Jedro

Za osebe, prisiljene zapustiti izvorno državo zaradi mednarodnih ali lokalnih oboroženih spopadov, je po mednarodnem pravu predvidena druga vrsta zaščite in ne zaščita v obliki azila. Čeprav bi sicer tuja agresija lahko imela za posledico preganjanje zaradi enega izmed razlogov za priznanje azila, naštetih v Ženevski konvenciji, tega v obravnavanem primeru v prošnji za azil tožnik niti ni zatrjeval, zato so bili izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1151/2004-6 z dne 16.6.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03 - preč.

besedilo) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.5.2004, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno ( 1. točka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka); v sklepu (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Po njegovi presoji je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na razlog, da je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35.člena ZAzil), ter je v skladu z navedenim členom ZAzil pravilno takoj odločila o tožnikovi prošnji za azil. Tožena stranka je pravilno zaključila, da kraj S., iz katerega po lastni izjavi prihaja tožnik, ne sodi v krizno območje K. in da tudi, če bi indijska vojska vdirala v ta kraj, to ne pomeni, da bi šlo za individualno preganjanje, saj so bili po izjavah tožnika ogroženi tudi drugi prebivalci tega kraja. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni kršila določb ZAzil, ko je odločila brez tožnikovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena, saj bi bilo o vlogi tožeče stranke za priznanje azila potrebno odločati v okviru rednega azilnega postopka. Tožena stranka bi morala ugotavljati dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik zapustil matično državo in zakaj se v to državo ne more več vrniti. Tožnik bi moral imeti možnost sodelovati v postopku, kjer bi lahko s svojo izpovedbo na zaslišanju in z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost svoje prošnje za azil. Po mnenju pritožbe tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo zaključiti, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. Ugotovitve tožene stranke in sodišča prve stopnje, da naj bi tožniku ne grozilo preganjanje v njegovi izvorni državi, niso utemeljene. Potrebno bi bilo ugotavljati tudi tožnikovo subjektivno ogroženost v njegovi izvorni državi in v obravnavanem primeru notranja razselitev ne more priti v poštev.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92 - Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tožnik v prošnji za azil ne zatrjuje, da bi bil preganjan zaradi katere izmed navedenih okoliščin, temveč navaja, da je zapustil državo zaradi vdorov indijske vojske, katere pripadniki naj bi ga pretepli in mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil vasi S., ki po mnenju indijske vojske leži na ozemlju Indije. Takšne navedbe tožnika ob ugotovitvah tožene stranke o razmerah na območju, od koder prihaja tožnik, kažejo, da je tožnik zapustil državo zaradi mednarodnega spora med Indijo in Pakistanom.

Za osebe, prisiljene zapustiti izvorno državo zaradi mednarodnih ali lokalnih oboroženih spopadov, je po mednarodnem pravu predvidena druga vrsta zaščite, in ne zaščita v obliki azila. Čeprav bi sicer tuja agresija lahko imela za posledico preganjanje zaradi enega izmed razlogov za priznanje azila, naštetih v Ženevski konvenciji, pa tega v prošnji za azil tožnik niti ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta po presoji pritožbenega sodišča zato pravilno presodila, da je v obravnavanem primeru iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.