Jedro

V postopku podaljšanja veljavnosti izdane lokacijske odločbe mora organ ponovno ugotoviti, ali pogoji po ZUN še obstajajo in s tem pogojujejo vnaprejšnjo veljavnost izdane odločbe.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 8.1.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote G. z dne 8.11.1999, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnice za podaljšanje lokacijskega dovoljenja z dne 9.10.1998, izdanega za ureditev deponije, betonske ploščadi, vhodnega dvorišča s parkirišči, ter postavitev dveh kontejnerjev za skladišče, nadstrešnice in stiskalnice karoserij, za dejavnost prodaje in odkupa rabljenih avtomobilskih delov in karoserij, na zemljiščih parc. št. 615 in 616, obe k.o. G.-naselje.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica zaprosila za podaljšanje lokacijskega dovoljenja v času, ko je že veljal Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za planski celoti Š.S. in G. (Uradni list RS, št. 15/98, v nadaljevanju PUP/98), kar med strankama niti ni sporno. Ker je pristojni upravni organ dolžan v postopku podaljševanja lokacijskega dovoljenja preveriti tudi, ali so za predlagano podaljšanje že izpolnjeni pogoji iz prostorskih predpisov, med drugim tudi pogoj, ali predvideni poseg še dopušča prostorski izvedbeni akt, je v spornem primeru upravni organ prve stopnje ravnal prav, ko je zahtevo tožnice za podaljšanje upravnega dovoljenja zavrnil. Upravni organ prve stopnje je namreč pri preverjanju izpolnjevanja pogojev za izdajo upravnega dovoljenja tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovil, da veljavni PUP ne dopušča posegov v prostor, ki jih je nameravala izvesti tožnica, zato je pravilna tudi odločitev tožene stranke, ko je iz navedenih razlogov potrdila odločitev upravnega organa prve stopnje. V postopkih podaljševanja upravnih dovoljenj ne velja načelo retroaktivnosti, kot to zmotno zatrjuje tožnica, saj samo zakon lahko določi, če to zahteva javna korist, da ima posamezni predpis lahko učinek za nazaj, Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 1-8/93, 47/93, 71/93 in 44/97) pa take določbe nima.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi, odločbi tožene stranke in upravnega organa prve stopnje pa se odpravita. V pritožbi navaja, da je bila zaradi procesnih razlogov prisiljena vložiti vlogo za podaljšanje lokacijskega dovoljenja, ki pa je ni mogoče obravnavati kot samostojne vloge. Upravni organ prve stopnje bi moral samo ugotoviti, da je bila vloga vložena v roku iz 2. odstavka 61. člena ZUN, saj stranka ni zaprosila za izdajo novega lokacijskega dovoljenja.

Upravni organ prve stopnje, tožena stranka in sodišče prve stopnje so posegli v z ustavo zagotovljene človekove pravice, saj je sodišče prve stopnje kršilo 31. člen, ki prepoveduje ponovno odločanje o isti stvari. Za odobritev oziroma zavrnitev podaljšanja lokacijskega dovoljenja nima PUP/98 nobenega učinka. Da je napačno uporabljeno materialno pravo, izhaja tudi iz dejstva, da PUP/98 v prehodnih določbah ne razveljavlja prejšnjega odloka. Podzakonski predpisi ne morejo veljati za nazaj, sodišče prve stopnje pa je PUP/98 uporabilo za nazaj. Izpodbijana sodba je v nasprotju sama s seboj in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč najprej navaja, da med strankama ni sporno, da je bila vložena zahteva za podaljšanje lokacijskega dovoljenja v času, ko je že veljal PUP/98, in sklene, da je glede na čas oddaje vloge potrebno uporabiti PUP/98, kot drugo pa je tudi že v času izdaje lokacijskega dovoljenja (9.10.1998) veljal PUP/98, pa je bilo kljub temu odločeno po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditvena območja prostorskih celot: G.-Š.S., V.g., I.G.-S.-V., Š/S, V.-D.-P. in Z.-F. (Uradni list SRS, št. 24/87, v nadaljevanju PUP/87) in upravni organ ni preveril, ali so za njegovo izdajo podani pogoji po PUP/98. Sodišče je uporabilo določila dveh predpisov po prostem preudarku, pri čemer je prezrlo ustavno kategorijo človekovih pravic ter da se v pridobljene pravice ne sme posegati. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

K točki 1 izreka: Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 61. člena ZUN lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja ni bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje, če je zahteva za gradbeno dovoljenje pravnomočno zavrnjena ali če je gradbeno dovoljenje po zakonu prenehalo veljati. Po določbi 2. odstavka 61. člena lahko organ, ki je izdal lokacijsko dovoljenje, na zahtevo stranke podaljša veljavnost lokacijskega dovoljenje vsakokrat največ za eno leto, vendar skupaj največ za dve leti po preteku roka iz prejšnjega odstavka.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica z vlogo z dne 1.12.1997 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za ureditev ureditev deponije, betonske ploščadi, vhodnega dvorišča s parkirišči, ter postavitev dveh kontejnerjev za skladišče, nadstrešnice in stiskalnice karoserij, za dejavnost prodaje in odkupa rabljenih avtomobilskih delov in karoserij, na zemljiščih parc. št. 615, 616, obe k.o. G.-naselje. Lokacijsko dovoljenje za navedeni poseg ji je bilo ob upoštevanju določb PUP/87 izdano dne 9.10.1998. V zadevi tudi ni sporno, da je bil v času, ko je tožnica zaprosila za podaljšanje lokacijskega dovoljenja (vloga z dne 18.8.1999) že v veljavi PUP/98. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za podaljšanje lokacijskega dovoljenja z dne 9.10.1998. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba tudi pri vlogi za podaljšanje lokacijskega dovoljenja preveriti, ali so podani pogoji iz prostorskih predpisov. V postopku podaljšanja veljavnosti izdane lokacijske odločbe mora organ ponovno ugotoviti, ali pogoji po ZUN še obstajajo in s tem pogojujejo vnaprejšnjo veljavnost izdane odločbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo že v sodbi, opr. št. U 1181/94-8 z dne 15.5.1996. Pritožbeni ugovor, da bi upravni organ prve stopnje moral samo ugotoviti, da je bila vloga vložena v roku iz 2. odstavka 61. člena ZUN, zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so upravni organ prve stopnje, tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabili materialno pravo. PUP/98, ki je v 57. členu določil, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljati odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditvena območja prostorskih celot: G.-Š.-S. (Uradni list SRS, št. 24/87), je začel veljati 7.3.1998 in je veljal v času odločanja upravnega organa o vlogi za podaljšanje lokacijskega dovoljenja. Pravna podlaga za odločanje zadevni o vlogi za podaljšanje lokacijskega dovoljenja z dne 18.8.1999 je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča PUP/98, sodišče prve stopnje in tožena stranka pa sta pravilno presodila tudi, da za zadevni poseg pogoji po PUP/98 niso izpolnjeni. PUP/98 pa v ničemer ne vpliva na zakon in ga ne spreminja, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Ker sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov po dejanskem in pravnem stanju ob njihovi izdaji, pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje PUP/98 uporabilo za nazaj. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni v nasprotju sama s seboj, saj je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o podaljšanju lokacijskega dovoljenja, ne pa presoja pravilnosti in zakonitosti lokacijskega dovoljenja, s čimer se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem pravilno niti ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pavšalen in nekonkretiziran pritožbeni ugovor o kršitvi ustavnih pravic, glede kršitve 31. člena Ustave pa pripominja, da se ta nanaša na prepoved ponovnega sojenja o isti stvari v kazenskem pravu, zato tega ugovora pritožbeno sodišče ni presojalo.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka: Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.