Jedro

Šele na podlagi pridobljene stvarne pravice na nepremičnini, ki bo v prihodnosti lahko občinska cesta, sta določbi 13. in 14. člena ZCes-1 materialna podlaga, kot specialni določbi glede na ZEN, za evidentiranje meje in izvedbo parcelacije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Geodetske uprave RS, Območna Geodetska uprava Kranj, Geodetska pisarna Radovljica št. 02112-427/2016-8 z dne 8. 7. 2016 v prvi točki izreka, v obsegu evidentiranja parcelacije – delitve parcel: ukinjene parcele 633, 634, 635, 639 in nove 633/1, 633/2, 634/1, 634/2, 634/3, 635/1, 635/2, 635/3, 639/1, 639/2, 639/3, odpravi in se zadeva v odpravljenem delu vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je s sklepom združil več postopkov v en postopek pod isto opravilno številko ter z drugim sklepom postopek evidentiranja urejene meje parcele 639 s sosednjo in parcele 1470/2 s sosednjimi parcelami prekinil ter napovedal, da bo postopek nadaljeval po pravnomočnosti postopka N 45/2016, ki se je pričel pri Okrajnem sodišču v Radovljici. Z odločbo je v postopku evidentiranja parcelacije – delitev parcel ugotovil naslednje spremembe: ukinitev parcel 632/1, 633, 634, 635, 639, 653 in 1470/2 in nastanek novih ter navedel, da je grafični prikaz urejene meje in stanje parcel po opravljeni parcelaciji obvezna priloga aktu. V obrazložitvi je navedel, da je Občina A. vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje in parcelacijo. Zahtevam je bil priložen elaborat. Navaja, da se v skladu z določili 28. in 48. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) in 13. člena Zakona o cestah (ZCes-1) za zemljišča pod objekti, ki so grajeno javno dobro, postopek evidentiranja urejene meje in parcelacije uvede na podlagi zahteve upravljavca ceste ali lastnika parcele. Ugotavlja, da je Občina A. upravljavec javnega dobra – ceste, zato je upravičena za vložitev zahteve za evidentiranje urejene meje in parcelacije v skladu s petim odstavkom 13. člena ZCes-1. Cesta ... predstavlja že zgrajeno cesto, katere upravljavec je Občina A. Vse stranke, prisotne na mejni obravnavi dne 18. 12. 2015, so podpisale izjave o strinjanju s potekom predlagane meje in parcelacije, z izjemo A.A., ki na mejni obravnavi ni soglašal s potekom predlagane meje. Navedeni lastnik je v postavljenem roku vložil predlog za sodno ureditev meje pod opr. št. N 45/2016. Strinjal pa se tudi ni s parcelacijo njegovih parcel, vendar v skladu s četrtim odstavkom 14. člena ZCes-1 nestrinjanje z določitvijo meje ceste po zunanjem robu cestnega sveta ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije, ker soglasje lastnikov parcel k določitvi meje po zunanjem robu cestnega sveta ni potrebno. V konkretni zadevi se je parcelacija izvedla tako, da se je določila meja ceste obstoječi cesti po zunanjem robu cestnega sveta.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa. Navedel je, da parcele tožnika predstavljajo del površin že zgrajene občinske ceste z oznako ..., ki je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini A. (Uradni vestnik Občine A. št. 3 z dne 11. 5. 2012). Občina je vlogo podala kot upravljavec občinske ceste. Parcelacija je bila izvedena na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZCes-1 ter strinjanje lastnika ni potrebno. Občina A. je bila na podlagi 95. člena ZCes-1 kot upravljavec občinskih cest in na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZEN upravičena podati zahtevo. V zvezi z navedbo, da gre za poseg v lastninsko pravico, odgovarja, da ne gre za vprašanje odvzema ali pridobivanja lastninske pravice na zemljiščih, ker ta vprašanja niso predmet obravnave v postopku evidentiranja parcelacije.

3. Tožnik izpodbija odločbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Člen 48 ZEN določa, kdo so stranke, ki lahko zahtevajo parcelacijo, Občina A. pa je vložila zahtevo, ne da bi obstajala kakršna koli pravna podlaga za to. Občina A. ni aktivno legitimirana za sprožitev takega postopka. Odlok je najmanj v delu, ki se nanaša na tožnikove nepremičnine, nezakonit in neustaven, kar izhaja iz odločb Ustavnega sodišča. Tožniku v postopku tudi ni bilo dano, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah in sicer glede parcelacije oziroma predvsem o obsegu parcelacije in poteku predvidene ceste. S tem je toženka zgrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj tožniku sploh ni bilo pojasnjeno, zakaj postopek teče. Drugostopni organ tožnika tudi ni seznanil z vsebino odgovora na pritožbo Občine A., B.B. in C.C. Toženka je tudi zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in zmotno uporabila materialno pravo. V obravnavanem primeru ne gre zgolj za določitev meje in evidentiranje meje, ampak za parcelacijo in za poseg v lastninsko pravico tožnika. Toženka se nepravilno sklicuje na 13. in 14. člen ZCes-1. Tožnik se ne strinja s parcelacijo in tudi ne z mejami novo nastalih parcel. Organ je spregledal peti in četrti odstavek 48. člena ZEN. V konkretnem primeru ni v teku noben razlastitveni postopek, prav tako ne obstoji noben akt Občine A. kot samoupravne lokalne skupnosti, ki bi bil podlaga uvedbe upravnega postopka evidentiranja parcelacije. Odlok ne predstavlja takega akta. Organa napačno interpretirata in uporabita 13. in 14. člen ZCes-1, ki sta namenjena določitvi in označitvi meje ceste v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste, vendar meja ni določena oziroma označena. Če so zemljišča, po katerih naj bi potekala javna cesta, v zasebni lasti, mora občina takšna zemljišča pred kategorizacijo pridobiti s pravnim poslom oziroma v postopku razlastitve, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse, sodba Upravnega sodišča RS II U 344/2014 z dne 25. 2. 2015. Tožnik se ni nikoli strinjal s potekom mej sedaj novoustanovljenih nepremičnin. „Cesta“ predstavlja tožnikov zasebni dostop iz javne ceste št. 1506 do stanovanjske hiše ... Gre dejansko za dvorišče turistične kmetije „...". Predlaga odpravo izpodbijanih odločb in zahteva vrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranka z interesom v tem postopku Občina A. je na tožbo odgovorila, meni, da sta odločbi pravilni ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Po nepremičninah tožnika poteka kategorizirana občinska javna pot, po kateri poteka javni promet. Promet je potekal tudi 19. 10. 2005 ob uveljavitvi ZJC-B. Odsek je kategoriziran z Odlokom z dne 11. 5. 2012, pred tem pa z Odlokom z dne 25. 9. 1998. Občina A. je upravljavec ceste in tega odseka, saj ga pozimi redno pluži, posipa in vzdržuje. Z namenom dokončne ureditve pravnega stanja tega odseka poti bi Občina A. odkupila zemljišča. O tem že dalj časa potekajo pogovori s tožnikom. Zavrača njegova navajanja, da gre za njegov zasebni dostop. Odsek je pomemben zaradi izvajanja javnih služb. V kolikor ne bo prišlo do sporazumne rešitve, bo potrebno stanje urediti s postopkom razlastitve. Izvedena parcelacija bi pripomogla k lažji sporazumni rešitvi kot tudi k postopku razlastitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo navedel, da cesta ni tožnikov zasebni dovoz, saj prečka tudi njegovo parcelo. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožnik z obravnavano tožbo izpodbija odločitev prvostopnega organa, oba sklepa in odločbo o parcelaciji. Odločitev prvostopnega organa pa se le deloma nanaša nanj, zato sodišče glede na tožnikov pravni interes, ki izhaja iz ugovorov v tožbi, šteje, da izpodbija odločitve, ki se nanašajo nanj oziroma na njegove parcele.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila Občina A. upravičen vlagatelj zahteve za evidentiranje parcelacije tožnikovih nepremičnin. Kdo je upravičen zahtevati parcelacijo, določa 48. člen ZEN kot krovni zakon.

10. Ta v prvem odstavku določa, da se upravni postopek evidentiranja parcelacije začne na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo. Upravna organa menita, da je imela Občina A. aktivno legitimacijo zahtevati parcelacijo tožnikovih nepremičnin. Prvostopni organ se sklicuje na tretji odstavek 13. člena, drugostopni organ pa na četrti odstavek 14. člena ZCes-1, pri čemer je iz obrazložitve obeh organov razvidno, da izhajata iz stališča, da je Občina A.upravljavec občinske ceste z oznako ..., ker je bila ta kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini A. (Odlok) in kot taka upravičena vložiti zahtevo za parcelacijo na podlagi tretjega odstavka 28. člena ZEN. Naveden tretji odstavek določa, da se za zemljišča pod objekti, ki so grajeno javno dobro, lahko nove parcele evidentirajo tudi na zahtevo upravljavca javnega dobra. Razlaga, da je Občina A. upravljavec ceste, katere del so tudi tožnikova zemljišča, pa ni pravilna.

11. V obravnavani zadevi se je izvedla parcelacija tožnikovih parcel, ki so v naravi deloma cesta. Ta je bila po navedbah organov in Občine A. kategorizirana z Odlokom kot občinska cesta. Naveden odlok pa po mnenju sodišča ni relevanten v obravnavani zadevi in Občini A. ne daje podlage, da je bila v smislu določb ZCes-1 šteta za upravljavca sporne ceste. Namreč drugi odstavek 39. člena ZCes-1 določa, da so občinske ceste tiste, ki so v lasti občine. Sporna cesta pa je del tožnikovih enovitih parcel, zato se Občina A. ne more deklarirati za upravljavca na podlagi 95. člena ZCes-1. Že na podlagi navedenega je upravni organ napačno presodil, da je zahtevo za parcelacijo tožnikovih parcel vložil upravičen vlagatelj (1. točka tretjega odstavka 51. člena ZEN) in evidentiral parcelacijo na podlagi predloženega elaborata.

12. Po stališču Upravnega sodišča (sodba III U 344/2014 z dne 25. 2. 2015 in I U 853/2016 z dne 28. 3. 2017) sta 13. in 14. člen ZCes-1 namenjena določitvi in označitvi meje ceste v primeru, ko je ta v lasti upravljavca ceste, vendar meja ni določena oziroma označena. V primerih, ko cesta poteka po zasebnem zemljišču, pa določbi 13. in 14. člena ZCes-1 nista neposredno uporabni za uvedbo postopka parcelacije. Prvi odstavek 12. člena ZCes-1 določa, da se zaradi gradnje javne ceste lahko v skladu z zakonom lastninska pravica na nepremičnini odvzame ali obremeni (enako določa drugi odstavek 12. člena ZCes-1 v primeru rekonstrukcije javne ceste). Iz navedenih določb izhaja, da je pred izgradnjo oziroma rekonstrukcijo treba upoštevati, da se posega v zasebno lastnino in zemljišča pridobiti, ali na podlagi pravnega posla oziroma v postopku razlastitve. Enako izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS na katere se sklicuje tožnik.

13. Postopek razlastitve za namen gradnje ceste je urejen v 92. - 108. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) oziroma kot poseben postopek razlastitve, ob pogojih iz 19. člena ZJCB, v primerih, ko je bila cesta zgrajena do 18. 10. 2005. Tekom postopka razlastitve lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev, kar ureja 101. člen ZUreP-1. Temu sledi tudi peti odstavek 48. člena ZEN, ki določa, da če se parcelacija izvaja zaradi razlastitve, uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije zahteva razlastitveni upravičenec, kar bi bila v obravnavani zadevi, po uvedbi postopka razlastitve, lahko Občina A. Šele na podlagi pridobljene stvarne pravice na nepremičnini, ki bo v prihodnosti lahko občinska cesta, sta določbi 13. in 14. člena ZCes-1 materialna podlaga, kot specialni določbi glede na ZEN, za evidentiranje meje in izvedbo parcelacije (npr. določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 14. člena ZCes-1, v načinu določitve meje). Sodišče torej poudarja, da določbe ZCes-1 ne morejo biti pravna podlaga za poseg v zasebno lastnino, ne da bi se pred tem izvedlo ustrezne postopke pridobitve stvarnopravnih pravic na nepremičninah in tudi ne neposredna pravna podlaga za uvedbo postopka parcelacije, mimo 48. člena ZEN. Določba šestega odstavka 13. člena ZCes-1, ki določa, kdo so stranke v postopkih urejanja mej in v postopkih spreminjanja mej za določitev meje ceste, ni mogoče razumeti ob neupoštevanju določb ZEN, ki upoštevajo in izhajajo iz stvarnopravnih pravic na nepremičninah. Tudi ni mogoče razumeti šestega odstavka 13. člena ZCes-1, torej statusa „upravljavec ceste“ mimo določb 39. člena ZCes-1 in 95. člena ZCes-1, ki vsebinsko opredeljujeta pojem upravljavca ceste. V obravnavani zadevi pa Občina A. tega statusa v smislu ZCes-1 ni izkazala. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ ponovno presodi vložen elaborat v skladu s stališči sodišča iz sodbe.

14. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana prvostopna odločba v odpravljenem delu nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

15. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.