Jedro

Terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem imajo (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka. Kljub temu pa to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko (ne)upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Razen tega je namreč takšnim zahtevkom mogoče ugoditi tudi skladno z določbami o subrogaciji, v določenih primerih pa celo skladno z določbami o poslovodstvu brez naročila. Katero pravno podlago je potrebno uporabiti v posameznem primeru, je odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem podajo pravdne stranke. Pri tem se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205351/2012 z dne 24. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 880/2014 z dne 20. 11. 2014 ostane delno v veljavi: 0

- v I. odstavku izreka še za znesek glavnice v višini 852,24 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od dne 4. 1. 2013 dalje do plačila, - v III. odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 69,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od dne 12. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka) ter da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 205351/2012 z dne 24. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 880/2014 z dne 20. 11. 2014 v preostalem delu dajatvenega dela izreka v I. in III. odstavku razveljavi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka). Nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v znesku 251,93 EUR je v plačilo naložilo toženi stranki, in sicer v roku 8-ih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe (II. in posledično III. točko izreka) je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži še plačilo stroškov. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe na D., v kateri je tožena stranka lastnik in uporabnik več poslovnih prostorov, med drugim tudi poslovnega prostora št. IV/53. V zvezi s tem (prostorom) v obravnavanem gospodarskem sporu zahteva plačilo stroškov upravljanja ter povrnitev (založenih) obratovalnih stroškov, in sicer za maj 2007, junij, julij, avgust, oktober, november 2008, julij, oktober, november, december 2009, obdobje od januarja do avgusta 2010, oktober 2010 ter obdobje od marca do vključno julija 2011. Za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova slednjih (tj. stroškov obratovanja in vzdrževanja) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti pravila o subrogaciji.

7. Res je sicer sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da imajo terjatve upravnika iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem, (lahko) pravno naravo verzijskega zahtevka. Kljub temu pa to ni edina pravna podlaga, na kateri je upravnik lahko (ne)upravičen do povračila tovrstnih stroškov. Razen tega je namreč takšnim zahtevkom mogoče ugoditi tudi skladno z določbami o subrogaciji (274. in 275. člen Obligacijskega zakonika,(2) v nadaljevanju OZ), v določenih primerih pa celo skladno z določbami o poslovodstvu brez naročila (primerjaj sodbo VSL I Cpg 1167/2010). Katero pravno podlago je potrebno (oziroma mogoče) uporabiti v posameznem primeru, je namreč odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem podajo pravdne stranke. Pri tem velja izpostaviti, da sodišče na pravne kvalifikacije zahtevkov, ki jih navedejo stranke, ni vezano. Četudi tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na obogatitveni podlagi, ga sodišča lahko presoja upoštevaje druga pravna določila. Pritožbeno sodišče pa še posebej poudarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva.

8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da so izpolnjeni pogoji za nastanek (njene) terjatve na podlagi subrogacije. Do slednje namreč po samem zakonu pride vedno, kadar obveznost dolžnika (v tem primeru etažnega lastnika oziroma tožene stranke) izpolni oseba, ki ima za to pravni interes. Iz navedb tožeče stranke, da je vtoževane stroške namesto tožene stranke morala plačati, saj je zgolj na ta način lahko zagotovila funkcioniranje celotne stavbe, pa izhaja, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti. Slednjega utemeljuje že določilo Stvarnopravnega zakonika(3) (v nadaljevanju SPZ), skladno s katerim med dolžnosti upravnika med drugim spada tudi dolžnost skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov stavbe(4) (118. člen SPZ), in pomeni, da mora upravnik skrbeti za to, da stavba kot celota funkcionira. Za zagotovitev tega cilja pa morajo biti izpolnjene (tudi) obveznosti do dobaviteljev. Tako mora upravnik, četudi k temu ni izrecno zavezan (ker v odnosu do dobavitelja ni dolžnik in ni pasivno legitimiran v morebitni pravdi), sproti poravnati takšne (obratovalne) stroške. Le tako lahko v celoti in popolnoma izpolni prej navedeno obveznost in prepreči morebitno škodo, ki bi nastala kot posledica prekinitve dobav zaradi neplačil.(5)

9. Pogoji za nastop zakonske subrogacije so v konkretnem primeru torej izpolnjeni – tožeča stranka je imela pravni interes za izpolnitev obveznosti, zato so v trenutku izpolnitve po samem zakonu nanjo prešle terjatve dobaviteljev z vsemi stranskimi pravicami. Za odgovor na vprašanje, ali za vtoževane terjatve iz naslova stroškov obratovanja velja petletni (kot to pritožbeno uveljavlja pritožnica) ali triletni zastaralni rok (katerega je uporabilo sodišče prve stopnje), pa je (skladno z obrazloženim) potrebno presoditi še pravno naravo terjatve, katero je do izpolnitve etažnemu lastniku (tj. toženi stranki) imel dobavitelj (torej prvotni upnik).

10. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da so dobavitelji (dobavljeno) blago in storitve obračunavali na mesečni ravni (list. št. 55; niti ni bilo sporno, da je tožeča stranka svoje račune toženi stranki izstavljala za posamezne mesece). Gre torej za obračun dajatev (plačil dobav blaga ali storitev za potrebe funkcioniranja stavbe v etažni lastnini) za tekoči mesec, ki brez dvoma tvorijo zaokrožene spolnitve(6) in jih je (zato) potrebno obravnavati kot občasne terjatve, ki dospevajo mesečno. Za te pa na podlagi določila iz 347. člena OZ velja triletni zastaralni rok.

11. Triletni zastaralni rok pa je pravilno uporabilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pri tem se je sicer sklicevalo na 1. odstavek 349. člena OZ (zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb), vendar to na pravilnost odločitve v obravnavanem primeru ne vpliva - zastaralni rok je v vsakem primeru triletni. Na pravilnost in zakonitost obravnavane odločitve pa zaradi navidezne zmotne uporabe materialnega prava nimajo vpliva niti pritožbene trditve, da ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da ne more biti dvoma, da je tako pogodba med dobaviteljem blaga oziroma storitev in tožečo stranko kot tudi pogodba med dobaviteljem in toženo stranko gospodarska pogodba (v primeru, ko bi tožena stranka pogodbe sklepala neposredno z dobavitelji, bi jih namreč po zatrjevanjih pritožnice sklepala skupaj z ostalimi etažnimi lastniki, med katerimi pa so tudi fizične osebe, zaradi česar takšne pogodbe ne bi štele za gospodarske pogodbe v smislu 13. člena OZ).

12. Skladno z obrazloženim pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US in 48/14. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13. Op. št. (4): Pri čemer SPZ ne dela distinkcije med večstanovanjskimi in poslovnimi stavbami.

Op. št. (5): Tako tudi dr. Anita Dolinšek: Dolžnost upravnika zalagati sredstva za plačilo skupnih obratovalnih stroškov, Pravna praksa, 2014, št. 19, str. 19. Op. št. (6): Ta lastnost kvalificira občasne terjatve. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 1164.