Jedro

Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna.

Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijani prvostopenjski odločbi_

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju UE LJ) je na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov v zvezi s prvim odstavkom 5. člena in drugega odstavka 29. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) zavrnila: (i) tožnikov zahtevek za vpis stalnega prebivališča (prijavo stalnega prebivališča) v register stalnega prebivalstva na naslovu A. Ljubljana, stanovanje številka 20 (1. točka izreka) in (ii) tožnikov zahtevek za priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 (poprava osebnih podatkov v registru stalnega prebivalstva) od nezakonitega izbrisa, s protipravnim ravnanjem organa lokalne skupnosti do vpisa v register stalnega prebivalstva (2. točka izreka) ter ugotovila, da niso nastali stroški v postopku (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožnik 28. 7. 2017 na UE LJ poslal dopis (v nadaljevanju Dopis), v katerem je navedel, da je 25. 5. 2017 poslal zahtevo za vpis v evidenco stalnega prebivališča na naslovu A., stanovanje 20, Ljubljana (v nadaljevanju Zahteva). V Dopisu je tožnik navedel, da je bil kot mladoletnik nezakonito izbrisan - odjavljen s stranki UE LJ. Navedel je, da mu je 13. 6. 2017 poslano Potrdilo iz registra stalnega prebivalstva št. 021-26/2017-975 (v nadaljevanju Potrdilo 2017), ki ga ni zahteval, ker mu je UE LJ 21. 12. 2012 poslala pritrdilo iz registra stalnega prebivalstva št. 021-16646/2012-2 (v nadaljevanju Potrdilo 2012). Z Dopisom je urgiral izdajo odločbe na Zahtevo. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po pozivu UE LJ, da Dopis ni jasen, pojasnil, da 26. 2. 1992 ni bil izbrisan na podlagi Zakona o tujcih, da ne prosi za stalno prebivališče na podlagi Zakona o urejanja statusa državljanov drugi držav naslednic SFRJ (v nadaljevanju ZUSDDD), da ne zahteva pridobitve stalnega prebivališča kot tujec na podlagi ZPPreb-1, ker se sam ni odjavil (niti ga niso njegovi starši) iz naslovu A., Ljubljana. Navedel je, da ga je UE LJ dne 14. 2. 1992 (Potrdilo 2012) izbrisala in s tem kršila ZPPreb. Tožnik je navedel, da zato na podlagi 26. člena Ustave RS zahteva vpis v register stalnega prebivališča na naslovu A., Ljubljana, iz katerega je bil nezakonito izbrisan s protipravnim ravnanjem organa lokalne skupnosti dne 14. 2. 1992 (Potrdilo 2012). Zahteva tudi odločbo, da se mu prizna prebivališče od 14. 2. 1992, ko je bil nezakonito izbrisan s protipravnim ravnanjem organa lokalne skupnosti.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je UE LJ v ponovljenem postopku ugotovila, da je bilo 27. 2. 1992 tožniku, B. B., C. C. in D. D., odjavljeno stalno prebivališče na naslovu A., Ljubljana, na naslov Bosna in Hercegovina, Mostar. Ugotovila je, da je upravni organ prejel depešo SJB Mostar številka 16-12/09-842/92 z dne 14. 2. 1992 (v nadaljevanju Depeša), pošiljatelja SJKB Mostar, načelnik Davor Vidovič. Iz Depeše je razvidno, da prosijo Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana Šiška, da izvrši odjavo prebivališča z njenega področja, za SJB Mostar za: D. D., tožnik E. E., B. B. in C. C. in prosijo za hitro reševanje ter da se jih o izvršeni odjavi obvesti na njihovo številko. Iz dopisa, ki ga je Mestni sekretariat za notranje zadeve posredoval SJB Mostar dne 27. 2. 1992, je razvidno, da je bila tožnikova družina tega dne odjavljena iz Ljubljane v Mostar, kar je vpisano tudi na ročno vodeni družinski kartoteki. UE LJ je pojasnila, da je v času odjave družine E. veljal Zakon o evidenci nastanitve občanov in registru prebivalstva (v nadaljevanju ZENO), ki je v 5. členu določal, da je odjava stalnega prebivališča obvezna za vse občane, ki se odselijo z območja Republike Slovenije, svoj odhod pa so morali prijaviti pristojnemu organu pred odhodom. V primeru, ko se je občan iz ene izmed bivših republik SFRJ odselil v drugo m se ni odjavil, se je na podlagi 4. člena Zakona o enotnem registru prebivalstva izoblikovala praksa odjave stalnega prebivališča z depešo. Depeša je kot interno navodilo nudila pomoč občanom pri urejanju odjavne obveznosti prebivališča, kajti brez tega bi se bil občan prisiljen sam vrniti v bivšo republiko, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče, ter sam urejati odjavo, preden bi lahko novo prebivališče prijavil v drugi republiki. UE LJ je na podlagi prejete Depeše družini E. evidentiral odjavo stalnega prebivališča iz naslova Ljubljana, A., na naslov Mostar, z dnem 27. 2. 1992 ter o tem obvestil tudi SJB Mostar z dopisom. Iz obrazložitve izhaja, da je UE LJ tožniku in njegovi družini uskladila podatke v računalniški evidenci in na družinski kartoteki, na datum odjave 27. 2. 1992, ko je upravni organ o odjavi stalnega prebivališča družine E., pisno obvestil tudi SJB Mostar.

4. Tožnik je po predočenju, da iz vpogleda v Register tujcev izhaja, da ni razvidno, da bi imel izdano dovoljenje za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije, v bistvenem navajal, da je izbrisan nezakonito, da njegova prijava stalnega prebivališča 26. 2. 1992 ni prenehala na podlagi 81. člena Zakona o tujcih, pač pa je bil izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 14. 2. 1992 na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, mesta v drugi državi, poslanega dne 19. 2. 1992 z nekega telefona, s strani neznanega organa, z nečitljivim podpisom in brez overovitve s službenim pečatom. Tožnik je navedel, da papir in besedilo faksa nista pravna akta, zato po njegovem mnenju njega in njegove družine nihče ni imel pravico izbrisati iz registra stalnih prebivalcev. Tožnik je izpostavil, da so imeli pravico njegove odjave le njegovi starši, ki pa tega niso nikoli storili. Tožnik je ponovil, da so z izbrisom grobo kršili Ustavo in zakone Republike Slovenije ter z nezakonitim in kaznivim dejanjem vsej družini povzročili hude posledicami. Tožnik je navedel, da ni zaprosil za spremembo osebnih podatkov, pač pa za vpis v evidenco stalnega prebivališča, in sicer zato, ker je bil dne 14. 2. 1992, nezakonito odjavljena iz Ljubljane v Mostar.

5. Iz obrazložitve izhaja, da je UE LJ na tožnikovo zahtevo posredovala potrdilo iz Registra stalnega prebivalstva št 021-16648/2012-2 z dne 21. 12. 2012 (v nadaljevanju Potrdilo 2012), iz katerega je razvidno, da je imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, A., od 2. 4. 1984 do 14. 2 1992, na podlagi datuma, ki je bil naveden v Depeši. Tožniku je bilo 20. 4. 2017 izdano potrdilo iz Registra stalnega prebivalstva št. 021-26-2017-612 (v nadaljevanju Potrdilo 2017), v katerem je bilo navedeno, da so zanj 26. 2. 1992 začele veljati določbe Zakona o tujcih, zato mu je 26. 2. 1992 v Republiki Sloveniji v Registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča na naslovu Ljubljana, A. UE LJ je pojasnila, da je na podlagi listin, ki jih hrani v svojem arhivu, pravilen datum odjave 27. 2. 1992. UE LJ je ugotovila, da je Mestni sekretariat za notranje zadeve s strani SJB Mostar prejel 14. 2. 1992 Depešo - posredovano preko telegrama, v kateri je bila podana zahteva za odjavo stalnega prebivališča tožnika in njegove družine, za SJB Mostar. UE LJ je tožniku in njegovi družini v računalniški evidenci in v ročno vodeni družinski kartoteki dne 27. 2. 1992 odjavil stalno prebivališče iz naslova Ljubljana, A. v Mostar. O tem je 27. 2. 1992 pisno obvestil SJB Mostar z dopisom št. 21101/60-62/92. Pravilen datum odjave E. E. in njegove družine je evidentiran v Registru stalnega prebivalstva in na družinski kartoteki, tj. 27. 2 1992. 6. Iz obrazložitve še izhaja, da UE LJ ni mogla slediti tožnikov zahtevi za prijavo stalnega prebivališča na naslov Ljubljana, A., ker tožnik, ki nima slovenskega državljanstva, ne izpolnjuje osnovne zahteve po določbi 5. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb). Toženka je ugotovila, da tožnik nima izdanega dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, zato po določbah ZPPreb, prebivališča ne more prijaviti. UE LJ je v zvezi z dokazilom o pravici do prebivanja (7. člen ZPPreb), ugotovila, da tožnik ni priložil ustrezne listine, ki bi izkazovala pravico do prebivanja na naslovu, saj listina, ki je bila priložena, po oceni UE LJ ne izkazuje lastništva nepremičnine. UE LJ je po ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki nima izdanega dovoljenja za stalno prebivanje in ki ne izpolnjuje pogojev za prijavo stalnega prebivališča, da dne 27. 2. 1992 ni šlo za nezakoniti izbris odločila, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek odločbe organa druge stopnje_

7. Toženka je v odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo, ugotovila, da je UE LJ v ponovljenem postopku popolno ugotovila dejansko stanje, uskladila evidence o odjavi stalnega prebivališča iz Republike Slovenije tožnika in njegovih družinskih članov v Registru stalnega prebivalstva z datumom 27. 2. 1992, ko je tožniku in njegovim družinskim članom prenehalo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Toženka je ugotovila, da je UE LJ tožnika ustrezno seznanila o dejstvih pred izdajo odločbe in mu dala možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Ugotovitev UE LJ, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis stalnega prebivališča od 14. 2. 1992 v Register stalnega prebivalstva Republike Slovenije na naslovu Ljubljana, A. stanovanje št. 20, je tudi po oceni toženke pravilna.

8. Tožnikovo pritožbeno navedbo, da naj bi bil 14. 2. 1992 nezakonito izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva, je zavrnila z obrazložitvijo, da je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije prijavno-odjavno obveznost urejal ZENO, ki je veljal kot republiški predpis za področje registracije prebivalstva. Povzela je 5. člen novele ZENO, ki je med drugim določal, da je odjava stalnega prebivališča obvezna za vse občane, ki se odselijo z območja Republike Slovenije in da so dolžni občane, stare manj kot 18 let, odjaviti starši ali skrbniki oziroma tisti, pri katerih prebivajo in da je treba svoj odhod prijaviti pristojnemu organu pred odhodom. V primeru, ko se je občan iz ene izmed bivših republik SFRJ odselil v drugo in se ni odjavil, se je na podlagi 4. člena Zakona o enotnem registru prebivalstva (v nadaljevanju ZERP) izoblikovala praksa odjave stalnega prebivališča z depešo, ki je nudila pomoč osebam pri urejanju prijavno-odjavne obveznosti, kajti brez tega bi se bil posameznik prisiljen sam vrniti v državo, kjer je imel prijavljeno stalno prebivališče, ter sam urejati njegovo odjavo, preden bi lahko novo prebivališče prijavil v drugi državi oz. takratni drugi republiki. Ob spremembi stalnega prebivališča občana v bivši državi Jugoslaviji, so morali organi ali organizacija, pristojni za vodenje registra o prebivalstvu, med seboj sodelovati in drug drugemu pošiljati podatke, ki so se evidentirali v registru, kar pomeni, da je pristojni organ v Mostarju posredoval podatke tožnika in njegovih družinskih članov o njihovi odjavi stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji pristojnemu organu v Ljubljano.

9. Toženka je zavrnila tudi tožnikov ugovor, da Depeša ni pravni akt, ker je bila poslana na podlagi domnevnega faksa iz Mostarja, z nečitljivim podpisom, brez overitve. Toženka je pojasnila, da je Depeša poslana kot telegram, ki omogoča posredovanje natipkanih in ročnih zapisov, ki sicer ne vsebuje žiga pošiljatelja, sta pa pošiljatelj (SJB Mostar, načelnik T. T.) in prejemnik (Mesto sekretariat za notranje zadeve Ljubljana Šiška) na njej razvidna. Fotokopija Depeše po oceni toženke dokazuje zaprosilo za odjavo prebivališča tožnika in njegovih družinskih članov gospodinjstva. Toženka ni podvomila v pristojnost pošiljatelja Depeše SJB Mostar, kot takrat pristojnega organa v Bosni in Hercegovini. Toženka je poudarila, da se je odjava tožnikovega stalnega prebivališča izvedla na podlagi Depeše, da odjava ni bila protipravna, da je Depeša omogočala pomoč pri odjavi stalnega prebivališča občanom, ki so že zapustili ozemlje Republike Slovenije.

_Povzetek tožnikovih navedb_

10. Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, da se tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje in tožnika vpiše v register stalnega prebivalstva na naslovu A. v Ljubljani.

11. Navaja, da je tožnik, rojen 2. 4. 1984 v Ljubljani, skupaj z družino neprekinjeno živel v Ljubljani vse do 25. 8. 1991, ko je bil njegov oče službeno premeščen v Mostar. Med očetovim službovanjem v Mostarju, je Mestni sekretariat za notranje zadeve mesta Ljubljana celotno družino, nezakonito odjavil iz registra stalnega prebivalstva v Sloveniji na podlagi Depeše, s čimer je tožnikova družina povsem arbitrarno izgubila vsakršno pravico do bivanja v državi. Do tedaj so neprekinjeno živeli v stanovanju na A. v Ljubljani, kjer je tožnikov oče pridobil tudi stanovanjsko pravico. Tožnik kot mladoletnik se je znašel v zelo nezavidljivem položaju, saj je šlo za občutljiv čas po osamosvojitvi nekdanjih republik SFRJ, med njimi tudi Slovenije, in v času, ko je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna. Njegov položaj je še znatno oteževalo dejstvo, da je bil sin vidnega pripadnika JLA, ki se ni odločil prestopiti v Teritorialno obrambo Republike Slovenije. V toku nevarnega razvoja dogodkov v Bosni in Hercegovini, se je tožnik z družino zaradi očetove službe z dnem 13. 4. 1992 ponovno preselil, in sicer v Beograd. Po preselitvi v Beograd 13. 4. 1992, je družina izvedela, da se ne more več vrniti v Slovenijo, saj so bili odjavljeni iz registra stalnega prebivalstva. Do uveljavitve ZUSDDD leta 1999 tožnik zaradi odjave iz registra stalnega prebivališča ni mogel izpolnjevati ne pravnih (dovoljenje za stalno prebivanje mu je bilo nezakonito odvzeto), ne materialnih (izvrševanje stanovanjske pravice mu je bilo dejansko onemogočeno, saj je njegov oče to pravico izgubil) pogojev za vrnitev v Slovenijo. S procesom vračanja v Slovenijo je najprej začel njegov oče, ki se je leta 2002 včlanil v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije in zaprosil za vrnitev stanovanja, ki so ga imeli v Ljubljani. Ker je bilo tožniku in njegovi družini bivanje v Sloveniji pravno in dejansko onemogočeno leta 1992, ko je njegov oče služboval v Mostarju, so v vmesnem času živeli v Beogradu kot prebežniki iz Slovenije. Ob tem je tožnik za nekaj časa ostal celo brez državljanstva. Ko je postalo jasno, da bo njegov oče, ki je kot prvi začel s postopkom urejanja statusa v Sloveniji, moral sprožiti sodne postopke, je tožnik dne 28. 7. 2017 pri Upravni enoti Ljubljana vložil zahtevo za vpis v register stalnega prebivalstva in začel postopek odprave protipravnega stanja, ki je nastalo z nezakonitim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva z dne 14. 2. 1992. 12. Tožnik zatrjuje, da četudi bi sodišče sprejelo, da je datum odjave družine E. iz registra stalnega prebivalstva 27. 2. 1992 (kar ne drži, saj je bil izbris z dne 27. 2. 1992 izvršen na podlagi depeše z dne 14. 2. 1992), to nima vpliva na nezakonitost izbrisa. Meni, da tudi, če je postalo odjavljanje stalnega prebivališča z depešo takrat praksa, ki naj bi celo služila kot pomoč pri odjavi stalnega prebivališča (s čimer se tožnik nikakor ne more strinjati), to še ne pomeni, da je bila takšna praksa tudi zakonita. Meni, da je bila takšna praksa upravnih organov nezakonita, saj ni imela ustrezne pravne podlage. Relevantne določbe ZENO so sicer res določale odjavno obveznost posameznikov, vendar pa ZENO nikjer ni določal, da bi lahko upravni organ posameznika, če se ta ne bi odjavil sam, z depešo ex officio odjavil kar upravni organ (še manj pa organ tuje države, ki je Slovenija v tistem času sploh še ni priznavala). Splošna sodelovalna dolžnost med upravnimi organi, kot jo je predvideval ZENO, pravne podlage za tako postopanje po mnenju tožnika ni ponujala. Tožniku se zdi nenavadno, da je toženka v tem primeru stališče glede tega vprašanja spremenila, saj v upravnem sporu, ki ga je sprožil tožnikov oče, ni bilo sporno, da je bil ta izbris nezakonit, kar je ugotovilo tudi naslovno sodišče s sodbo I U 829/2016-14 z dne 20. 6. 2018, §11. Tožnik vztraja, da je bil njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva na podlagi Depeše nezakonit. 13. Tožnik meni, da ZUSDDD zanj ni uporabljiv. Tožnik s povzemanjem drugega odstavka 1. člena ZUSDDD1 poudarja, da je na podlagi namenske razlage mogoče ugotoviti, da je bistvo sprejetja ZUSDDD poprava kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, osebam, ki jim je z začetkom veljavnosti takratnega 81. člena Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva ex lege prenehala prijava stalnega prebivališča. ZUSDDD tako velja samo za osebe, ki so bile iz registra stalnega prebivalstva izbrisane na podlagi uveljavitve relevantnih določb Zakona o tujcih. Gre za državljane drugih republik SFRJ, ki so v kritičnem času osamosvajanja republik SFRJ prebivali v Republiki Sloveniji, vendar niso pravočasno zaprosili za slovensko državljanstvo. Ker je zaradi tega nastalo protipravno stanje, ki ga je bilo treba odpraviti, se je z ZUSDDD zasledovalo cilj, da se posameznike postavi v položaj, da se bodo ti lahko ponovno vpisali v register stalnega prebivalstva. To pomeni, da ZUSDDD ne zajema posameznikov, ki so bili iz tega registra izbrisani na podlagi depeš. Tak izbris na podlagi konkretnega in posamičnega pravnega akta interne narave v obliki navodila, je bil zato drugačen kot pri ostalih izbrisanih, ki so bili izbrisani na podlagi abstraktnega in splošnega pravnega akta v obliki zakona.

14. Tožnik je bil skupaj s celotno njegovo družino izbrisan na podlagi Depeše z dne 14. 2. 1992, torej še pred uveljavitvijo takratnega Zakona o tujcih, o zakonitosti česar je naslovno sodišče že razsodilo v primeru tožnikovega očeta, kjer je bilo ugotovljeno, da je bil izbris celotne družine nezakonit, glede na to, da so bili vsi izbrisani na podlagi iste depeše, izdane s strani SJB Mostar (sodba Upravnega sodišča RS IU 829/2016-14 z dne 20. 6. 2018. Navaja, da je res, naslovno sodišče v omenjeni sodbi prav tako zapisalo, da se v takem primeru vseeno uporablja ZUSDDD, po katerem je za pridobitev pravnega varstva treba izpolnjevati določene pogoje, saj posameznik dovoljenja za stalno prebivanje ne more dobiti zgolj na podlagi dejstva, da je bil nezakonito izbrisan, kajti če bi se komurkoli izdalo dovoljenje samo na podlagi dejstva nezakonitega izbrisa, bi bili tisti, pri katerih se je ugotavljalo izpolnjevanje predpisanih pogojev, v neenakem položaju. Tožnik pri tem poudarja, da sam prav tako ni v enakem položaju s posamezniki, katerim je bil status odvzet na podlagi zakona oz. ex lege. Celotna družina je namreč status izgubila na podlagi depeše, kar ga postavlja v bistveno drugačen položaj, ki terja drugačno obravnavo, in prav enaka obravnava neenakega položaja predstavlja kršitev načela enakosti. Iz navedenega sledi, da ZUSDDD kot lex specialis ne ureja situacij, v kateri se je znašel tožnik. Ker je s tem nastala pravna praznina, ki jo mora sodišče zapolniti s sodbo (M. Pavčnik, Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 383), je naslovno sodišče tisto, ki mora tožniku s svojo sodbo omogočiti ponoven vpis v register stalnega prebivalstva, s tem pa odpraviti protipravne posledice, ki so mu z nezakonitim izbrisom nastale že kot mladoletniku.

15. Tožnik podrejeno navaja, da izpolnjuje pogoje po ZUSDDD. Navaja, da v primeru, da naslovno sodišče ne bi sledilo tožnikovim navedbam pod točko III., v takšnem primeru navaja, da izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. S sklicevanjem na prvi odstavek 1. člena ZUSDDD2, prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD3 in četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD4 izpostavlja, da je imel nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva zanj in za celotno njegovo družino hude posledice, saj jim je bila vrnitev v Slovenijo s tem tako pravno (dovoljenje za stalno prebivanje jim je bilo nezakonito odvzeto) kot materialno (stanovanjska pravica do stanovanja na naslovu A. v Ljubljani jim je bila prav tako odvzeta) onemogočena, pri tem pa ne gre prezreti tudi dejanskih okoliščin oz. negativne nastrojenosti v času po osamosvojitvi Republike Slovenije do ljudi, ki so med in po vojni v Sloveniji ostali pripadniki JLA, še posebej do njenih vidnih pripadnikov (pritožnikov oče je bil v javnosti poznan, saj je bil v kritičnem času osamosvajanja Republike Slovenije poveljnik protiletalske obrambe JLA na Vrhniki in zato na t. i. "Seznamu nezaželenih oseb"). Nikakor pa se ne sme spregledati po tožnikovem mnenju dejstva, da je imel tožnik v času izbrisa le sedem let. Posledično od tožnika ni bilo mogoče razumno pričakovati in zahtevati, da se bo v z ZUSDDD zahtevanem roku poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, ko pa je bil kot mladoletnik v celoti odvisen od svojih staršev (njegov oče nahajal celo na t. i. "Seznamu nezaželenih oseb"). Tudi po poteku prvih petih let po četrtem odstavku 1.č člena ZUSDDD oz. po nezakonitem izbrisu, je bil tožnik še vedno mladoleten, saj je bil star 12 let, in potem po še nadaljnjih petih letih tudi, saj je bil takrat star 17 let. Vse to pomeni, da se tožnik, tudi kot mladoletnik še v celoti odvisen od drugih, v nobenem primeru v z ZUSDDD predpisanem roku ne bi mogel sam poskusiti vrniti v Slovenijo, še manj pa tu nadaljevati z dejanskim življenjem, tako da bi bilo kakršnokoli vztrajanje na izpolnjenosti tega pogoja v tožnikovem primeru povsem nerazumno in neživljenjsko, obenem pa tudi neustavno. V kolikor bi bilo naslovno sodišče mnenja, da se relevantne določbe 1.č člena ZUSDDD ne bi dalo razlagati na način, da tožnik ne bi bil izvzet iz varstva po ZUSDDD, bi to pomenilo, da ta določba ZUSDDD ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, zaradi česar bi moralo naslovno sodišče sprožiti postopek za oceno ustavnosti navedene določbe. Pri obravnavi tega primera je po mnenju tožnika pomembna tudi ustavnopravna dimenzija - načelo pravne države, ki določa, da se mora nezakonito stanje sanirati tako, da se vzpostavi t. i. status quo ante. Četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD nalaga stroge pogoje, ki jih mora posameznik izpolniti, da pridobi poprej nezakonito odvzeto dovoljenje za stalno prebivanje. S strogo razlago tega člena sodišča zagotovo ne morejo odpraviti stanja, v katerem so se posamezniki zaradi nezakonitega izbrisa znašli. Da bi tožnika postavili v prvotno stanje pred nezakonitim izbrisom, je zato po mnenju tožnika upoštevati okoliščine, ki jim je bil izpostavljen, in dejstva, zaradi katerih že prej ni zahteval vpisa v register stalnega prebivalstva.

16. Tožnik še poudarja, da je naslovno sodišče že zavzelo stališče, da se določilo 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD (tj. če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva) nanaša tudi na situacijo, ko se je oseba v času izbrisa začasno nahajala v drugi republiki nekdanje SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti (glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS IU 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013). Pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo, v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič in ostali proti Sloveniji opr. št. 26828/06 z dne 26. 6. 2012 ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen le, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu ali zaradi njega (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 285/2015 z dne 23. 5. 2016). Tožnikove situacije zato po njegovem mnenju ne gre razlagati ozko, saj je skupaj z družino kot mladoletnik iz Slovenije začasno odšel zaradi očetove službe, vrniti pa se ni mogel zaradi nezakonitega izbrisa in dejstva, da je bil kot mladoletnik še vedno popolnoma odvisen od svojih staršev.

17. Tožnik glede ravnanj v smeri vrnitve v Slovenije navaja, da je ta ravnanja v skladu s prakso naslovnega sodišča treba presojati tudi v luči objektivnih ovir, ki so ga ob tem spremljale (prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 162/2015 z dne 27. 1. 2016). Tovrstne situacije je treba razlagati široko, tako da je npr. že pogovor med družinskimi člani ali prijatelji in znanci glede možnosti vrnitve ter njihova ocena o nezmožnosti vrnitve iz objektivnih razlogov, na katere posameznik nima vpliva, dovolj v smislu ravnanj, ki merijo na poskus vrnitve (tako sodba Upravnega sodišča RS I U 325/2015 z dne 17. 2. 2016). S tem v zvezi tožnik ponavlja, da v prvih letih po nezakonitem izbrisu kot sedem- oz. dvanajstletnik objektivno ni bil zmožen zapustiti staršev in se sam vrniti v Slovenijo, prav tako ne v nadaljnjih petih letih kot dvanajst- oz. sedemnajstletnik. Poleg tega je vedel, da zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva za vrnitev v Slovenijo ne izpolnjuje pravnih in materialnih pogojev, prav tako pa tožnik ni mogel prezreti tudi dejanskih okoliščin, kot npr. da se je njegov oče kot nekdanji pripadnik JLA znašel na t. i. "Seznamu nezaželenih oseb", katerim so na meji zavračali vstop na ozemlje Slovenije. In prav iz pogovorov v družini in očetovih pogovorov z njegovimi prijatelji, ki so bili v enakem položaju, je tožnik izvedel, da se osebam na tem seznamu na meji zavrača vstop v Slovenijo oz. da so kot nekdanji vidni pripadniki JLA podvrženi različnim nevšečnostim. Vse te objektivne okoliščine, izven tožnikove sfere oblasti, so torej vplivale na to, da v z ZUSDDD predpisanem času ni ravnal (kot mladoletnik pa niti ni mogel ravnati) v smeri vrnitve v Slovenijo. Tožnik na podlagi vsega navedenega meni, da posledično izpolnjuje vse pogoje po ZUSDDD, tako, da je upravičen do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje oz. da se ga ponovno vpiše v register stalnega prebivalstva, s čimer se bo odpravilo protipravne posledice, ki so mu bile povzročene z nezakonitim izbrisom.

_Navedbe toženke_

18. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, prereka tožnikove navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožbe.

_**K I. točki izreka**_

19. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov.

Tožba ni utemeljena.

20. Odločitev toženke, da zavrne tožnikov zahtevek za vpis stalnega prebivališča v register stalnega prebivališča in zahtevek za priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je tudi po presoji sodišča pravilna, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

21. Upravni postopek se začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke (prvi odstavek 125. člena ZUP). Tožnikov upravni postopek se je začel na zahtevo tožnika za vpis stalnega prebivališča v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča. Tožnik je izrecno navedel, da zahtevek vlaga na podlagi 26. člena Ustave RS. Ta določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka pravilna.

22. Sodišče izpostavlja, da organ v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (načelo zakonitosti, prvi odstavek 6. člena ZUP). Prijavno in odjavno obveznost v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v Republiki Sloveniji, stalnim in začasnim naslovom v tujini, register stalnega prebivalstva, evidenco začasno nastanjenih, prijavo in odjavo gosta ter evidenco gostov, ureja ZPPreb-1 (1. člen ZPPreb-1). ZPPreb-1 med drugim določa, da državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje upravni enoti prijavi stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva (prvi odstavek 5. člena ZPPreb-1). Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita, ker zakon za prijavo tujčevega stalnega prebivanja zahteva, da ima tujec dovoljenje za stalno prebivanje (prvi odstavek 5. člena ZPPreb-1), ki ga tožnik nima.

23. Toženka je utemeljeno zavrnila tudi zahtevek za priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča. Kot že pojasnjeno vpis v register stalnega prebivališča ni utemeljen, zato ni utemeljen niti zahtevek za priznanje stalnega prebivališča. V registru stalnega prebivalstva se vodijo, obdelujejo, hranijo in uporabljajo podatki o posameznikih iz 30. člena ZPPreb-1 zaradi spremljanja stanja in gibanja prebivalstva za potrebe državnih organov in drugih uporabnikov, ki te podatke potrebujejo za opravljanje predpisanih nalog, ter zaradi izvajanja statističnih in drugih raziskovanj, za katere imajo zakonsko podlago (prvi odstavek 28. člena ZPPreb-1). Register stalnega prebivalstva je namenjen torej "evidentiranju" podatkov posameznikov. Če podatka, v tem primeru, vpisa stalnega prebivalstva ni, posledično vpis tega podatka v registru ni utemeljen, ker podatek, katerega vpis zahteva tožnik, ne obstaja.

24. Neutemeljene so vse tožbene navedbe o primarno zatrjevani neuporabljivosti ZUSDDD in podrejenem zatrjevanju izpolnjevanja pogojev po ZUSDDD. Upravni postopek na zahtevo stranke je namreč uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primere iz 129. člena ZUP (drugi odstavek 127. člena ZUP). Ko je postopek uveden, lahko stranka v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZUP do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Tožnik je v upravnem postopku (večkrat) navedel, da pravna podlaga njegovega zahtevka ni ZUSDDD. Zato so vse tožbene navedbe v zvezi z neuporabljivostjo ZUSDDD oziroma podrejeno zatrjevanem izpolnjevanju pogojev po ZUSDDD, upoštevajoč, da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), neutemeljene. V skladu s povzetim prvim odstavkom 133. člena ZUP, je sprememba zahtevka namreč mogoča do izdaje odločbe, zato v upravnem sporu na novo zatrjevana pravna podlaga zahtevka (ZUSDDD), ni relevantna za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je odločeno o (nespremenjenem) zahtevku. Sodišče se zaradi nerelevantnosti do tožbenih navedb zvezi z ZUSDDD, ne opredeljuje.

25. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**_K II. točki izreka_**

26. Sodišče je tožbo zavrnilo, zato je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 V drugem odstavku 1. člena ZUSDD je določeno, da se dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki mu je dne 26. 2. 1992 oz. dne, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča, pri čemer se šteje, da je tujec imel tu dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, na katerem je bil prijavljen ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, tudi v času od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, o čemer se tujcu hkrati z dovoljenjem za stalno prebivanje po uradni dolžnosti izda posebna odločba. 2 Prvi odstavek 1. člena ZUSDDD določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, se ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. 3 Prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče svojih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave, pri čemer je po tretjem odstavku istega člena pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razloga, kot npr. če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ali ker je pravna oseba iz Republike Slovenije njene starše poslala na delo. 4 Prvi odstavek 1.č člena ZUSDDD določa, da če je odsotnost (razen v primeru, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker je pravna oseba iz Republike Slovenije njene starše poslala na delo) trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjih petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da seje oseba v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.