Jedro

Pri zavarovancih v delovnem razmerju se začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa se začasna nezmožnost za delo ocenjuje le za poklic ali delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma pred izgubo zaposlitve. Glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ v primeru, da je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Tožnik je preko zaposlitvene agencije opravljal delo proizvodnega delavca v livarni in se je na tem delu tudi poškodoval. Po preteku časa, za katerega je bil tožnik zaposlen, mu je delovno razmerje prenehalo, vendar se po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe oziroma pred prenehanjem zaposlitve, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa v povezavi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, da je tožnik upravičen do bolniškega staleža v spornem obdobju, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni bil zmožen za delo v proizvodnji, to je za delo, ki ga je opravljal ob poškodbi oziroma pred izgubo zaposlitve skladno s 34. členom ZZVZZ. Zato izpodbijani upravni odločbi toženca v delu, ki se nanašata na obdobje začasne zadržanosti od dela nista zakoniti in je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 16. 12. 2013 in odločbo št. ... z dne 25. 11. 2013 v delu, da je tožnik od 1. 12. 2013 dalje zmožen za delo. Ugotovilo je, da je tožnik od 1. 12. 2013 do 17. 1. 2014 nezmožen za delo proizvodni delavec v livarni za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 454,45 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno začasno nezmožnost za delo tožnika v spornem obdobju ocenjevati za delo proizvodnega delavca v livarni. Nedvomno je bil tožnik pred spornim obdobjem preko zaposlitvene agencije zaposlen na delovnem mestu „proizvodni delavec v livarni“, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo dne 31. 7. 2013. Ker v spornem obdobju več ni bil zaposlen na navedenem delovnem mestu, za presojo njegove delazmožnosti ni bistveno delo, ki ga je opravljal po pogodbi o zaposlitvi, temveč je potrebno upoštevati njegovo izobrazbo oziroma dosežen poklic. Sklicuje se na določbo 34. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), ki določa, da zavarovancu pripada nadomestilo po prenehanju delovnega razmerja iz razlogov poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, dokler ni zmožen za delo, pri tem pa ne določa vsebinskega kriterija za odločanje o tem, za katero delo se ocenjuje začasna nezmožnost brezposelne osebe po prenehanju delovnega razmerja. Po prepričanju toženca je edini sprejemljiv kriterij, ki se mora upoštevati, poklic oziroma dosežena izobrazba brezposelne osebe. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbah Psp 377/2011 in Psp 539/2010 ter na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 329/2007, da ne morejo biti za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo določeni enaki kriteriji za zaposleno osebo in za nezaposleno osebo. Nadalje toženec navaja, da so nejasni razlogi sodišča, s katerimi je podkrepilo svojo odločitev o presoji delazmožnosti na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi in sicer, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, da mu zaradi poškodbe ni bila podaljšana pogodba o zaposlitvi, da se ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje in da se je tudi kasneje zaposlil v proizvodnji. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa, pri čemer so špekulacije, ali bi dobil podaljšano pogodbo o zaposlitvi, neprimerne. Nadalje po mnenju toženca ni pomembno dejstvo, da se tožnik po prenehanju zaposlitve ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Navaja, da ne more mimo dejstva, da se je sodni izvedenec na ustnem zaslišanju opredelil do tega, za katero delo bi sam ocenjeval tožnika, pri čemer je svoje razmišljanje podprl z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Toženec vztraja, da gre za dva različna postopka in da se na določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni mogoče sklicevati, ker se te subsidiarno ne uporabljajo v postopku ugotavljanja začasne zadržanosti od dela. Po mnenju toženca je izvedenec tudi prekoračil svoja pooblastila, saj o pravnih vprašanjih lahko odloča le sodišče. Nadalje navaja, da ni odločilno, kakšne obremenitve je tožnik imel na delovnem mestu proizvodni delavec v livarni, na katerem je bil nazadnje zaposlen, temveč je bistveno, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju kot brezposelna oseba zaposljiv v okviru svojega poklica. Da je bil tožnik sposoben opravljati delo računalniškega tehnika pa izhaja tako iz izvedenskega mnenja kot iz ustnega zaslišanja sodnega izvedenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za obdobje od 1. 12. 2013 do 17. 1. 2014 zavrne oziroma zavrže oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ kriterije, za kakšno delo mora biti delavec zmožen, edino tisto delo, ki ga je delavec opravljal, ko se je poškodoval. Toženec je citiral tudi le starejšo sodno prakso, ki temelji na predpisih, ki ne veljajo več ali ne v celoti. Sklicuje se na stališče, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v zadevi Psp 22/2014 z ne 8. 5. 2014, da se za brezposelne osebe začasna nezmožnost za delo praviloma lahko ocenjuje le glede na poklic ali delo, ki so ga opravljali pred izgubo zaposlitve. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 12. 2013 in odločbo št. ... z dne 25. 11. 2013 in ugotavljalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo zaradi posledic poškodbe pri delu za čas od 1. 12. 2013 do 17. 1. 2014. 7. V obravnavani zadevi gre torej za spor o začasni nezmožnosti za delo zaradi poškodbe pri delu. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZZVZZ ter v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). V citiranih predpisih začasna nezmožnost za delo ni izrecno opredeljena, pomeni pa začasno nezmožnost za delo, ki glede na 232. člen Pravil nastopi z dnem, ko je ugotovljeno, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Glede na ustaljeno sodno prakso se pri zavarovancih v delovnem razmerju začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi, pri brezposelnih iskalcih zaposlitve pa se začasna nezmožnost za delo ocenjuje le za poklic ali delo, ki so ga opravljali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi oziroma pred izgubo zaposlitve. Glede na tretji odstavek 34. člena ZZVZZ v primeru, da je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo.

8. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik preko zaposlitvene agencije opravljal delo proizvodnega delavca v livarni in se je na tem delu tudi poškodoval. Po preteku časa, za katerega je bil tožnik zaposlen, mu je delovno razmerje prenehalo, vendar se po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Tako, da je bil tožnik v spornem obdobju brezposeln, ni bil pa prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in ni imel zaposlitvenega načrta. Nato se je dne 1. 4. 2014 ponovno zaposlil v proizvodnji kot strugar.

9. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene v zvezi s tožnikovo začasno nezmožnostjo za delo pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa. Ta je pri ocenjevanju začasne nezmožnosti za delo upošteval delo proizvodnega delavca v livarni, to je delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe. Sodni izvedenec je po proučitvi medicinske dokumentacije, tožnika pa je tudi osebno pregledal menil, da tožnik zaradi poškodbe pri delu od 1. 12. 2013 do 14. 2. 2014 za delo na delovnem mestu - proizvodni delavec v livarni, ni bil zmožen za polni delovni čas. Takšno mnenje je izvedenec podal na podlagi dokumentacije v času zdravljenja od 19. 7. 2013 do 14. 2. 2014 in sicer na podlagi proučitve RTG posnetkov in izvidov lečečih specialistov, konkretno izvida kirurga po opravljenem kontrolnem pregledu dne 8. 11. 2013 in izvida kirurga z dne 14. 2. 2014. Kirurg je v izvidu 8. 11. 2013 pri tožniku ugotavljal bolečnost pri rotaciji na ulnarni strani ter v kliničnem statusu ugotovil dobro gibljivost zapestja in komolca, primerno pronacijo in zaostajanje supinacije zadnjih 15 st.. Iz RTG posnetkov je razvidno, da je zlom zaceljen in da je v izvidu z dne 14. 2. 2014 kirurg navedel le, da so frakturne poke zabrisane. Vendar je v zvezi s tem izvidom izvedenec menil, da to pomeni, da proces celjenja kosti še ni bil končan. Po mnenju izvedenca, pri tožniku proces celitve zloma po manj kot štirih mesecih še ni bil zaključen, saj kost po zlomu še ni odporna na vse fizične obremenitve. Ko se zlom zaceli, je po odstranitvi imobilizacije potrebno pazljivo postopno obremenjevanje. Po zaključni t.i. fazi reparacije, je po pojasnilu izvedenca, kost zmožna le za lažje obremenitve. Pri osebnem pregledu je izvedenec pri tožniku ugotovil trajno omejeno supinacijo, verjetno zaradi osteosintetskega materiala.

10. Na podlagi takšnega mnenja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil tožnik po štirih do šestih mesecih po poškodbi, kamor časovno sega sporno obdobje, zmožen samo za lažje obremenitve. V rokah tožnik v spornem obdobju še ni imel takšne moči, ki se zahteva za opravljanje težjih del in večjih fizičnih obremenitev, do katerih prihaja pri delu v proizvodnji. Izkazano pa je bilo tudi, da ni prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi tožnik lahko opravljal delo v proizvodnji. Glede na pravno podlago in ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo, ki ga je tožnik opravljal v času poškodbe oziroma pred prenehanjem zaposlitve, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa v povezavi z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, da je tožnik upravičen do bolniškega staleža v spornem obdobju, ker zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni bil zmožen za delo v proizvodnji, to je za delo, ki ga je opravljal ob poškodbi oziroma pred izgubo zaposlitve skladno z določbo 34. člena ZZVZZ.

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da so nejasni razlogi sodišča, s katerimi je podkrepilo svojo odločitev o presoji delazmožnosti na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi. Pri odločitvi pa tudi ni nepomembno, da se je tožnik aprila 2014 ponovno zaposlil v proizvodnji, čeprav to ni bilo odločilno za samo odločitev. Prav tako pa ni bilo odločilno za samo odločitev dejstvo, da se tožnik ni prijavil na Zavodu RS za zaposlovanje. Ni pa pomembno to, ali bi tožnik dobil podaljšano pogodbo o zaposlitvi v primeru, če se ne bi poškodoval. 12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da dokončna odločba toženca in prvostopna odločba v delu, ki se nanaša na obdobje začasne zadržanosti od dela od 1. 12. 2013 dalje, nista zakoniti in pravilno odločilo, da je tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi v obdobju od 1. 12. 2013 do 17. 1. 2014, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je odločilo, da tožnik v skladu z določbo 155. člena ZPP sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bil potreben.