povzroči vnovičnega teka zastaralnega roka, temveč ima oškodovanec (ki je zastaranje pretrgal z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, o katerem pa kazensko sodišče ni odločilo, temveč ga je napotilo na pravdo) za vložitev odškodninske tožbe še toliko časa, kot bi ga ostalo, preden bi zastaral kazenski pregon, oziroma (če bi do zastaranja ostalo manj kot tri mesece) vsaj še tri mesece v skladu z določbo 367. člena OZ, ki se smiselno uporablja za primer napotitve prijavitelja premoženjskopravnega zahtevka na pravdo. To stališče teorija poleg že opisanih razlogov o neuporabljivosti starejše sodne prakse (ki temelji na prav tako neuporabljivi ureditvi zastaranja kazenskega pregona po KZ) utemeljuje še z drugimi razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Prepričljivo je zlasti pojasnilo, da vnovičnega teka zastaranja v takem primeru ni mogoče opreti na določbo tretjega odstavka 369. člena OZ, saj se ta nanaša le na postopek, v katerem bi se upnikova terjatev vsebinsko obravnavala (ne pa na kazenski postopek, kjer se ni), pa tudi sicer zajema le položaje, ko se tak postopek konča z ugoditvijo zahtevku ali s poravnavo (ko upnik pridobi judikatno terjatev), ne pa na druge načine. Opisano stališče ne nazadnje pravilno upošteva namen uporabljivosti kazenskopravnih zastaralnih rokov za odškodninske zahtevke (ki je v tem, da oškodovanec pri uveljavljanju odškodnine ni v slabšem položaju, kot ga ima država pri kazenskem pregonu, oziroma da odškodninski zahtevek ne zastara pred zastaranjem kazenskega pregona) in tudi položaj dolžnika, ki bi bil ob morebitnem vnovičnem teku zastaralnih rokov po koncu kazenskega postopka postavljen v izrazito neugoden položaj. To velja tudi za konkretni primer, saj se je kazenski postopek s pravnomočnostjo kazenske sodbe končal šele 20. 11. 2019, torej več kot 5 let od storitve kaznivega dejanja oziroma manj kot leto dni pred zastaranjem kazenskega pregona.

Glede na navedene razloge je 6 letni rok za zastaranje kazenskega pregona v konkretnem primeru začel teči od storitve kaznivega dejanja (od junija do avgusta 2014) in je nato tekel neomejeno (brez pretrganj ali zadržanj po KZ-1) ter bi se zato iztekel septembra 2020. Ker ni nastopila nobena okoliščina, ki bi pretrgala ali zadržala tek zastaranja kazenskega pregona (mednje ne spada niti izdaja obsodilne sodbe), na podlagi drugega in tretjega odstavka 353. člena OZ tudi ni moglo priti do pretrganja ali zadržanja zastaranja odškodninskega zahtevka. To zastaranje je bilo sicer (lahko) maja 2018 pretrgano z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, s katerim pa je bila tožnica novembra 2019 pravnomočno napotena na pravdo, zato bi morala odškodninsko tožbo vložiti vsaj do izteka roka za zastaranje kazenskega pregona (do septembra 2020), za kar je imela na voljo še dobrih devet mesecev po pravnomočnosti kazenske sodbe.

Ker je tožnica tožbo vložila šele avgusta 2021, torej po izteku vseh omenjenih rokov (več kot tri leta po vložitvi premoženjskopravnega zahtevka, več kot leto in 8 mesecev od pravnomočne napotitve na pravdo in skoraj leto dni po izteku roka za zastaranje kazenskega pregona), je njen odškodninski zahtevek ob uporabi navedenih pravil zastaral. Zato je treba presoditi še, ali je v konkretni zadevi za tožnico ugodnejši civilnopravni zastaralni rok oziroma ali je s pritožbo uspela izpodbiti presojo sodišča prve stopnje v zvezi s tem rokom.

Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja (subjektivni zastaralni rok, prvi odstavek 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (objektivni zastaralni rok, drugi odstavek 352. člena OZ). Posebna ureditev teka subjektivnega (relativnega) zastaralnega roka varuje oškodovanca. Teorija in sodna praksa to določbo razlagata ob upoštevanju dolžne skrbnosti, saj je odločilno, kdaj bi oškodovanec ob običajni skrbnosti lahko izvedel za vse elemente zahtevka, in ne le, kdaj je zanje dejansko izvedel. Ker pa zastaranje temelji na očitku o neizvrševanju pravice, je pomembno, da ima oškodovanec resnično možnost za sodno uveljavitev zahtevka. Uravnoteženje dolžnikovega položaja po drugi strani zagotavljajo pravila, na podlagi katerih lahko v nekaterih primerih zastaralni rok začne teči (in tudi poteče) še pred nastankom (celotne) škode. Ta pravila med drugim veljajo tudi v položaju, ko istovrstna škoda kontinuirano (sukcesivno) nastaja od enega (dokončanega) škodnega ravnanja dalje.

Sodišče prve stopnje je menilo, da je subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ začel teči 29. 8. 2014, ko sta toženka (naročnik) in na razpisu izbrana družba (ponudnik) sklenili pogodbo za izvajanje šolskih prevozov za čas od 2014 do 2019, zato je potekel tri leta pozneje (29. 8. 2017). Tožnica tega zaključka ne more izpodbiti z očitki, da so bila protipravna ravnanja ugotovljena šele v kazenskem postopku (kar naj bi po njenem mnenju pomenilo, da rok iz 352. člena OZ ne more poteči pred pravnomočnostjo kazenske sodbe). Iz njenih lastnih trditev namreč izhaja, da je subjektivni zastaralni rok začel teči več kot tri leta pred vložitvijo tožbe in je pred vložitvijo tožbe tudi potekel.

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo škode v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga ustvarila v primeru, da škodnega dejanja ne bi bilo, zato bi javno naročilo dobila prav ona in bi na tej podlagi izvajala prevoze šolskih otrok v šolskih letih 2014/2015, 2015/2016, 2016/2017, 2017/2018 in 2018/2019. Zahtevani znesek (120.286,00 EUR) je izračunala tako, da je od pričakovanih prihodkov v skupni višini 180.675,00 EUR odštela pričakovane stroške poslovanja (npr. gorivo, maziva, vzdrževanje avtobusa), ki naj bi skupno znašali 60.389,00 EUR. Tožbi je predložila izračun z dne 27. 9. 2016 (A10), ki ga je izrecno povzela v svojo trditveno podlago. Ta razkriva, da je tako prihodke kot stroške izračunala za vsako leto enako, in sicer tako, da je prihodkovno in stroškovno dnevno enoto, ki se v celotnem obdobju ne spreminjata, pomnožila s številom šolskih dni v posameznem letu (76 dni v letu 2014, 190 dni v letu 2015, 190 dni v letu 2016, 190 dni v letu 2017, 190 dni v letu 2018 in 114 dni v letu 2019; skupno 950 dni).

Toženka je v odgovoru na tožbo uveljavljala ugovor zastaranja in trdila, da je tožnica za škodo in storilca izvedela že 29. 8. 2014, ko sta toženka (naročnik) in na razpisu izbrana družba (ponudnik) sklenili pogodbo. Ugovoru zastaranja je tožnica nasprotovala z navedbami, da je v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Mariboru II K 000/2014 15. 5. 2018 uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, s čimer je zastaranje pretrgala. Drugih trditev v zvezi z zastaranjem pred sodiščem prve stopnje ni navajala. Na svoje trditve glede pretrganja zastaranja z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka je tožnica opozorila tudi v pritožbi. Tožničinih trditev o vložitvi premoženjskopravnega zahtevka toženka ni prerekala, je pa opozorila, da je z njim tožnica zahtevala le plačilo 42.384,00 EUR, ki ji jih kazensko sodišče ni prisodilo, temveč jo je napotilo na pravdo. Na te navedbe tožnica ni odgovorila.

Tožnica je s trditvami, da je zastaranje konkretnega odškodninskega zahtevka pretrgala z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, razkrila, da je najpozneje tedaj vedela za škodo in povzročitelja oziroma za vse elemente zahtevka. Omenjenih trditev ni mogoče razumeti drugače. Tega zaključka tožnica ne more spremeniti s pavšalnim pritožbenim poudarjanjem, da so bila protipravna ravnanja ugotovljena šele v kazenskem postopku, saj ni pojasnila, kdaj med kazenskim postopkom naj bi zanje izvedela oziroma niti ni trdila, da bi do teh spoznanj prišla šele po tem, ko je (med kazenskim postopkom) uveljavljala premoženjskopravni zahtevek (kar bi bilo ob odsotnosti dodatnih pojasnil tudi sicer v nasprotju z njenimi predhodnimi trditvami, da je s premoženjskopravnim zahtevkom pretrgala zastaranje). Če je želela sporočiti, da se je na protipravnost škodnih ravnanj lahko zanesla šele s pravnomočnostjo obsodilne sodbe kazenskega sodišča (ali celo z odločbo Vrhovnega sodišča o izrednem pravnem sredstvu), to prav tako ne vpliva na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Po ustaljeni sodni praksi namreč oškodovanec izve za storilca takrat, ko izve za njegovo ravnanje v dejanskem svetu, riziko pravočasne ocene o protipravnosti pa nosi sam.

S pravkar navedenimi razlogi se ujema tudi preostala tožničina trditvena podlaga v zvezi z naravo terjatve in njenim izračunom, saj iz nje izhaja, da je več kot tri leta pred vložitvijo tožbe razpolagala tudi s podatki za izračun škode. Iz tožbi priloženega izračuna prihodkov in stroškov (na katerega je tožnica oprla izračun odškodnine in ga je tudi izrecno povzela v svojo trditveno podlago) je razvidno, da je te podatke imela že 27. 9. 2016, ko je bil ta izračun izdelan (A10). Ne drži torej, da bi lahko tožnica za te podatke izvedela šele po koncu posameznega leta, kot neutemeljeno namiguje v pritožbi. Takšnih trditev (o dejstvih, ki sodijo v njeno spoznavno sfero) pred sodiščem prve stopnje ni podala oziroma je trdila prav nasprotno. Kot je bilo pojasnjeno, tožničin izračun škode temelji na prihodkih in stroških v iztoževanem obdobju, ki jih je za vsako posamezno leto izračunala tako, da je prihodkovno oziroma stroškovno dnevno enoto (ki se v celotnem obdobju nista spreminjali) pomnožila s številom šolskih dni v posameznem letu, z vsemi temi podatki pa je razpolagala že ob izdelavi izračuna v letu 2016, na katerega opira tudi obravnavano odškodninsko terjatev.

Povzeta trditvena podlaga tožnice vodi v sklepanje, da je najkasneje ob vložitvi premoženjskopravnega zahtevka (15. 5. 2018) vedela oziroma bi lahko izvedela za vse elemente odškodninskega zahtevka, torej za storilca, za katera odgovarja toženka, in za škodo, zato je najkasneje tedaj začel teči triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, ki je do vložitve tožbe (avgusta 2021) že potekel. Na (po)tek zastaranja v konkretnem primeru ne nazadnje ne vpliva okoliščina, da ob storitvi kaznivega dejanja oziroma ob sklenitvi pogodbe med toženko in nezakonito izbranim ponudnikom tožnici škoda še ni nastala. Bistveno je namreč, da ji je ob vložitvi premoženjskopravnega zahtevka že nastal del škode (izgubljeni dobiček za leta 2014, 2015, 2016 in 2017), glede na sukcesivno nastajanje škode pa je bilo predvidljivo tudi, da ji bo nastajala še v prihodnje in da jo zato lahko uspešno uveljavlja s sukcesivnim iztoževanjem.

Glede na tožničine trditve je predmet konkretnega spora istovrstna škoda, ki je kontinuirano (sukcesivno) nastajala od enega (dokončanega) škodnega ravnanja dalje. Tožnica je tudi v pritožbi izrecno potrdila, da ji je škoda nastajala sukcesivno (vsako poslovno leto znova). Na začetek zastaranja terjatev za povrnitev takšne (sukcesivno nastajajoče) premoženjske škode (tudi v obliki izgubljenega dobička) po ustaljeni sodni praksi ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih, temveč začne zastaranje teči v trenutku, ko oškodovanec izve za storilca in začetek nastanka take škode, ki bo po običajnem teku stvari nastajala tudi v bodoče in jo lahko opredeli tudi po višini. Pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po (uspešnem) koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Če torej oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega zahtevka, je zastarala celotna terjatev (tudi za povrnitev škode, ki tedaj še ni nastala). Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja. Teorija opisani režim opredeljuje kot koncept enotnosti škode, vanj pa (tako kot sodna praksa) uvršča tudi izgubljeni dobiček. Dodatno ga utemeljuje s potrebo, da se v odškodninskih razmerjih negotov položaj strank čim prej razreši. Režim je do oškodovanca strog, vendar ga ne prikrajša za možnost uveljavljanja škode, saj jo je bilo mogoče predvideti.

Pravkar opisana pravila za konkretni primer pomenijo, da je odškodninski zahtevek zastaral v celoti, ne glede na to, da se deloma nanaša tudi na škodo, ki je nastala manj kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Avgusta 2021, ko je tožnica vložila tožbo, je namreč poteklo več kot tri leta odkar je izvedela za vse elemente za uspešno uveljavljanje odškodnine za sukcesivno nastajajočo škodo in odkar ji je nastal tudi (pretežni) del te škode, nastanek preostale škode pa je bil predvidljiv. Škodo je sicer uveljavljala s premoženjskopravnim zahtevkom in na ta način pretrgala zastaranje, ki pa ni povzročilo vnovičnega teka zastaralnega roka, saj z njim ni uspela, temveč je bila napotena na pravdo. Izteku civilnopravnih zastaralnih rokov bi se zato lahko izognila le, če bi tožbo vložila v treh mesecih po pravnomočnosti napotitve na pravdo (367. člen OZ), vendar je to storila šele avgusta 2021, torej po izteku tega roka (in tudi po izteku časa, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona; 353. člen OZ). Ob vložitvi tožbe je bila torej iztoževana terjatev v celoti zastarana tudi na podlagi pravil civilnega prava. Glede na to niti ni pomembno (nesporno dejstvo), da je tožnica premoženjskopravni zahtevek uveljavljala v nižjem znesku od zneska, ki ga zahteva v pravdi.

Tožnica glede na navedene razloge ni uspela izpodbiti presoje sodišča prve stopnje, da je pred vložitvijo tožbe iztekel tako čas, ki ga za zastaranje kazenskega pregona določa KZ-1, kot tudi čas, ki ga za zastaranje odškodninske terjatve določa OZ. Ker naj bi bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem po uveljavitvi KZ-1, ki je odpravil pretrganje zastaranja kazenskega pregona s procesnimi dejanji za pregon storilca, obsodilna sodba kazenskega sodišča v zvezi s takim dejanjem ne vpliva na zastaranje odškodninske terjatve. Tožnici prav tako ne koristi, da je med kazenskim postopkom, ki je tekel zoper povzročitelja škode, uveljavljala premoženjskopravni zahtevek, saj z njim ni uspela, temveč jo je kazensko sodišče napotilo na pravdo. Tožbo bi zato morala vložiti najpozneje do septembra 2020, ko bi iztekel čas za zastaranje kazenskega pregona, torej dobrih devet mesecev po pravnomočnosti kazenske sodbe, kar pomeni, da je imela povsem realno možnost, da uveljavi odškodninski zahtevek. Ker tega ni storila in je tožbo vložila šele avgusta 2021, ko je glede na njeno trditveno podlago potekel tudi civilnopravni zastaralni rok, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja in tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna razlaga upošteva namen pravil o zastaranju odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, ki je zgolj preprečiti, da bi zahtevek zastaral precej prej kot kazenski pregon, ne pa v tem, da bi se zastaranje odlagalo za izjemno dolgo obdobje.

Pritožbene navedbe so glede na navedene razloge neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo propadla, zato je dolžna toženki in njenemu intervenientu povrniti zahtevane in potrebne stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo toženkine stroške odmerilo na 1.207,80 EUR (1.625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 25 točk za materialne stroške ter 22 % DDV), intervenientove pa na 1.208,71 EUR (1.625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialnih stroškov do 1.000 točk in 1 % od preostanka ter 22 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP), v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

-------------------------------

1Zupan, N., Zastaranje in prekluzija v zasebnem pravu, Uradni list RS, Ljubljana 2025, str. 254. Primerjaj tudi Kranjc, V., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 483.

2Zupan, N., navedeno delo, str. 255.

3Primerjaj Kranjc, V., navedeno delo, str. 484, in Strohsack, B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Uradni list RS, Ljubljana 1994, str. 171 (in tam navedeno sodno prakso).

4Zobec, J.: Vprašanje enotne sodne prakse, Podjetje in delo, št. 6-7, 2011, str. 1318.

5Iz obrazložitve odločb VS RS II Ips 539/2004 in II Ips 196/2011 je razvidno, da naj bi bili očitani kaznivi dejanji storjeni leta 1992 oziroma leta 1991 (1. točki obrazložitve), v zadevi II Ips 347/2017 pa je Vrhovno sodišče izrecno pojasnilo, da je bilo storilcu očitano kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ (8. točka obrazložitve). Na kazniva dejanja, ki so se presojala po KZ, se nanašajo tudi odločbe VSL v zadevah I Cpg 364/2019 (oziroma I Cpg 459/2021 - gre za isto zadevo - 244. člen KZ) in II Cp 1014/2020 (234.a člen KZ), na katere opozarja tožnica.

6Glej npr. sklep VS RS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, tč. 10 obrazložitve, op. št. 6.

7Novi KZ-1 je sicer zadržal instituta pretrganja in zadržanja zastaranja kazenskega pregona, ki pa ju utemeljujejo druge, za konkretni primer nepomembne okoliščine (če npr. storilec med tekom zastaralnega roka stori enako hudo ali hujše kaznivo dejanje; četrti odstavek 91. člena KZ-1).

8Glej Zupan, N., navedeno delo, str. 257-258 in 357-362.

9Zupan, N., navedeno delo, str. 361-362. Določba 367. člena OZ pred zastaranjem še tri mesece varuje upnika, ki je sicer pravočasno vložil tožbo, a z njo ni uspel iz razloga, ki se ne tiče same stvari. Ta položaj je povsem primerljiv s položajem oškodovanca, ki mu kazensko sodišče (kljub obsodilni sodbi) ne prisodi premoženjskopravnega zahtevka, temveč ga napoti na pravdo, saj tega zahtevka v nobenem primeru ne more zavrniti kot neutemeljenega (105. člen Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Stališče, da se določba 367. člena OZ uporablja tudi za takšne primere, je sprejeto tako v teoriji kot v sodni praksi (primerjaj Kranjc, V., navedeno delo, str. 505-506).

10Tretji odstavek 369. člena OZ se glasi: "Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan."

11Zupan, N., navedeno delo, str. 359 in 361.

12Zupan, N., navedeno delo, str. 210.

13Zupan, N., navedeno delo, str. 361-362.

14Ob predpostavki, da je bila priglasitev premoženjskopravnega zahtevka pravočasna z vidika civilnega zastaralnega roka; glej Zupan, N., navedeno delo, str. 254.

15Kranjc, V., navedeno delo, str. 449, 477 in 478.

16Glej npr. sodbi VS RS II Ips 330/2015 z dne 7. 9. 2017 in II Ips 98/2016 z dne 13. 7. 2017.

17Primerjaj Zupan, N., navedeno delo, str. 168 (in tam navedeno sodno prakso).

18Glej predvsem sodbi VS RS II Ips 3/2004 z dne 3. 3. 2005 in III Ips 150/2008 z dne 23. 11. 2010. Primerjaj tudi pravno mnenje Zvezne skupne seje z dne 25. in 26. 11. 1986 ter odločbe VS RS II Ips 570/2002 z dne 18. 12. 2003, II Ips 721/2003 z dne 24. 2. 2005, II Ips 333/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007 in druge.

19Zupan, N., navedeno delo, str. 157.

20Zupan, navedeno delo, str. 158.

21Možina, D., Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, Ljubljana 2015, str. 235-237.

22Zupan, navedeno delo, str. 258.