Jedro

Zavezanec za vrnitev lahko postavitev skrbnika za poseben primer (določitev več skrbnikov) uspešno izpodbija le, če bi bila zaradi tega izpolnitev njegove obveznosti po denacionalizacijski odločbi onemogočena ali otežkočena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A št. ... S z dne 2. 7. 2002, s katero je prvostopni organ odločil, da je upravičenka do denacionalizacije AA, zavezanka pa Slovenska odškodninska družba d.d., ki je dolžna v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe za parcelo št. 160 vl. št. 152 k.o. B izročiti obveznice v nominalni vrednosti 19.793,00 DEM, ki se glase na ime upravičenke, BB in CC kot skrbnikoma za posebne primere, in sicer vsakemu do 1/2. Tožena stranka je zavrnila pritožbene ugovore, da je prvostopni organ v nasprotju s tretjim odstavkom 67. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in 33. členom Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo pokojni denacionalizacijski upravičenki postavil dva skrbnika. Strinjala se je sicer z mnenjem, da navedena predpisa predvidevata praviloma le enega skrbnika za upravljanje z vrnjenim premoženjem, vendar je prvostopni organ skrbnika postavil z odločbo z dne 29. 5. 2002, ki je pravnomočna in je ni mogoče spreminjati. Odločba o postavitvi skrbnikov sicer ni bila vročena (pri)tožnici, je pa ta prejela poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, v katerem je bilo navedeno, da je prvostopni organ imenoval z odločbo z dne 29. 5. 2002 dva skrbnika. (Pri)tožnica na poročilo ni ugovarjala. S postavitvijo dveh skrbnikov, katerima mora izročiti obveznice, vsakemu do 1/2, niso kršene nobene njene pravice.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s toženo stranko, da ni pravno relevantno dejstvo, da ji odločba z dne 29. 5. 2002, s katero sta bila postavljena dva skrbnika, ni bila vročena, ker je to omenil prvostopni organ v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Zaradi nevročitve odločbe ji ni bila dana možnost, da se opredeli do kršitve materialnega prava, kar pomeni postavitev dveh skrbnikov. ZDen namreč določa le postavitev enega skrbnika. Nikjer ne predvideva določitev večjega števila skrbnikov, ki bi začasno upravljali s premoženjem posameznega upravičenca. Postavitev več skrbnikov pomeni poseganje v postopek dedovanja, kar pa ni predmet denacionalizacije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in o zadevi odloči. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranki z interesom v tem postopku BB in CC, na tožbo nista odgovorili.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo št. ... z dne 4. 4. 2003. Tožba ni utemeljena.

ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US) v tretjem odstavku 67. člena določa, da če je oseba, ki je upravičenec do denacionalizacije, umrla ali je razglašena za mrtvo, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno opravljanje skrbniku za poseben primer. Za skrbnika za poseben primer je lahko postavljen tudi upravičenčev pravni naslednik.

Glede na to, da navedena določba predpisuje, da se z odločbo o denacionalizaciji da premoženje v začasno upravljanje skrbniku za poseben primer, naj bi bil ta določen že pred izdajo odločbe o denacionalizaciji. Če pa je skrbnik določen, še preden je odločeno o zahtevku za denacionalizacijo, je mogoče, da tedaj še ni gotovo, kdo je denacionalizacijski zavezanec. Zato se tožeča stranka moti, da je treba odločbo o postavitvi skrbnika za poseben primer vročiti tudi zavezancu.

Po mnenju sodišča lahko zavezanec v zvezi s določitvijo skrbnika za poseben primer napada tisti del izreka denacionalizacijske odločbe, s katerim mu je naloženo, da svojo obveznost iz denacionalizacijske odločbe izpolni skrbniku za poseben primer. To pa le tedaj, če bi mu bila izpolnitev obveznosti onemogočena ali otežkočena.

Izpolnitev obveznosti tožeče stranke v denacionalizaciji določa Uredba o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uradni list RS, št. 61/96 in 11/99 - odl. US). Po 14. členu te uredbe je tožeča stranka dolžna izročiti obveznice na zahtevo prejemnika, to pa je oseba, kateri je dolžna po pravnomočni odločbi izročiti obveznice (4. točka 1. odstavka 2. člena Uredbe). V obravnavanem primeru je prvostopni organ tožeči stranki naložil, da mora izročiti obveznice dvema skrbnikoma za poseben primer, in sicer vsakemu do 1/2. S tem pa je po mnenju sodišča njena obveznost povsem jasna in ni nobene ovire, da je ne bi bilo mogoče izpolniti. Ne drži niti tožbeni ugovor, da bi se s tem posegalo v dedovanje premoženja po umrlem denacionalizacijskem upravičencu, saj upravni organ ni določil dediča, ampak le osebi, kateri do izvedbe zapuščinskega postopka upravljata z vrnjenim premoženjem. Določitev več skrbnikov, česar ZDen sicer ne določa, pa tudi ne prepoveduje, bi bila po mnenju sodišča v nasprotju z materialnim pravom, če bi bilo s tem, odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera, ogroženo uspešno izvrševanje nalog skrbnika(ov), to pa je ohranjanje v denacionalizaciji vrnjenega premoženja za dediče. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in zakonu utemeljena.