Jedro

Glede na to, da je ena izmed tožnic umaknila tožbo, je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati toženi stranki, pravilno upoštevalo, da predstavlja znesek, ki ga je vtoževala, 33,8 % vrednosti celotnega spornega predmeta in toženi stranki, ki je na tožbo odgovorila z eno vlogo za vse tri tožnice, priznalo nagrado za postopek v tem odstotku skupaj z materialnimi stroški.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka M.L. dne 6. 7. 2009 umaknila tožbo, zato je postopek v tem delu ustavilo (točka 1 izreka). Tožnici M.L. je naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka v znesku 330,16 EUR, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 2. izreka).

Zoper 2. točko navedenega sklepa se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter odločitev sodišča prve stopnje glede dosojenih pravdnih stroškov spremeni tako, da toženi stranki prizna, poleg že priznanih pravdnih stroškov, še nadaljnje stroške v znesku 221,30 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da vrednost umaknjenega dela tožbe predstavlja 33,8 % vrednosti spornega predmeta, ki znaša 61.211,49 EUR, zato gredo v tem odstotku toženi stranki tudi njeni pravdni stroški. Tožena stranka je namreč v odgovoru na skupno tožbo tožečih strank priglasila pravdne stroške in sicer za vsako od tožečih strank posebej, to je trikrat po 544,70 EUR, kar je v skladu z veljavno odvetniško tarifo, ki se uporablja tudi za Državno pravobranilstvo. Po stališču pritožbe tožeče stranke niso niti nujne niti enotne sospornice, zato se vrednost spora določa za vsako od tožečih strank glede na njen tožbeni zahtevek. Zato bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri stroškov tožene stranke upoštevati vrednost spora, to je pri tožnici, ki je tožbo umaknila, znesek 20.672,00 EUR, ne pa 33,8 % skupne vrednosti spora. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta za vsako tožečo stranko posebej, to pa pomeni, da bi ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife moralo toženi stranki priznati nagrado v višini 544,70 EUR in ne 323,40 EUR. Gre za razliko 221,30 EUR. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zato je utemeljen predlog pritožbe, da ji je tožeča stranka dolžna še 221,30 EUR iz naslova pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Opisani pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sklepa naložilo tožeči stranki, ki je umaknila tožbo, da v skladu s 1. odstavkom 158. člena ZPP povrne nasprotni stranki pravdne stroške. Uvodoma navedene tožnice so namreč dne 6. 7. 2009 (listovna št. 1 - 8 spisa) skupaj vložile tožbo zaradi plačila razlike v plači in kot vrednost spora navedle skupaj 61.211,49 EUR. Tožena stranka je na tako tožbo odgovorila z vlogo z dne 28. 7. 2009 (listovna št. 12 - 16 spisa), obenem je predložila tudi stroškovnik, v katerem je predlagala, da se ji prizna nagrada za sodna opravila na prvi stopnji v znesku 1.634,10 EUR, to je trikrat po 544,70 EUR, nadalje 3,60 EUR za kopije (24 krat 0,15 EUR) in 20,00 EUR materialnih stroškov.

Glede na to, da je tožnica M.L. umaknila tožbo, je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov, ki jih je dolžna plačati toženi stranki, upoštevalo, da predstavlja znesek 20.672,00 EUR, ki ga je uveljavljala s tožbo, 33,8 % vrednosti celotnega spornega predmeta, ki znaša 61.211,49 EUR. Z upoštevanjem določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) je nato pravilno priznalo nagrado za postopek pred sodiščem v znesku 323,40 EUR po tarifni št. 3100 Tarife in materialne stroške v znesku 6,76 EUR po tarifni št. 6002 Tarife, skupno torej 330,16 EUR, medtem ko ostalih stroškov toženi stranki ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z veljavnim ZOdvT oziroma so bili že zajeti v priznanih stroških.

Tožeče stranke so z eno tožbo uveljavljale svoj tožbeni zahtevek očitno iz razloga ekonomičnosti, saj gre v bistvenem za enako pravno in dejansko podlago. Zaradi tega je tudi tožena stranka odgovorila na tožbo vseh treh tožnic z eno vlogo, katere vsebina je enaka za vsako od tožnic. Zaradi tega je neutemeljeno pritožbeno stališče, za katerega v pritožbi niti ne navaja pravne podlage, da bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti njene pravdne stroške, kot da gre za tri samostojne odgovore na tožbo in zaradi tega odmeriti višino nagrade za opravljeno storitev s predpostavko, da gre za tri samostojne tožbe in skladno s tem za tri odgovore na tožbo. Za tako stališče ni pravne podlage, zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).