Jedro

V tožnikovem primeru je podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena ZDSS-1 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 3. 2018, odločbe iste št. in istega dosjeja z dne 22. 1. 2018 ter priznanje pravice do zagotovljene starostne pokojnine v višini 500,00 EUR. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Predlaga izvedbo javne razprave, odpravo upravnih odločb in priznanje pokojnine v znesku 500,00 EUR mesečno.

Sklicuje se na Ustavo Republike Slovenije, in sicer splošno določbo, ki zavezuje, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5. člen), na določbo o uresničevanju in omejevanju pravic (15. člen), do pravnega sredstva (25. člen) in o usklajenosti pravnih aktov (153. člen). Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo javne razprave, da je imela sodnica dialog s predstavnico ZPIZ-a, zastavila vprašanje o vztrajanju pri tožbi, zaključila obravnavo in razglasila, da sodba izide pismeno. Leta 2013 je izpolnil pogoje za upokojitev, saj je bil star 62 let in imel 40 let pokojninske dobe. Ker je v Sloveniji od leta 1986 in njen državljan od leta 1991, pokojninske dobe ni pridobil v tuji državi, temveč v skupni državi SFRJ in R Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s povsem proti spisnim očitkom, da naj sodišče ne bi izvedlo javne razprave.

5. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 29. 8. 2018 (list. 9 in 10) izhaja, da sta pristopili obe stranki in da je senat s sklepom o izvedbi pripravljalnega naroka ter morebitne sodne poravnave izključil javnost. Po ugotovitvi, da poravnava ni mogoča, je nadaljeval s prvim narokom za glavno obravnavo pri katerem javnost ni bila izključena. Strankam je dal možnost izjasnitve, ali vztrajajo pri tožbi, tožbenem zahtevku oziroma odgovoru na tožbo. Na podlagi dokaznega sklepa je nato vpogledal in prebral listine v prilogah sodnega in upravnem spisu, po ugotovitvi, da je zadeva zrela za razsojo, sprejel sklep, da je dokazovanje zaključeno, končal glavno obravnavo in razglasil, da sodba izide pismeno. Na tak zapis o poteku glavne obravnave ni bilo nobene pripombe. Še več. Obe stranki sta zapisnik brez pripomb podpisali.

6. Glede na opisana procesna dejanja lahko pritožbeno sodišče zaključi le, da pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitve 293. člena ZPP o javnosti glavne obravnave v zvezi z 298. členom ZPP, po kateri je predsednik senata dolžan, da pri vodenju obravnave izprašuje stranke, izvaja dokaze, lahko le listinske, kot v obravnavani zadevi, daje besedo članom senata in strankam ter razglaša odločbe.

Zapisnik o glavni obravnavi obsega vsebino iz 2. odstavka 123. člena ZPP. Podpisali so ga predsednica senata, zapisnikarica in obe stranki brez sleherne pripombe. Tožnik po 124. členu ZPP ni ugovarjal zoper vsebino zapisnika v smislu, da naj ne bi bilo "javne razprave". Zapisnik ima v skladu s 1. odstavkom 224. člena ZPP naravo javne listine. Pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno in zapisano, razen če se dokaže, da sama listina ni pravilno sestavljena ali v njem potrjena dejstva niso resnična (4. odstavek). Kaj takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2C), ki je začela veljati 1. 10. 2017. Novela ZPIZ-2C uživalcem pravic, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, zagotavlja pokojnino v znesku 500,00 EUR mesečno oziroma tistim, ki so pridobili pravico do sorazmernega dela po mednarodnih pogodbah, plačilo sorazmernega dela zneska zagotovljene pokojnine. Po novem 3. odstavku 39. člena ZPIZ-2C je pravica do starostne ali invalidske pokojnine ne glede na določbe tega zakona zagotovljena v višini 500,00 EUR zavarovancu (moškemu in ženski), ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri najnižji starosti. Glede na 5. odstavek pa pri ugotavljanju pokojninske dobe iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C ni mogoče upoštevati dodane dobe. Po definiciji iz 8. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) gre namreč pri dodani dobi za čas zunaj zavarovanja, ki se je upošteval pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine (npr. leta zaključenega študija, dejanski čas obveznega vojaškega roka, itd). Izključitveni razlog dodane dobe, uporabljene za izpolnitev minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je podan tudi v tožnikovem primeru.

8. Nobenega dvoma ni, da je bila tožniku od 18. 7. 2013 dalje pravnomočno4 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine v višini 295,67 EUR. Kot prepričljivo ugotavlja sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve) je tožnik do uveljavitve pravice dopolnil 62 let starosti ter 27 let, 4 mesece in 1 dan pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja in 6 let, 8 mesecev in 20 dni pri hrvaškem nosilcu zavarovanj. Skupaj torej 34 let in 21 dni pokojninske dobe. Za izpolnitev minimalnih 40 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, je bila upoštevana tudi dodana doba 5 let, 11 mesecev in 9 dni iz naslova služenja vojaškega roka in študija.

V tožnikovem primeru je torej zagotovo podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih5(ZDSS-1) je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.

9. Že iz predhodno navedenih dejanskih in materialnopravnih razlogov v zadevi ni prišlo, niti moglo priti do zatrjevanih kršitev 5., 15., 25. in 153. člena Ustave RS. Ker so tudi sicer pritožnikovi očitki o kršitvi navedenih določb Ustave Republike Slovenije povsem pavšalni, se pritožbeno sodišče do njih vsebinsko ne more niti opredeljevati.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2007 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 23/2017. 3 Ur. l. RS št. 106/999. 4 Z upravno odločbo toženega zavoda št. ... z dne 19. 6. 2014. 5 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.