Jedro

Neto zneske plač tožnica izrecno zahteva za "čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki dalje do odločitve sodišča prve stopnje", torej kot reparacijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Reparacija pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. vzpostavitev delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz njega izhajajo, za nazaj, za čas, ko jih zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bilo. Za takšno situacijo pa pri tožnici ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki tožnici še ni prenehalo oziroma da še obstaja tudi na dan odločitve sodišča prve stopnje in je zato reparacijski zahtevek (in s tem tudi zahtevek za plačilo neto plače oziroma pravilno neto nadomestila plače za čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje) utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 6. 2018 (I. točka izreka). Odločilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2015 za delovno mesto poslovodja, preneha s 15. 11. 2018 (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo, prijavo v matično evidenco ZPIZ za čas od naslednjega dne po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki do datuma odločitve sodišča prve stopnje, priznanje neprekinjene delovne dobe od naslednjega dne po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki do datuma odločitve sodišča prve stopnje, vpis delovne dobe v delovno knjigo, prijavo v zavarovanje in izplačilo neto plače od bruto plače 890,00 EUR s pripadki za čas od naslednjega dne po prenehanju zaposlitve pri toženi stranki do datuma odločitve sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna 2.670,00 EUR bruto denarnega povračila in ji izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8‑dnevnega izpolnitvenega roka dalje; za 4.450,00 EUR višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo; zavrglo pa je tožbo z zahtevkom za odvod davkov in prispevkov od bruto zneska (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 664,51 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga zoper III. točko izreka in zoper zavrnilni del IV. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom ugodi, oziroma podredno, naj ga razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki, naj tožnici povrne pritožbene stroške. Navaja, da ji tožena stranka za čas od 19. 7. 2018 do 15. 11. 2018 dolguje izplačilo plače, zmanjšano za davke in prispevke od bruto zneska 890,00 EUR z zakonsko določenimi dodatki, kar vse bi prejemala na svojem delovnem mestu poslovodja. Ta zahtevek je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ker je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogodbo o zaposlitvi pa sodno razvezalo, je nastopila pravna podlaga za priznanje vtoževanih terjatev, ki predstavljajo vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo prenizko. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki delo opravljala kot študentka, in sicer od leta 2011 dalje. Tega dejstva tožena stranka ni prerekala. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je bil v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisan napačen pravni pouk o pravicah tožnice, zaradi katerega bi lahko bila prikrajšana pri uveljavljanju pravic pri Zavodu RS za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti dejstev, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi takoj po prenehanju varstva tožnice kot delavke na starševskem dopustu, da se je glede na takojšnjo pripoznavo tožbenega zahtevka tožena stranka očitno zavedala nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je možnost zaposlitve pri toženi stranki očitno vseskozi obstajala, vendar ji je bila zaposlitev ponujena šele po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje teh dejstev zmotno ni upoštevalo in se o njih ni izreklo, zato je sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da bo pogodba o zaposlitvi pri novem delodajalcu sklenjena za eno leto za čas nadomeščanja delavke. Glede na ta dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica upravičena do višjega denarnega povračila. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del IV. točke izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zahtevek za denarno povračilo zavrne oziroma naj izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta datum prenehanja delovnega razmerja in posledično dosojene plače do prenehanja delovnega razmerja pomembna pri odločitvi o višini denarnega povračila. Pomembno pa je tudi, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek in tožnico pozvala nazaj na delo ter da ima tožnica že zagotovljeno zaposlitev. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi višino odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju od 15. 1. 2014 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2015 na delovnem mestu poslovodja. Izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici podala in vročila 14. 6. 2018. 9. Tožena stranka je pripoznala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločilo, da pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožnice pri toženi stranki preneha 15. 11. 2018, tj. s sodbo sodišča prve stopnje, in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 3 plač. Reparacijski zahtevek tožnice je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo in v zvezi s tem ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj in da njeno delovno razmerje kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi in poteku odpovednega roka še ni prenehalo.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici "iz naslova plače, zmanjšane za davke in prispevke, za čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki dalje do odločitve sodišča prve stopnje po tej sodbi izplačati neto plačo od bruto plače v znesku 890,00 EUR s pripadki, ki bi jo prejemala na svojem delovnem mestu poslovodja". Neto zneske plač tožnica izrecno zahteva za "čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki dalje do odločitve sodišča prve stopnje", torej kot reparacijo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Reparacija pomeni vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. vzpostavitev delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz njega izhajajo, za nazaj, za čas, ko jih zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni bilo. Za takšno situacijo pa pri tožnici ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki tožnici še ni prenehalo oziroma da še obstaja tudi na dan odločitve sodišča prve stopnje in je zato reparacijski zahtevek (in s tem tudi zahtevek za plačilo neto plače oziroma pravilno neto nadomestila plače za čas od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki do odločitve sodišča prve stopnje) utemeljeno zavrnilo. Tožnica svojega tožbenega zahtevka ni oblikovala oziroma spremenila tako, da bi se glasil na plačilo neizplačanih plač v določenem obdobju pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, torej na pravice iz delovnega razmerja (delavec ima pravico do plače po pogodbi o zaposlitvi ne glede na to, ali delo dejansko opravlja). Ker zato o tem v predmetni zadevi še ni bilo razsojeno, lahko tožnica plačilo neizplačanih neto zneskov plač pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki zahteva z novo tožbo. Glede na to, da tožnica na tej pravni podlagi teh zneskov v obravnavanem sporu ni uveljavljala in tudi ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka sodbe pravilna.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila, zoper katero se pritožujeta obe pravdni stranki. Iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1 izhaja, da sodišče, če pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, prizna delavcu ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kriteriji za odmero višine denarnega povračila so določeni v drugem odstavku istega člena, iz katerega izhaja, da sodišče upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini treh plač, tj. v znesku 2.670,00 EUR bruto. Pri tem je upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju do odpovedi pogodbe o zaposlitvi štiri leta in pet mesecev, do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa štiri leta in devet mesecev ter da so njene zaposlitvene možnosti dobre, saj je že dogovorjena za nadaljevanje dela pri drugem delodajalcu, ima izobrazbo ekonomskega tehnika in je pri toženi stranki pridobila izkušnje z delom kot prodajalka in poslovodja.

12. Prisojena višina denarnega povračila je ustrezna in primerljiva z višinami denarnih povračil, prisojenih v drugih v bistvenem podobnih primerih iz sodne prakse. Tožnica neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi obdobje njenega študentskega dela pri toženi stranki pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi. Dela na tej pravni podlagi namreč po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati, saj ne gre za zaposlitev delavca. Neutemeljena je tudi tožničina pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je našla zaposlitev pri drugem delodajalcu zgolj za določen čas enega leta, saj to iz tožničine izpovedi ne izhaja, pa tudi sicer zaradi tega ni nepravilen zaključek sodišča prve stopnje o dobrih zaposlitvenih možnostih tožnice. Pri odmeri denarnega povračila ni mogoče upoštevati, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala napačen pravni pouk o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, saj tudi to ni zakonski kriterij za njegovo odmero, poleg tega pa ta napaka niti ni vplivala na uveljavljanje pravic tožnice. Ker niso odločilne pri odmeri denarnega povračila, ni mogoče upoštevati okoliščin, na katere se sklicuje tožnica (da je tožena stranka tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tik po prenehanju varstva tožnice kot delavke na starševskem dopustu, da se je glede na takojšnjo pripoznavo tožbenega zahtevka tožena stranka očitno zavedala nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je možnost zaposlitve pri toženi stranki očitno vseskozi obstajala, vendar ji je bila zaposlitev ponujena šele po vložitvi tožbe). Prav tako ni bistveno dejstvo, ki ga izpostavljata obe pravdni stranki v pritožbah, da je tožena stranka pripoznala zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj gre za procesno dejanje stranke v postopku, in ne za okoliščino, ki je privedla do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodbi pritožbenega sodišča, na kateri opozarja tožnica v pritožbi, prav tako ne dajeta podlage za denarno povračilo v višjem znesku od treh plač oziroma ravno nasprotno, potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o višini povračila1. Po drugi strani pa tudi dejstvo, da tožnica ni sprejela ponudbe tožene stranke za vrnitev nazaj na delo, ki jo izpostavlja tožena stranka v pritožbi, ne predstavlja pravno odločilne okoliščine za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Obdobje obstoja pravic iz delovnega razmerja od 19. 7. 2018 (ko je tožnici potekel odpovedni rok) do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi 15. 11. 2018 pa je relativno kratko, zato ne utemeljuje znižanja denarnega povračila iz tega razloga.

13. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V sodbi opr. št. Pdp 558/2017 z dne 20. 7. 2017 (prisojene so bile tri plače) je šlo za približno enako starega, vendar brezposelnega delavca z nekoliko krajšo delovno dobo pri delodajalcu (dve leti), ki aktivnosti za zaposlitev ni izkazal. V sodbi opr. št. Pdp 644/2011 z dne 18. 11. 2011 (prisojenih je bilo pet plač) pa je šlo za delavca s krajšim obdobjem zaposlitve in slabimi zaposlitvenimi možnostmi.